Dopoldne v družbi petih otrok, njihove mame in varuške

Ko je skoraj dveletno Lucijo, triinpolletno Saro, štiriinpolletno Gabrijelo, šestletnega Mihaela in sedeminpolletno Patricijo obiskala novinarska ekipa, so bili ravno sredi dokončevanja čestitke za svojega očka Damirja. Skupaj z varuško Mojco Bartolič so sedeli za jedilno mizo in obrise svojih različno velikih rok dopolnjevali s srčki, polžki, zvezdicami ..., velikanski kos zelenega šeleshamerja pa je postajal vse bolj pisan tudi zaradi potiska z različnimi štampiljkami. »Vedno je treba imeti načrt, kaj bomo počeli, da otrokom ni dolgčas. Veliko ustvarjamo, rišemo, pojemo, vmes seveda tudi jemo. Če so pri volji, jih skozi igro spodbudim tudi, da kaj pospravimo. Kadar je vreme primerno, in če so zdravi, se odpravimo na sprehod v bližnjo naravo in imamo piknik. Danes, denimo, smo vaš obisk namenili spoznavanju poklica novinarja in fotografa,« je povedala kratkolasa varuška, mamica gostiteljica Betka, pedagoginja po poklicu, ki je čas dodatne pomoči izkoristila za likanje, pa je pritrdila, da je Mojca prava umetnica. »Če česa ni, pa improvizira. Zadnjič na pikniku nismo imeli s sabo kozarčkov, pa jih je izdelala v tehniki origami iz papirja. Pa kaj vse smo delali zunaj! Risali na kamne, se vozili s kolesi ...« se je glasila njena pohvala.

V prišleka se je zazrlo pet parov otroških oči, a ustvarjanja to ni znatno zmotilo, saj so mirno nadaljevali. Da so bile trije vrtčevski otroci in dva šolobvezna tisti dan med delovnim tednom doma, je bila kriva nedavna bolezen, ki je v 14 dneh vseh pet prekrila z izpuščaji in jih enega za drugim pospravila v posteljo. Noric se je v vrtcu najprej nalezla Sara, potem so jih dobili še Gabrijela, Lucija, Mihael in na koncu še najstarejša Patricija. Ta jo je najbolj skupila, saj je bila po maminih besedah povsem posuta z izpuščaji. »Zapletlo se je, ker jih je dobila še v oči, tako da sva imeli posebno terapijo s tabletami in kapljicami.«


Varnost, zanesljivost 
in potrpežljivost

»Muca, muca,« je še v značilno otroški govorici ponavljala najmlajša, še ne dveletna Lucija in nadaljevala »Kuža, aja, kuža,« medtem ko je sedela v maminem naročju. »A mami sploh zna narisati kužka?« si je zastavila retorično vprašanje Betka in se v naslednjem trenutku preizkušala v risanju. Preostale sestrice in bratec so z risanjem dopolnjevali velikansko čestitko za atija. »Kako pa je atiju ime?« »Ati,« je odgovorila triletna Sara in požela smeh navzočih odraslih.

»Vsak je narisal en odtis svoje roke, da jih bo očka imel za spomin,« je pojasnila varuška Mojca, ki je vrsto let delala v vrtcu, zdaj pa med drugim vodi različne ustvarjalne delavnice, piše prispevke za več spletnih strani o kakovostnem preživljanju prostega časa staršev in otrok, je tudi avtorica in vodja ustvarjalnih delavnic na koprskem Sončkovem festivalu, pred dnevi pa se je v Knjižnici Otona Župančiča iztekla njena razstava lutk na temo slovenskih pravljic. »Varstvo otrok mi je najbolj pri srcu in pri tem lahko uporabim vse znanje in izkušnje, ki jih prinesejo delavnice,« je pristavila. Kaj pa od varuške pričakujejo sodobni starši? »Predvsem varnost, zanesljivost in potrpežljivost,« je odgovorila simpatična sogovornica. »To imajo pred očmi tudi starši, ki mi v tisti najtežavnejši začetni fazi uvajanja delo olajšajo tako, da deloma pripravijo vsaj hrano. Po kakšnih 14 dneh, ko se z malčkom ujameva, lahko stvari stečejo, kot je treba,« je še pojasnila Mojca Bartolič.

Po njenih besedah je za sprejem »v službo« najodločilnejši odziv otroka. Če varuško sprejme kot osebo, starši ne pomišljajo. »Ti moraš povedati, zakaj mi zaupaš,« je vprašanje naslovila kar na Betko. »Zelo velika prednost je, da se poznamo. Težko bi otroke kar tako zaupala neki ženski, saj sama vem, da ni lahko s petimi otroki. Otroci jo imajo zelo radi, to je pa tudi najpomembneje,« je pritrdila Mojci.


»Ta drija drija drom«

»Kaj pa najraje počnete z Mojco?« se je glasilo naslednje vprašanje otrokom. »Najbolj mi je všeč, če pride še Pika (Mojčina osemletna hči, op. p.), saj se skupaj igramo. Jaz Piko učim flavto, ona pa mene jogo. Nekaj sem se tudi sama naučila iz knjige,« je navdušeno razlagala Patricija in za boljšo predstavo prinesla še knjigo o jogi. »Kaj pa tista igrica, ki smo se je zadnjič naučili?« jih je spodbudila Mojca in že v naslednjem trenutku je, držeč se za Lucijo, Mihaela, Saro in Gabrijelo, nasproti Patricije začela nastop. »Prišla je mama na kolodvor,« je najavila Patricija eno že pozabljenih iger, čemur je odgovoril zbor v en glas: »Ta drija drija drom.« »Kaj je pa želela?« je vprašala Mojca. »Ta drija drija drom.« »Želela si je sinčka,« je odgovorila Patricija, tako kot za vsakim izrečenim stavkom pa se je nadaljevalo s: »Ta drija drija drom.« »Kako mu bo pa ime?« »Ime mu bo pa Mihael,« je vnovič odgovorila Patricija.« »Kaj bo pa postal?« »Postal bo pa kraljevič,« je bila odločna Patricija. »Mi ga pa ne damo,« je oporekala peterica nasproti Patricije. »Ta drija drija drom.« »Poklicali bomo policijo,« je bila neomajna Patricija. »Ta drija drija drom.« »Potem ga pa imejte,« so se vdali in Mihael je prestopil k Patriciji in tako so po istem postopku k njima prestopile še Lucija, Sara, Gabrijela in nazadnje Mojca.

»Drugače so živahnejši, bolezen jih je malo zdelala,« je dejala Betka in pritrdila, da je kot mamica petih otrok vprežena 24 ur na dan. Če izpusti vse iz rok samo za pol ure, se takoj nabere delo, pravi, zato je bolje, da vse postori sproti. »V veliko oporo mi je mož, ki mi zelo pomaga, poleg tega si delovni čas lahko prilagodi. Drugače bi bilo zelo težko. Zelo veliko je odvisno tudi od značaja otroka. Ko smo dobili peto hči, se nam je svet obrnil na glavo,« je povedala Betka.

Lucija je namreč zamenjala dan za noč, tako da sta z možem ponoči z njo bedela in se igrala, podnevi pa sta se morala posvečati preostalim štirim. A dokler so bili vsi doma, ni bilo težav: bili so naspani, siti in zadovoljni, saj smo se laže prilagodili njihovim potrebam. »Kadar smo imeli slabo noč, smo zjutraj poležali. Z vstopom v vrtec in šolo pa so se razmere spremenile,« je povedala gostiteljica ter poudarila, da se je treba ravnati po urniku, se strogo držati ure, poleg tega, ko nekdo kaj stakne, zbolijo vsi. Od konca novembra so poleg noric preboleli še različne viroze, štiri angine in večkratno vnetje ušes. Tudi lanska zima je bila zelo naporna, saj so nepretrgoma bolehali kar dva meseca. »Ko je tudi nama z možem zelo padla odpornost, je bilo še teže skrbeti za peterico bolnih, nege in pozornosti potrebnih otrok. A če sem iskrena, smo malo začeli tarnati šele pri četrtem otroku,« je dejala sogovornica, ki, kot je videti, brez večjih težav opravlja svoje poslanstvo.

Mojca po navadi pride za varuško kot okrepitev, kadar so bolni, ali pa jih v celoti prevzame, kadar starša za nekaj ur pobegneta na kakšen izlet. »Pri petih otrocih potrebuješ tudi čas zase,« iskreno prizna Betka. Po njenih besedah ji je enoličnost predvsem gospodinjskih del močno razbila vrnitev v službo. »Biti z otroki je lepo, a kaj ko zraven sodi še vse preostalo delo, ki ga je nujno treba opraviti,« pove profesorica razrednega pouka, ki je po vrnitvi začela delati v podaljšanem bivanju.

»Zdaj bomo pa počasi končali,« je napovedala Mojca in otroke prosila, naj začnejo pospravljati mizo. Sara je medtem po nesreči s škarjami zarezala v čestitko. »Nič hudega,« jo je potolažila Mojca, »boš pa zalepila in tako bo še bolj izvirno.« V naslednjem trenutku je Sara že držala lepilni trak, čestitka pa je bila znova cela. Ko je Mojca v origami zložila velikansko voščilnico za Damirja (atija), so otroci z veseljem sprejeli vsak svojo nalogo pri pripravi mize in kosila. Gabrijela in Patricija sta iz pomivalnega stroja začeli jemati krožnike in vilice, mamica pa je natočila vodo v velik lonec in ga postavila na štedilnik. Ko je voda zavrela, je Patricija vanjo vlila nekaj kapljic olja, Mihael pa stresel vrečko špagetov.

»Mihael si je kar sam sestavil računalnik,« je dečka pohvalila varuška Mojca, njegova mama pa je pritrdila, da so naenkrat izginili kar vsi daljinci. »Vidite, kako so otroci ustvarjalni, če jih le malo usmeriš in jim pustiš ustvarjalno svobodo!« je Mojca pospremila prvošolčevo iznajdbo, sestavljeno iz otroške blagajne, na katero je z žičkami napeljal bel in črn avtomobil igračo.


Premalo samozavestni starši

Čeprav so otroci že kazali znake lakote, so nadlogo zelo potrpežljivo prenašali. »Greste po kosilu počivat vsak v svojo posteljo ali vseh pet na ta veliko?« »Najbolje je, da gredo vsak v svojo. Če niso zaspani, pogledamo tudi kakšno risanko, da se umirijo. Za pravljice pa tako in tako izkoristimo vsak trenutek. Že pri zajtrku, denimo, če kaj ne gre prav v slast, povem kakšno na to temo. Vsako stvar poskušamo uporabiti za učenje in spoznavanje, tudi vaš obisk smo izkoristili, da smo se naučili, kaj počne novinar in kaj fotograf. Veliko improviziramo,« je namesto malih sogovornikov odgovorila Mojca in se pri svojih trditvah obračala po potrditev k njim.

Omenila je, da je nešteto možnosti, kaj početi z otroki: od peke peciva, plesa in poslušanja glasbe, telovadbe, poslušanja pravljic ... »Ker jih je veliko, jim ni dolgčas, saj se zelo veliko igrajo med seboj,« je pristavila mamica, Mojca pa je priložnost izkoristila tudi za nagovor starejših bralcev časopisa, ki da naj z vnuki obujajo že pozabljene stvari – od igric, običajev do konjičkov –, ter spomnila, da je za otroke zelo zanimivo že samo poslušanje o tem, kako so živeli nekoč.

»Kot opažam v šoli, starši otroke prepogosto vpisujejo na preštevilne interesne dejavnosti in najrazličnejše treninge. Otroci so nepopisan list, zato so za njih zanimive že zelo vsakdanje stvari. Premalo se zavedajo, da jim lahko veliko dajo že samo, če se z njimi doma igrajo, pogovarjajo, crkljajo ali počnejo kaj drugega, hkrati pa s tem lahko prihranijo veliko dragocenega časa, ki bi ga sicer izgubili z vožnjo na zunajšolske dejavnosti,« je opomnila pedagoginja. Po njenih opažanjih otroci veliko svojega zanimanja lahko med drugim potešijo tudi v okviru šolskih krožkov, vključenih v čas, ki ga otroci preživijo v šoli, medtem ko čakajo na prihod staršev.