Tiskane izdaje
David Žargi se je z ženo pred petimi leti preselil iz Nemčije v Slovenijo, domovino svojih staršev. Njuna bokserka Ira je kmalu zbolela za rakom in zavedla sta se, da se bodo morali posloviti. A sta začudena ugotovila, da pri nas ni urejene možnosti za dostojno slovo od dolgoletnega živalskega prijatelja.
Tako izvor svoje poslovne ideje, pogrebniške službe za male živali, pojasnjuje David Žargi. Bolno bokserko Iro sta odpeljala v Nemčijo, kjer sta jo dala uspavati in upepeliti. Žaro sta pokopala tam, kjer je preživela skoraj vse življenje. Svoji osnovni dejavnosti (zastopstvo industrijskih strojev) je leta 2009 dodal še to. Registrirati so jo morali pod splošno pogrebništvo, kajti posebne šifre pogrebništva za male živali pri nas ni.
Tolažba
Na slovenskem podeželju je odnos do živali še vedno precej rustikalen, ugotavlja, in zato so mnogi dvomili o uspešnosti takega podjetja. »Upepelitev!? Kdo pa bi za to še plačeval?« so se spraševali. A se najdejo tudi taki, in ni jih prav malo. Pravzaprav jih je vsako leto več.
Prva stranka se je oglasila že zelo kmalu, se spominja David. To je bila gospa z Notranjskega, ljubiteljica živali in lastnica hleva za vzrejo konjev. Ko ji je poginil pes, ki je bil vedno z njo, je želela dostojno obravnavo njegovih posmrtnih ostankov. V veterinarski ambulanti so ji prišli v roke podatki o novoustanovljenem podjetju Cremona. Poklicala jih je in poskrbeli so, da je nekaj dni zatem dobila žaro s pepelom dolgoletnega zvestega štirinožnega spremljevalca.
»Žalovanje za hišnim ljubljenčkom je velikokrat globlje in težje kot za nekim daljnim sorodnikom, ki smo ga slabo poznali in le redko videvali,« opaža strojni tehnik sredi tridesetih let, ki v življenju ne vidi samo strojev. Ker se tega, tudi zaradi lastne izkušnje, dobro zaveda, ravna z mrtvimi živalmi skrajno spoštljivo.
»To je lastnikom v veliko uteho, in ko jih vidim odhajati potolažene, vem, da sem svoj posel dobro opravil,« pravi. Že v prvem letu delovanja so imeli 35 strank in njihovo število je vsako leto večje. Ljudje, katerim je bil pes ali mačka dolga leta tesni prijatelji, morda edini vir veselja in utehe, se s težkim srcem poslovijo od njega. Čustva so v teh primerih lahko zelo močna.
Brezplačna surovina
Po sanitarnih predpisih smemo mrtvo žival zakopati na svoji posesti, vendar tako, da ostanki ne ogrožajo narave, denimo ne onesnažijo podtalnice, ki je vir pitne vode. Javna skrivnost je, da mnogi to kljub vsemu storijo. Upepelitev pomeni zakonsko nesporno in obenem dostojno ravnanje z mrtvo živaljo.
Žaro smemo zakopati na svojem vrtu ali jo obdržati doma, kjer lahko pepel tudi raztresemo, kajti evropska uredba predpisuje le, da je treba živalska trupla za naravo in okolje neškodljivo uničiti. Kljub temu precej ljudi živalsko truplo pustijo v veterinarski ambulanti, kjer jim povedo, da bo šlo v sežig, o podrobnostih pa (raje) ne govorijo.
V resnici postanejo brezplačna surovina za industrijsko gorivo – skupaj z drugimi ostanki povoženih in poginulih živali ga v kafileriji zmeljejo in termično predelajo v živalsko moko, ki jo uporabljajo za gorivo v industrijskih pečeh. Šele nekdo, ki je k nam prišel od drugod, je s pogledom od zunaj zaznal tržno nišo in ustvaril možnost, da svoje hišne ljubljenčke prepustimo primerni obravnavi. Industrijski mlin to gotovo ni, je prepričan ustanovitelj Cremone in z njim to mnenje deli vse več ljudi.
V tem poslu vztraja, čeprav morajo za zdaj še prelivati denar iz osnovne dejavnosti, saj se še vedno ni razvil do ravni, da bi lahko živel le od tega. Stroški so precej visoki, plačevati morajo prevoze v Avstrijo (prej v Nemčijo) in ure v krematoriju. Poleg Davida je zaposlena še njegova žena (zdaj je na porodniškem dopustu), vključili so še študentko veterine.
V Avstrijo
Čeprav se promovirajo kot krematorij, živali ne upepeljujejo sami, temveč imajo zakupljene ure v krematoriju v Glesidorfu blizu Gradca. Tam imajo na voljo tudi poseben prostor in v sodelovanju s psihologinjo načrtujejo tudi možnost za pripravo za otroka prijaznega slovesa od živali. Kot je znano, najmlajši izgubo hišnega ljubljenčka dojemajo posebno boleče, kar jih lahko zaznamuje za vse življenje.
Kakšna pot čaka našega poginulega hišnega prijatelja, če se določimo, da ga prepustimo edini pogrebniški službi za male živali pri nas? Čeprav ga je smrt doletela doma, ga moramo odpeljati k veterinarju, ker tako zahtevajo predpisi.
Tja ga predstavnik Cremone pride iskat s posebej prirejenim avtomobilom. Preloži ga v neprepustno mrliško vrečo, v kateri ga odpelje do krematorija v Avstrijo. Pri tem so lastniki lahko navzoči, vendar David Žargi to odsvetuje, saj lahko tako žival ohranijo v spominu v najlepši podobi. Večina se tega nasveta drži.
Pepel – dostavijo ga v zaplombirani vrečki z vsemi spremljajočimi certifikati in dokumenti – najpozneje v dveh tednih spet pripeljejo v Slovenijo do prostorov Cremone v Spodnjem Hotiču pri Litiji, kjer ga dajo v žaro, ki jo je izbral lastnik živali. Precej modelov imajo na zalogi, še večja izbira pa je na voljo po naročilu iz kataloga. So v različnih velikostih in materialih – steklene, iz naravnega kamna, medenine, bakra, keramike in gline, okrašene in brez okrasja.
Vsi potrebni dokumenti
Če nameravajo žaro pokopati, se ponavadi odločajo za navadno glineno. Prostor za prevzem je preprost, na beli polici gorita svečki, žaro varujeta dva angelčka. Za doplačilo jo lahko dostavijo tudi na dom. Cena upepelitev je odvisna od teže živali. Za muco, težko do dva kilograma, je treba odšteti sto evrov, za pse se cena začne pri 170 evrih, k temu je prišteti stroške prevoza in žare.
Ali lastniki res dobijo pepel svoje živali? Sledljivost je zagotovljena na več načinov, pojasni David Žargi. V mrliško vrečo vedno položi tudi šamotno ploščico z imenom podjetja in številko, ki se nato vrne s pepelom v zaplombirani vrečki. Poleg tega jo v krematoriju takoj ob prevzemu označijo z elektronsko kodo in ves postopek posnamejo. Posnetke hrani Cremona in vsak naročnik jih lahko dobi. Zelo redki so ta posnetek hoteli imeti, ni pa znano, ali so si ga potem res ogledali.
Poleg mačk in psov so ljudje dali pri njih upepeliti morske prašičke, činčile, dihurja pa tudi dve papigi. Pošteno so se morali potruditi, da so zanju našli primerno šatuljico.
Dragulj iz pepela
Spomin na hišnega ljubljenčka lahko užaloščeni lastniki ohranjajo v steklenih spominkih, v katere lahko dajo vgravirati tudi tridimenzionalno podobo svoje živali. Podobno kot za ljudi je mogoče naročiti bronasti kip v naravni ali kakšni drugi velikosti ali spominsko ploščo, denimo za na vrt.
Najnovejša osupljiva možnost za ohranitev spomina na najdražje, ljudi ali živalske prijatelje, pa je izdelava dragulja iz pepela preminulega. Z inovativno tehniko je namreč mogoče simulirati pogoje, kakršni vladajo v naravi, ko nastanejo dragi kamni.
David pokaže posnetek obrušenega kamna, ki je videti kot rubin, večinoma pa je bele ali modrikaste barve, odvisno od elementov, ki prevladujejo v okostju. Tak kamen ponavadi vdelajo v nakit, prstan ali obesek. To seveda ni za vsak žep, kajti najmanjši obrušen dragulj, ki ima dva karata (premer osem milimetrov), stane 1760 evrov.
