Tiskane izdaje
Pod prsti petletnega dečka nastaja iz ilovnate zemlje na kolovozu, ki vodi mimo hiše številka 66 v zagorskem Makoišću Gornjem, pravcati miniaturni živalski vrt. Ne tak mestni, z levi in sloni, v njem so le domače živali, ki jih fantič pozna: pes, mačka, kravice, konji, kokoši in ptice, ptice ...
Tako žive so, da kmet Lojz, ki je pripeljal voz z debli iz gozda, ostrmi, nato pa z vozom naredi spoštljiv ovinek po njivi, da ne bi pomendral stvaritve najmlajšega izmed šestih otrok družine Cifrek.
To je bilo pred več kot pol stoletja. Kdo ve, ali bi Dragutin Cifrek postal slikar miniaturist, če bi bila njegova rodna vas v njegovem otroštvu tako bogata, kot je zdaj. »Miniature sem začel risati po sili razmer. Papirja ni bilo, vsaj dokler mi ga ni začel prinašati brat, učitelj risanja. Risali smo na nepotiskan rob časopisnega papirja. Moral sem se osredotočiti na majhen format in to sem negoval, ko sem videl, da mi leži. 'Dečec,' mi je rekel profesor Stančić (znani hrvaški slikar Miljenko Stančić, 1926–1977), 'a ti bi šel slikat? Ni ti to dobro. To ti je teški posao,' je leže v ateljeju Josipa Bifflja govoril zajetni profesor. Sijajni slikar. Okoli vratu je imel žebelj, da si je z njim vrtal po ušesih. On me je opozoril, da so moji portreti boljši majhni kot veliki,« obuja spomine Cifrek v svojem vrhniškem ateljeju. V Slovenijo ga je naravnost z zagrebške akademije za likovno umetnost potegnila ljubezen.
Nadarjeni fantič iz krajev, ki so Hrvaški dali lepo število umetnikov – poleg naivca svetovnega slovesa Ivana Rabuzina (1921–2008) še Otona Ivekovića (1869–1939), Mirka Račkija (1879–1982), prezgodaj preminulega Tomaža Pernarja in druge –, se je izšolal v Zagrebu. V svoj atelje ga je vzel Josip Biffelj, njegov srednješolski učitelj risanja in slikanja. Tam je delal še med študijem na akademiji in se izučil v mozaiku, zidnem slikarstvu, črkoslikarstvu, kaligrafiji..., kruh pa si je služil z miniaturnimi portreti po naročilu. »Miniature sem slikal ves čas, cenovno dostopnejše so in ne zahtevajo prostora. Na akademiji so bila v modi velika platna, to smo študirali. Miniature so veljale za slog brez prihodnosti, jaz pa sem jih cenil in tudi Stančić me je spodbujal: 'Delaj ti male slikice!' On mi je približal hrvaškega renesančnega mojstra Juraja Julije Klovića (1498–1578), ki ga je prijatelj El Greco portretiral s Farneškim brevirjem, njegovim najbolj znanim delom – z 28 miniaturami.«
Svoboden kot ptica
Klović je menda študiral tudi pri menihih na Reki, večino življenja pa je delal v Italiji in velja za najpomembnejšega iluminatorja italijanske visoke renesanse, Michelangela miniature. Hrvaška je 500. obletnico rojstva tega umetnika (1998) počastila s srebrnim kovancem za 200 kun in spomenikom v Driveniku, Vatikan s poštno znamko, o njem so posneli film. »Od njega sem se učil oblikovati okraske, bordure, iluminacije, črke začetnice v tekstih, ilustrirati v črko in jo vkomponirati v sliko, pomanjševanje...
»Izoliranost je cena, da si sam svoj,« pravi Cifrek, svobodni duh, ki se ne pusti ujeti v nikakršno združenje, ne miniaturistov ne kakršnihkoli drugih -istov, izjema je le Društvo likovnih umetnikov Slovenije. Bolj kakor po miniaturah je znan kot mojster realističnega portreta, iz katerega je diplomiral pri prof. Stančiću. »Ništa novo niste naslikali, kolega, a to je jedino dobro na ovoj izložbi,« mu je k njegovemu portretu na razstavi diplomskih del čestital profesor Ljubo Ivančić. S portreti si je plačeval najemnino za atelje, kadar ni imel denarja.
Ustvarja realistične portrete v času, ko veljajo ti za dekadentne, in miniature v dobi, ko je tako časovno potratno slikarstvo čudaštvo. Za vsakdanji kruh v Slikarni Gledališkega ateljeja slika nadnaravno velike formate za sceno Drame in Opere: mestno ulico na tilu ali ženski akt na 150 kvadratnih metrih... Doma, nasprotno, nastajajo miniature, večinoma velike (manjše od 40 centimetrov), pa tudi majhne, nekajcentimetrske.
Večina umetnikov lahko ustvarja velike formate, zelo malo pa jih ima sposobnost in discipliniranost, potrebni za miniature. Včasih je čisto nemogoče verjeti, da bi umetnik lahko slikal na tako majhnem prostorčku. »Oči trpijo, to je res. Brez očal ne morem. A povečevalnega stekla ne uporabljam,« pravi Cifrek. »Vem, kam bom potegnil, tudi če ne vidim dobro, potegnem pravilno. To je velika veščina, nasledek dolgoletnega dela. Da sem dosegel današnjo popolnost iluminiranih ptičev, je trajalo 20 let.«
Ptiči so od nekdaj njegova posebna strast. »Imel sem žive, a sem ugotovil, da je manj dela z naslikanimi, slišim pa jih vseeno...« Ne le on: »Tale se pa dere ko nora!« je dejal otrok, ko je videl njegovo podobo taščice. »Prvi so nastali spontano, ptica sredi niča, moral sem jo nekam postaviti – v abstrahirano floro. Ptič sedi na veji, ki ni veja, ampak raster, ki nastane, ko sonce posije med veje in nastane ornament.« Njegov atelje je njegov svet in v tem svetu je tudi prišleku lepo – kar ostal bi med drobnimi pticami, letečimi angeli v zlatih obrobah.
Miniature, ikone, kaligrafija...
Miniature so slog, ki se poda ikonam, malim svetim podobam na lesu, ki zaradi pokanja ne dovoljuje velikih formatov, in ilustrira, iluminira kaligrafske rešitve. »Tako kot tale Lidijin mali akt – pripovedujejo zgodbo. Zdaj velja slikarstvo z zgodbo za manjvredno umetnost, češ da zgodba potrebuje razlago. Vendar ni slike brez zgodbe, celo abstraktni slikar Edo Murtić jo je imel.«
Cifrek je prepoznaven in samosvoj v predani, natančni, časovno potratni gradnji na stari ornamentiki: proučuje cerkvene rokopise, štukature in oltarje, islamske arabeske, čipke, kaligrafijo, predvsem pa osrednji del: poteze pisave, ki se spreminjajo v ornament. Privlači ga arabska pisava, razmišlja o srednjem veku, renesančnih kupolah, išče povsod. Navdihuje ga ornamentika Knjige iz Kellsa (irsko Leabhar Cheanannais), bogato ilustrirano delo keltskih menihov v osmem stoletju, imenovano po samostanu na Irskem, kjer so ga stoletja hranili (danes je v dublinski Trinity College Library).
»Ni dneva, da si nič ne narišem,« pravi. Kakor da bi si rekel: si zapojem, sam sebi, od samega veselja, da imam glas, da lahko pojem. »Veseli me slikati, ustvaril sem si mir, da lahko delam, nisem vezan na trg, galeriste, kritike, živim svoj svet. Rišem iz sebe, drugo mnenje me samo zmede, čeprav s kritiki nisem imel slabih izkušenj, v glavnem same pohvale.
A zakaj ne razstavlja? »Ker naslikam malo in počasi in, roko na srce, nimam veselja do razstavljanja. Preveliko breme mi je že sama organizacija, transport.« Slike, ki so mu najbolj pri srcu: Lidijin portret, nekaj akvarelov, med njimi glavo zajca v Dürerjevi maniri, da se mu vidi vsaka dlačica posebej, je skril sam pred seboj, v svojo zagorsko domačijo, da jih ne bi prodal. Njegovega avtoportreta s španskim ovratnikom ne bi bilo na finski znamki, če podobe finski pošti ne bi poslal prijatelj, pokojni dr. Ladko Korošec, ki nas gleda z ene od miniatur v ateljeju.
Hrvaška je natisnila šest njegovih znamk, same živali. »Če se približam cilju, sem vesel in srečen, znam pa biti pa tudi hudičevo nezadovoljen. Kolikokrat strgam, zmečkam, preslikam, kar mi ni všeč! Človek mora imeti veselje in gledati nase s humorjem, pa ostane zdrav.«
