Tiskane izdaje
Trebuh notri, prsi zunaj. Glava pokonci, brada gor, leva roka v boku, druga s palico izprožena, kolena visoko dvignjena, stopala iztegnjena, oči uprte predse, na ustnicah nasmeh. To je le osnovna drža mažoretk, deklet, ki v ličnih uniformah in škorenjcih korakajo in plešejo ob glasbi godbe na pihala, seveda pa tudi sodobne. Potem se šele dobro začne usklajena koreografija, meti palice in druge spretnosti, ki jih obvladajo mažoretke. In v Spodnjem Dupleku že štirinajsto leto deluje klub deklet, ki cenijo in obvladajo to posebno športno-umetniško disciplino.
Ta teden so se dupleške mažoretke odločile pripraviti dan odprtih vrat in nanj povabiti vsa dekleta in deklice, ki bi se rade preizkusile v korakanju in vihtenju mažoretne palice. V telovadnici Osnovne šole Duplek se je zbralo nekaj deset izkušenih in malo manj izkušenih mažoretk, ki so pokazale, kaj počno in kaj znajo. A to ni bila navadna predstavitev: prav vsako dekle in dekletce je vadilo skupaj z njimi in se učilo vrtenja mažoretne palice, kar je morda od daleč videti preprosto, ko pa enkrat poskusiš, vidiš, da še zdaleč ni tako. In to je le vrtenje, še težje je metanje in lovljenje palice, kaj šele izmenjava palic v letu. Nadobudne mažoretke, med katerimi je bil tudi en mažoretek, če se lahko tako izrazim, so bile deležne še lekcije iz »osmice«, malce težjega elementa, ki zahteva tako koncentracijo kakor tudi gibčnost zapestja. Škoda le, da so nosile le klubske majice, ne pa tudi kompletnih uniform z modrimi majicami, rumeno kravato in rumenim krilom – v občinskih barvah, kajpada.
Kakor je povedala Tina Kramberger, predsednica kluba dupleških mažoretk in njihova mentorica, so po ogrevanju začeli pravilno držo in korakanje. Ko so se dekleta naučila nekaj osnovnih elementov, so že izvedla kratko koreografijo, s katero so lahko dobila občutek, kako se elementi ob glasbeni spremljavi povežejo v celoto. Dnevi odprtih vrat so koristni tudi za starše, da lahko vidijo, kako težko je narediti na videz preproste vaje, je dodala Tina.
Devetletna Urša je pri mažoretkah četrto leto. Dejala je, da rada nastopa, od elementov pa ima najraje osmico. »Kar dolgo sem trenirala,« mi je zaupala. Za mažoretke jo je navdušila sestra. Eva, Maja in Sara so prav tako že prave veteranke. Prvi dve trenirata tri leta, Sara pa dve. Zakaj so šle k mažoretkam, me je zanimalo. »Ker so zelo fajn,« mi je preprosto odvrnila Eva, Maja pa jo je dopolnila: »Ker sem se hotela nečesa naučiti.« Vse tri rade nastopajo in korakajo ob zvokih plehmuzike, med elementi pa imajo najraje mete. »Ni se bilo fejst težko naučiti,« je dodala Eva, čeprav je treba paziti na marsikaj, od tega, kako in kam korakaš, pa do tega, kako močno in kam vržeš mažoretno palico. Dvanajstletna Katarina, ki trenira že šesto leto, pa je razložila, da je prvo leto še malce težko, potem pa ne več. »Težkega ni skoraj nič več,« je samozavestno rekla. »Aha, potem pa te lahko bolj izkoristimo,« se je nasmejala Tina Kramberger.
Tanja je na dan odprtih vrat pripeljala že drugo hčer. In še sina. Za predstavitev so deklice izvedele od sošolk, mažoretke pa so videle tudi na televiziji. »Prišli smo, da otroci spoznajo, kaj sploh so mažoretke. Najbolj jih zanima palica,« se je zasmejala Natalija. »Za fante bi tudi morali imeti treninge. Morda bi bilo zanimivo, če bi imeli fantovsko skupino,« je dodala Tanja. Njena hči vadi tudi doma. Mete pa trenira na dvorišču, hočem biti duhovit. »Ne, imamo kar dobro razporeditev v hiši in dovolj odprtega prostora,« je pojasnila. Pri domačem treningu zelo prav pride ogledalo, da se dekleta lahko opazujejo, kako korakajo in vrtijo palico.
Lora, ena izmed mažoretk, je na dan odprtih vrat s seboj pripeljala kar mamo Natašo, ki se je prišla preizkusit, kako je biti mažoretka. Kakor je povedala, te zna ta disciplina kar zgrabiti: »Sošolka, ki je lani navdušila mojo hčer, letos ne hodi več, hči pa je kljub temu ostala.« Malce manj so bile zgovorne deklice, ki so prvič prišle k mažoretkam. Veterankam se že vidi, da so vajene nastopanja v javnosti. »Zdi se težko, ampak ni tako zelo,« je povedala ena iz gručice. Vse so bile navdušene, na vajo pa jih je pripeljala sošolka.
»Ko sem bila mlajša, sem začela hoditi k mažoretkam, ker v Dupleku ni bilo nič drugega za trenirat. Duplek je malo odmaknjen, pa bi me starši morali voziti na treninge v Maribor.« Po osmih letih v skupini so se dekleta začela razhajati, nekaj pa jih je ostalo; imele so malo podmladka in lahko so nastale nove skupine: klub ima zdaj okoli 50 članic. »Težko je bilo, ko sem študirala v Ljubljani in sem morala kombinirati treninge in nastope z drugimi mentoricami. A res bi mi bilo hudo, če ne bi imela njih,« je sklenila Tina.
Mažoretke so lahko vseh starosti: nekatere začnejo že v vrtcu. »Najprej pa mora dekle znati šteti. Če znaš šteti in imaš občutek za ritem, je vse lažje.« Mažoretna palica je dolga tako kot iztegnjena roka od pazduhe do konca prstov. Starejše mažoretke trenirajo dvakrat na teden, mlajše pa enkrat. Prostor jim zagotavlja dupleška občina, ki jim tudi sicer pomaga v okviru financiranja občinskih kulturnih programov. Članarine nimajo, a za uniforme, telovadne copate in preostalo opremo pobirajo nekaj malega vsak mesec. Zunaj nastopajo v balerinkah ali škorenjcih, a pri tem je težava, ker dekleta v osnovnošolskih letih tako hitro rastejo, da bi bil prevelik strošek za starše, nimajo pa še toliko podmladka, da bi lahko imeli nekakšen fond škornjev.
Dupleške mažoretke so kar polno zasedene: na leto imajo okoli 40 nastopov. Ob koncu koledarskega in šolskega leta jih je malo več, nastopajo na različnih prireditvah, ob odprtju šol in vrtcev v dupleški občini in sosednjih, širša slovenska javnost pa jih je imela priložnost videti v Mobitelovih oglasih za naročniške pakete Itak Džabest. Povabijo jih tudi na kakšno obletnico ali rojstni dan, trikrat pa so gostovale tudi v razvedrilni oddaji Na zdravje. »A to je spet povezano s stroški, ker moramo najeti minibus. Saj smo jih prosili, ali bi nam krili potne stroške, pa so nam odgovorili, da je to pravzaprav naša promocija,« je povedala Tina.
Med mariborskim festivalom Lent so sodelovale na športni delavnici Gibki, prožni, vsega zmožni v mestnem parku. »Tam je bilo vedno veliko zanimanja. V resnici je tako: če komu omeniš mažoretke, si vsi mislijo, oh, malo vrtijo palice ob plehmuziki. A še zdaleč ni tako,« je odvrnila Tina. »Res pa je, da ima godba na pihala najlepši takt, veliko lepši kot pri moderni glasbi, zato se lažje pleše. Pa še lepše je, če so godbeniki zraven.«
