Durian – ustavil bi tank!

Ulice Singapurja so klinično čiste predvsem zaradi drakonskih kazni.

Objavljeno
30. oktober 2011 18.45
Posodobljeno
30. oktober 2011 20.00
Klemen Gliha, Nedelo
Klemen Gliha, Nedelo
Nenaden sunek vetra je zagrabil papirnato brisačko, ki se je držala hotdoga, in jo odpihnil visoko nad glave turistov, ki so fotografirali pročelje hotela Raffles. Le nemočno sem lahko opazoval, kako se deset metrov stran ziba proti pločniku. To bi me lahko v trenutku stalo 150 evrov. Ulice Singapurja so namreč klinično čiste predvsem zaradi drakonskih kazni.

Prvo poglavje knjige, ki bi lahko nosila naslov Stvari, ki so prepovedane v Singapurju, 14. izdaja, bi se lahko začelo na meji. V Singapur je dovoljeno prinesti borih 19 cigaret, torej eno odprto škatlico. Za druge štiri bi moral plačati dobrih dvajset evrov, zato sem jih pustil na meji. Ob tem sem podpisal obširen dokument, s katerim sem carinikom dovolil uničenje teh zlohotnih palčk, dodal še nekaj v smislu »samo ne jih pokaditi, fantje« in bil deležen enega tistih pogledov.

Ta čudni 
orwellovski občutek

Med vožnjo z metrojem sem premražen (klimatske naprave ohranjajo temperaturo malo nad lediščem) bolščal v opozorila, kaj vse je prepovedano na javnih prevoznih sredstvih. Posebno mesto pripada mogočnemu durianu. Bodičasti zeleni sadež, ki po stasu spominja na zavaljenega ježa, namreč krasi resnično okruten vonj. Čeprav so mnenja o njegovem okusu različna, so o vonju neverjetno enotna – večini ljudi je oduren. Meni se zdi, da bi na nekaj metrov lahko ustavil manjši tank. Metro je z letališča Changi zapeljal v eno od predmestij in v daljavi se je že razločil obris nebotičnikov. Iz zvočnikov se je zaslišal prijazen glas, da lahko kdorkoli, ki opazi kakšnega sumljivega človeka, to po telefonu zatoži pristojnemu organu. Premeril sem vagon. Na levi sem pod orjaškim turbanom opazil spečega sikha (če se ni le pretvarjal, morda je šlo za spečo celico), na desni pa tri srednješolce, ki so zavzeto tipkali po mobilnikih. Pomirjen sem se nagnil nazaj, si k prsim prižel zvesti nahrbtnik in zaprl oči. Le za hip sem pomislil, da bi lahko kdo prijavil mene, z rdečimi očmi in vsega pomečkanega.

Ob prihodu v središče mesta sem na prvem vogalu opazil nadzorno kamero in začel se me je polaščati neprijeten orwellovski občutek. A vendarle je, kljub temu da ga je William Gibson nekoč opisal kot Disneyland s smrtno kaznijo, Singapur s svojimi številnimi kitajskimi templji, indijskimi svetišči in cerkvami na prvo žogo deloval precej barvito in mimoidoči sila prijazno. Ob sprehajanju po neverjetno čistih ulicah me je spreletelo, da pravzaprav obstaja še ena Švica, skrita med tropskim rastjem na jugu Malajskega polotoka.

Za vodnika pritisnite 1

V kolonialni četrti je zelo opazen vpliv britanske arhitekturne dediščine. Krasen primer je legendarni hotel Raffles, imenovan po Thomasu Stamfordu Rafflesu, odposlancu Britanske vzhodnoindijske družbe, ki je leta 1819 pristal v Singapurju in ga spremenil v trgovsko postojanko britanskega imperija. Ob odprtju hotela konec 19. stoletja je bilo tu le deset skromnih bungalovov, a so lastniki, armenski bratje Sarkies, kmalu zgradili enega najrazkošnejših hotelov, ki je gostil številne svetovne zvezdnike. V senci njegovih dreves so se hladili pisatelj Noel Coward, seksi Ava Gard­ner, kraljica tabloidov Elizabeth Taylor, kralj plastike Michael Jackson ter neki George Bush starejši. Vsaj tako se širokousti hotelska brošurica. Kljub prepovedi se mi je skozi avlo do hotelskega stranišča uspelo prebiti v kratkih hlačah. Na poti ven sem želel še prav lepo pozdraviti dvometrsko kopijo Sandokana, a je bil budni vratar še vedno zatopljen v pogovor s starejšo zbotoksirano Teksačanko. Nekaj časa sem se še potikal po kolonialni četrti, občudujoč arhitekturo, a je bilo sonce premočno. Zmešan od vročine in vlage sem se zatekel v Singapurski narodni muzej.

»Pozdravljeni na potovanju po zgodovini Singapurja. Za vodnika v angleškem jeziku pritisnite ena,« je zahreščalo v slušalkah in glas me je popeljal na začetek zgodovine otoške državice. Do prihoda Stamforda Rafflesa so močvirni otok naseljevali ribiči in pirati. Leta 1826 je Singapur postal del britanske kronske kolonije in pred 2. svetovno vojno glavno pomorsko in letalsko oporišče za Daljni vzhod. Medtem ko so Britanci pričakovali napad z morja, pili gin tonik in igrali tenis, so se zagrizeni Japonci po drugi strani s kolesi prebili skozi malajsko džunglo in v hipu osvojili otok. Po koncu vojne je Singapur obstajal kot samostojna kronska kolonija, in sicer do leta 1963, ko je bila ustanovljena Malezija, a se je kmalu odcepil, oziroma bil izključen, če vprašate Malezijce, in leta 1965 razglasil neodvisnost. Od takrat je država s strogim nadzorom dosegla politično in družbeno stabilnost, ki je pritegnila tuje investitorje ter omogočila cvetenje trgovine, bančništva, predelovalne industrije in turizma.

Razstava o zgodovini Singapurja se razteza na 2800 kvadratnih metrih in je resnično vredna ogleda. Država, ki ima približno 10 milijonov obiskovalcev na leto, pač veliko denarja namenja posodabljanju turistične infrastrukture in redno restavrira svoje muzeje. Med ogledom zgodovinskih artefaktov sem zagledal tudi fotografijo nasmejanega krepkega moškega, ki je na tovornjak po sistemu lego kock nalagal zaboje. »Singapurski kanalizacijski sistem je bil v prvi polovici 20. stoletja slabo razvejen, zato je večina človeških odpadkov končala v zabojih, ki so jih pobirali in vozili na deponijo,« je pojasnil mp-3 predvajalnik. Če bi poleg dolgoletnega premierja Leeja Kvan Jeva še kdo lahko ponazarjal singapurski razvoj, potem bi tale lik gotovo dobil moj glas. Brez umazanih rok pač ni napredka. Muzej sem zapustil navdušen nad velikim preskokom, ki ga je Singapur zmogel v zadnjih desetletjih.

Razglednica 
z večernega piva

Svetloba večernega sonca se je odbijala od vratolomnih nebotičnikov in utrnila se mi je briljantna ideja. Zgolj iz medicinskih razlogov sem se odločil za hlajenje s pivom. Da bi to počel ob opazovanju sončnega zahoda, se mi je zdelo še lepše in vstopil sem v hotel Swissotel. Dvigalo me je izstrelilo v bar v 70. nadstropju, kjer se je pred mano odprl razgled, ob katerem se mi je izvil polglasen zvok odobravanja. Bil je res tiste sorte, ob katerem je življenje kot pisan dežniček v koktejlu, na zabavi, ob bazenu. Pred menoj je ležal Singapur, obarvan z večerno zarjo. Bar je bil poln poslovnežev, ki so se sproščali po napornem delavniku. Kakor mi je uspelo ujeti, se je pogovor gibal nekje med delnicami in različnimi vrstami kozmetike. Sedel sem v kot, naročil lokalno pivo in bil kot nekakšna anomalija. Strmeč v nebotičnike finančne četrti, sem si predstavljal razglednico in zanjo izmišljal prikladne naslove. V finalu sta se znašla »Tukaj je doma denar« ter »Mi, ki imamo«.

Čudil sem se visokim zgradbam, kakšno dobro uro zadovoljno srkal svoje pivo in napočil je čas za obisk stranišča. Zavil sem mimo šanka in se smehljal natakarici, ob pogledu čez njene rame pa se mi je čeljust povesila. To je bil razgled razgledov. Zmagovalec pokala pokalnih zmagovalcev. Prvi na veliki nagradi razgledov Singapurja. Špica. Torej, stvar je neverjetno spominjala na vesoljsko ladjo. No … saj ne, da sem kakšno že videl, skratka ustrezala je moji predstavi o vesoljski ladji. Na treh mogočnih stebrih, ki se v spodnjem delu razcepijo na dvoje, na dvesto met­rih višine počiva velikanski surf. Ta neverjetni spoj domišljije in denarja je divje utripal in v singapursko noč pošiljal laserski šov. Takoj sem se odločil, kje preživeti naslednji večer. Še vedno evforičen sem zahteval račun, ob pogledu nanj prebledel in se odpravil večerjat. Borih dvajset metrov od svojega hotela sem našel tržnico s hrano, kjer sem lahko za dva evra cmokal lokalne specialitete in se zahvaljeval srečni roki pri izbiri bazne postaje. Utrujen sem se zavlekel v sobo, zaprl oči in ostal buden kot srna pred žarometi.

Mrkogledi Azijci 
mečejo kovance

In tako sem se naslednji dan, potem ko so se po jutranji kavi vse molekule približno zbrale, znašel pred tem kolosom. Marina Bay Sands je v bistvu igralnica s pripadajočim hotelom in razgledno ploščadjo, a singapurske oblasti zanjo raje uporabljajo izraz »vseobsegajoči kompleks«. Kitajci (njihova etnična skupina v Singapurju predstavlja večino prebivalstva) so namreč strastni hazarderji in dolgo je bilo edina možnost za kockanje s težko prisluženimi denarci vkrcanje na eno izmed ladij. Ali polet v Macao. V Singapurju so bile zaradi razdiralnega vpliva na družbo igre na srečo namreč dolgo prepovedane. A želja po zaslužku je bila močnejša. Pred nekaj leti so oblasti, v navezi z ameriškim igralniškim gigantom Sands, začele graditi štiri milijarde evrov vreden kompleks, katerega idejni oče je palestinski arhitekt Moše Safdi. Do leta 2015 pričakujejo od kompleksa 2,7 milijarde dolarjev prihodkov oziroma 0,8 odstotka singapurskega BDP. Ploščad SkyPark sega v dolžino 340 metrov in lahko gosti skoraj 4000 obiskovalcev, zato so šli arhitekti pri načrtovanju tako daleč, da so upoštevali vibracije, ki bi nastale, če bi vsi gostje na kakšnem divjem žuru sočasno poskočili.

Na ploščadi pred vhodom v kompleks sem se prijetno osvežil pod cevmi, ki ustvarjajo rahel pršec, in stopil do igralnice. Tam pa kljub vsemu trudu nikakor nisem mogel razumeti bistva. Mogoče je težava v tem, da si človek igralnice predstavlja malce naivno – kot kraj, kjer se ljudje zabavajo. No, zapomnil sem si predvsem množico mrkogledih Azijcev, ki so v svetlikajoče se škatle metali kovanec za kovancem, preklinjali v mešanici kitajščine in angleščine (chinglish) ter vsake toliko kresnili po igralnem aparatu.

Bazen na strehi

Zgoraj, 200 metrov nad pločnikom, plavajo ljudje. Tretjino razgledne ploščadi SkyPark namreč zaseda bazen, iz katerega hotelski gostje opazujejo Singapur in se verjetno mučijo z vprašanjem, zakaj niso stavili na rdečo ali pač na črno. V bifeju sem naročil pivo in kljub prirojenemu strahu pred višino odkrevsal proti robu. A ne sam, družbo mi je delala skupina Japoncev, ki se je želela fotografirati z nebotičniki v ozadju. Vseh dvajset s prsti v nepogrešljivem znaku peace. Čez čas so se prijazno zahvalili in z blago vrtoglavico sem se spet posvetil okolici. Na drugi strani se vidi singapurska ožina, kjer čaka na stotine tankerjev in tovornih ladij. Singapursko pristanišče je zaradi svoje izjemne strateške lege osrednje oskrbovalno območje Jugovzhodne Azije in eno najbolj prometnih pristanišč na svetu.

Kmalu se je nad Singapur prikradla zarja. Na razgledni ploščadi se je vedno glasneje slišala glasba in vrhunec dosegla z začetkom laserskega spektakla. Nočno nebo so prerezali modri in zeleni snopi svetlobe. Zazdelo se je, da kurjač v strojnici besno nalaga premog in da bomo kaj kmalu vzleteli. Ob vznožju kompleksa je iz šob začela bruhati voda, na katero so z laserji projicirali krajši simbolični film o nastanku in razvoju države, in vse skupaj je bilo že kar nezemeljsko.

Pred odhodom sem moral obvezno opraviti še pomembno zadevo. Sprehodil sem se do stojnic v kitajski četrti, si z roko zamašil nos in naročil kralja sadežev. Rečem lahko le, da kljub čud­nim občutkom ob spoznavanju du­rian sploh ni tako slab. Enako velja tudi za Singapur.