Dva v istem peklu si lahko delita račun za ogrevanje

Martin Bertok, psihoterapevt, učitelj in supervizor, je član evropskega in svetovnega združenja za transakcijsko analizo. Edini slovenski TSTA (učitelj učiteljev in supervizor supervizorjev transakcijske analize) in vodja inštituta Ipta. Zanimalo nas je, ali se pri delu že srečuje s posledicami krize na individualni ravni.

Kakšen izziv je kriza za psihoterapevta?

V marsičem je povsem enakega značaja kot za večino delovnih kategorij prebivalstva. Približno dobra polovica psihoterapevtov, ki delujemo na prostem trgu, občuti enake posledice kot vse večje skupine ljudi, ki se v svojih stiskah in ambicijah obračajo na nas in plačujejo za naše storitve. Torej manj denarja in več strahov v povezavi s procesom upadanja kakovosti ekonomskega preživetja.

Na krizo oziroma v stresu vsi reagiramo tako zavestno kot s pomočjo nezavednih obrambnih moči in sposobnosti. »Reši pa nas lahko le še nezavedno,« kdo poreče, ker »zavestno ne ve, kam!« Nezavedno je po zaslugi Freuda, povojnih neoanalitičnih upornikov in nekaterih kreatorjev sodobne psihoterapije prišlo na nekakšen stranski, nemoderen tir dela sodobne stroke. Nezavedno je namreč izvorno naš zaveznik, ki pa mu je treba pustiti blizu, da nas kdaj poboža. S tem sicer ne vplivamo kaj prida na svetovno politiko, a se nekoliko lažje samoupravljamo v vsakršnih razmerah, na katere ne moremo neposredno vplivati, kot bi zavestno radi. V nezavednem niso le nagoni primarnega tipa. Je na primer tudi svojevrsten nagon (potreba) po kreativnosti, ki ima globoke samoohranitvene korenine. Tega v novih, dobrih in slabih okoliščinah nujno potrebujemo in ga obsesivno-kompulzivna družba pogosto rada označuje kot improvizacijo.

Ste lahko bolj konkretni? Kako lahko kdo, ki se znajde v stiski, na primer ko otrokom ne more več ponuditi tistega, kar je bilo še včeraj samoumevno, spusti nezavedno v svoj dom in kako mu ta prijazni gost lahko polepša vsakdanje življenje?

Povprečna družina, ne le slovenska, približno tretjino časa prebije v kateri od oblik nevrotične odnosnosti. Količina energije v osebnosti, ki je vezana na za te člane pretežno moteče odnosne (tihe ali glasne) aktivnosti, je težko merljiva. Pod nezavednim samoomejevanjem pa tičijo neznano velike količine kognitivnih, emocionalnih in vedenjskih potencialov, ki jih je največkrat možno ozavestiti in prevzeti nad njimi jaz-nadzor. Od tod dalje, ko obrazci potlačitev in nevrotični obrazci odnosa do sebe in soljudi izgubijo svojo moč, je zgodba precej individualna, a vsekakor bolj osrečujoča. Za tovrstne osebnostne podvige je pogosto prav kakovostna psihoterapija tista spremljevalka samoosvobajanja, ki pomaga držati smer razbremenitve do lastne preteklosti in njenih zapletov v sedanjosti.

Notranje prisile, k hitenju na primer, temeljijo na predzavednem samozastraševanju. Prestrašen človek pa običajno ni najbolj učinkovit v življenjskih položajih in izzivih.

Gospa in mama, ki svojim otrokom ne more več ponuditi tistega, kar je bilo še včeraj samoumevno, pa ima verjetno še dva problema: reči otrokom ne in problem z žalovanjem. (Žalostno je izgubiti eno od možnosti za izkazovanje ljubezni, ki je lahko včasih pomembnejša kot denar sam.) Predlagal bi ji, da svoje otroke poboža večkrat, kot je počela pred gospodarsko krizo, seveda na način, primeren starosti otroka. Če bi ob tem postala žalostna, bi ji svetoval, naj stopi pod zvezde in se iztuli do pet. Če ima potem še možnost komu nasloniti se na ramo, pa bi ji čestital.

Seveda bi jo vprašal tudi, kako je z njeno jezo. Če bi se jezi izogibala (psihoterapevtski odpor), ker bi se bala, da bo prevelika, bi pomislil na latentno suicidalnost matere v obravnavi. Lahko da je premočna jeza lažni spomin, ki ga meša s sedanjo sveto jezo nad situacijo, ki jo je menda ja kdo povzročil! A kateremu naslovniku poslati poštarja? Ob tej materi bi se povprečen psihoterapevt morda moral ukvarjati tudi z občutkom jeze pri sebi, ki je tam projicirana s strani matere in je pri njej potlačena. Ugotoviti bi moral, ali doživlja svojo ali materino jezo, v kasnejši terapiji pa materi dati dovoljenje, da jezo občuti pravočasno in se jo začne učiti izražati.

Da pa le ni vsako nezavedno motivirano početje le kreativno in homeostatično, po mojem mnenju dovolj konkretno opisuje knjiga Erica Berna Katero igro igraš? oziroma njena izvorna izdaja Games people play (Grove press, New York 1964), ki je namenjena tudi laičnemu bralcu. Ta se bo v njej sicer srečal z določenim obsegom strokovnega izrazoslovja, a je to lahko koristno pri opisovanju psihodinamike nezavednega. Knjigo pa v slovenščini berite z določenim zadržkom, saj sem jo vendarle prevajal jaz. (Smeh.)

Bi lahko rekli, da se pri vas (ne) oglašajo stranke, pacienti, katerih težave so že posledica krize?

Žal je bilo več uspešno potekajočih psihoterapij v zadnjem letu začasno prekinjenih zaradi osebne reorganizacije finančnih prioritet nekaterih klientov. Treba pa je reči, da marsikomu prav pridejo že krepko znižane cene storitev.

V zadnjem času se srečujem z naraščanjem števila klientov, ki se zavedajo porasta svoje anksioznosti in drugih psiholoških stisk v povezavi s sedanjo družbeno in ekonomsko krizo. Večinoma gre za poslabšano depresivno in anksiozno stanje ter povezane občutke nesamozavesti. Ti pa večkrat sežejo dlje v osebno zgodovino, ne začnejo se z začetkom krize in so pogosto pomemben del odgovora na vprašanje, kako naprej v dani eksistencialni situaciji. Spremljevalci našega odzivanja na krizne strese so številni, a izpostavil bi nepotrebni sram in občutke krivde. Prvi človeka preveč zapira vase, ga shizoidizira, namesto da bi ga usmerjal v odnos z drugimi. Pretirani občutek krivde pa utegne prekrivati preveliko prikrito samopomilovanje in pasivizacijo.

Slovenci znamo biti zelo strogi do sebe, ker so bili včasih takšni do nas tujci v vlogah gospodarja ali, kakor bi rekli z izrazom iz transakcijske analize, starši. Iz enakega razloga smo tudi pogosto pretirano kritični do drugih. V slovenskem kulturološkem pred- in nezavednem je dovolj videoposnetkov o tem, kako je biti kritiziran in kritizirati brez spoštovanja osnovne človeške vrednosti.

Ljudi ne postaja le strah in niso le zaskrbljeni. Vse več je tudi jeze zaradi nepravičnosti v družbi. Kaj in kako s to jezo? Slovenci očitno nismo kot Grki.

Ne, Slovenci se razjezimo počasneje kot Grki. Po moji presoji smo preponosni na to, da znamo nadzorovati jezo, žal včasih tudi s potlačitvijo v svoje predzavedno. Jeza je koristno čustvo, če ga sploh čutimo, uporabimo, in to kot naše težje orožje. Še vedno namreč velja, da se mnogo problemov lažje rešuje s pravočasnim uspešnim pogajanjem in dogovarjanjem. Najbolj nepredvidljiva je jeza, ki izbruhne, ker je predzavedno nima več kam stlačiti ali pa je ima dovolj. In preveč. Ljudje pogosto obžalujejo takšna dejanja po upadu napetosti in sprostitvi energije.

Kot družba smo se morda premalo odločno jezili in se družbeno primerno celo uprli naraščanju korupcije in elitizma. Slovenci pravzaprav nismo prezahtevni ljudje. Zlahka pustimo drugim, da imajo več kot mi, če le imamo mi dovolj. Sicer pa tudi kmečki upori niso problem. Z gospodarji znamo zgodovinsko po moje prav dobro in pošteno ravnati, saj smo vendar preživeli tisočletje in pol ukvarjanja z njimi. A dobro bi bilo, da se tudi politiki prej in večkrat zavejo tega našega kolektivnega nezavednega zasilnega izhoda, ki je del naše kulture.

Grki so herkulesi ali, bolje, to je njihov težko dosegljivi heroj in idol. Njihov bes je upravičen, zlasti bes mlajših Grkov. A tudi oni bodo nekega dne odrasli, morda bolj modri kot preostala Evropa danes, ki ji sicer ne manjka pameti.

Ko kriza in potrebe po pomoči naraščajo, obisk psihoterapevta na prednostni lestvici stroškov pada. Zlasti obisk tistega, ki je na tržišču.

Seveda krize gotovo ne doživljamo vsi psihoterapevti enako. Pravzaprav je praksa za večino diplomiranih in še vedno šolajočih se psihoterapevtov v Sloveniji dopolnilna oblika dela ob tistem, ki ga sicer opravljajo v svojih službah, na primer socialni delavci, psihologi, sociologi, psihiatri idr. v pretežno državnih institucijah socialnega, šolskega ali civilnodružbenega tipa.

Ker v Sloveniji še ne poznamo nobene oblike zavarovanja za terapevtske storitve, smo v podobnem položaju kot avtomobilska industrija. Vozili bi jih vsi, še zlasti najlepše, varčne in najboljše, a so v zadnjem času postali vse bolj označevani kot nepotreben luksuz – avtomobili namreč. Vsakdo, ki je katerega v življenju že uporabljal, pa seveda ve, da se brez svojega avtomobila pogosto ne splača biti, da le ni predrag. Če dodamo opažanja, da ima večina Slovencev še vedno težavo razlikovati psihologovo, psihiatrovo in psihoterapevtovo vlogo, v kratkem ni mogoče pričakovati povečevanja števila novih strank.

Zase bi lahko rekel, da kriza deluje name večplastno, poleg že omenjenih sitnosti tudi stimulativno. V pol leta sem izdal dva pomembna prevoda strokovnih knjig in eno kratko publikacijo. Upam, da se mi investirani denar in čas povrneta po krizi in da medtem ne bom po nepotrebnem obžaloval storjenih dejanj. Inštitut, ki ga vodim, se seli v cenejše prostore. Več prostega časa, ki mi ga puščajo stranke, namenjam svojim strokovnim bralnim zaostankom in brskanju po izbranih straneh na internetu. Zdravje pa … hvala, za zdaj dobro! (Smeh.)

Kdo lahko Slovencem pove, v čem se razlikujejo psiholog, psihiater in psihoterapevt, če ne prav stroka?

Ta diskusija ni povsem končana niti v strokovnih krogih, saj se nekateri koncepti, metode dela in tudi etika tesno prepletajo. Na psihoterapevtovo profesionalno vlogo lahko gledamo v razmerju do treh tradicionalnih poklicev psihiater, psiholog, duhovnik. Psihiater predpisuje (zdravila), psiholog razume in svetuje, psihoterapevt deluje na osebnost. A brez klientovega sodelovanja in zadostne motivacije stvari ne gredo nikomur v pravo smer. Vsi trije poklici so tudi med Slovenci še vedno včasih asociativno povezovani z norostjo, a je tega predrazsojanja na srečo vse manj.

Želim si predvsem razvoja domače stroke, ki tisto v večini evropskih držav šele nekoliko zadihano lovi. To ne pomeni, da nimamo primerljivih psihoterapevtskih potencialov tudi v vrhu sodobne psihoterapije. Vendar je vsaj po moji oceni še preveč nesamobitna in Slovenci še nismo afirmirali katere od svojih psihoterapevtskih šol v sodobnem evropskem ali svetovnem prostoru. Slovenski sindrom velikega tujca, brez katerega se baje ne more, ne prizanaša povsem niti v naših vrstah. A prepričan sem, da tudi takšen razvojni dosežek ni več neskončno daleč.

Kako naj človek, ki išče pomoč, ve, da je izbral dobrega psihoterapevta zase? Koliko sreče potrebuje pri tem?

Izbor psihoterapevta je močno odvisen predvsem od brskalnika, ki ga uporabljate na svojem računalniku, in nekoliko manj od njegovih strokovnih atributov, kot so na primer diploma ustreznih mednarodnih strokovnih organizacij, pripadnost določeni psihoterapevtski šoli in način dela. Velja pa preveriti, ali ima urejeno strokovno supervizijo pri kvalificiranih učiteljih. Najbrž je celo krajevna dostopnost psihoterapevta merilo, ki prehiteva nekatere druge minimalne strokovne in etične kompetence, praviloma pomembne za uspešen psihoterapevtski izhod. Sreča pa ima svojo vlogo povsod, tudi pri izboru avtomehanične delavnice.

Imate nasvet ali napotek za naše bralce, ki pravkar nekje kljubujejo učinkom krize?

V teh kriznih časih se ljudje obračajo k virom, ki so relativno poceni. Torej psihoterapevtov nasvet, če naj bo v teh časih primeren za vse, mora biti tudi cenovno vsem dostopen. To zmanjšuje moj izbor nasvetov, primernih zanje, a upam, da se ne prav na dnu najde eden, namreč namig, ki bi znal biti za koga kar pravšnji: »Dva v istem peklu si lahko delita račun za ogrevanje.«