Dvajset dni prostovoljnega dela – v užitek

Za Andrejem, Nejcem in Kajo Košmrlj je že osma noč, ko so si lahko privoščili le nekaj ur spanja, in zdaj so znova v uradnih oblačilih Eurobasketa 2013 in na svojih mestih v ljubljanskih Stožicah. Kot prostovoljci na EP v košarki bodo organizatorjem, tekmovalnim ekipam in občinstvu na voljo vse do konca prvenstva.

Če bi dopuščala služba, bi z njimi delala tudi četrta članica družine – gospa Mojca. »Ja, to je naš šport,« poudarja oče Andrej, prvo vprašanje, ki se zastavi, pa je seveda, kako to, da so si oni vendarle lahko vzeli toliko prostega časa, da bodo kot prostovoljci lahko pomagali ves čas evropskega prvenstva oziroma več kot dvajset dni. Nejc in Kaja sta študenta drugega letnika sinologije oziroma kemijske tehnologije, Andrej pa je zaposlen v Slovenski vojski, ki Eurobasket 2013 zelo podpira tako materialno in v logistiki kot kadrovsko.

Vsi trije so veliki košarkarski navdušenci. Andrej je košarko nekoč sam aktivno igral, potem pa poldrugo desetletje treniral dečke, kadete in mladince pri KŠ OŠ Mirana Jarca v Ljubljani, ta šport sta trenirala tudi Nejc in Kaja, in po letih spremljanja večjih košarkarskih tekmovanj so se predlani odločili, da si kakšno ogledajo še iz zakulisja – kot prostovoljci. Začeli so predlani na pokalu šestih narodov nekdanje Jugoslavije Adecco, nadaljevali na lanskem EP do 20 let U20, vse te izkušnje pa so bile tudi vstopnica med približno tisoč prostovoljcev, kolikor so jih izbrali za sodelovanje pri trenutno najbolj aktualnem športnem dogodku stare celine. »Že leta 2011 so verjetno pogledovali za primernimi kandidati za letošnje prvenstvo, tako da se je urjenje zame in za marsikoga drugega začelo že predlani. Aktivnejše priprave za prvenstvo Eurobasket 2013 pa so se začele na začetku tega leta. Prostovoljci smo imeli dve srečanji v Stožicah in na Ježici, kjer smo se seznanili med sabo in z organizacijskim odborom, intenzivnejše priprave na EP 2013 pa so potekale na pripravljalnih tekmah slovenske reprezentance od konca junija do začetka prvenstva. Na njih smo delali, kot da gre zares,« pojasnjuje Andrej.

Največje število prostovoljcev se bo v približno dvajsetih dneh zvrstilo na področju usmerjanja gledalcev, in Andrej je eden od njihovih koordinatorjev, ki po prvem delu prvenstva v celjski dvorani Zlatorog zdaj nadaljuje v ljubljanskih Stožicah. »Naša skupina je pristojna za usmerjanje in pomoč obiskovalcem. Pomagamo jim z različnimi informacijami, od tega, kje lahko dostopajo do svojega sedeža, do tega, kje so stranišča in trgovine z navijaškimi rekviziti. Pristojni smo tudi za preverjanje prostovoljcev, ali se gibljejo v coni, kamor jim je dovoljeno, kot koordinator pa sem pristojen, da prostovoljce z mojega seznama razporedim tja, kjer jih najbolj potrebujejo. Sodelujemo tudi z varnostno službo, a za ukrepanje nimamo pooblastil, tako da navijače zaradi povzročanja težav lahko le opozorimo. A doslej ni bilo večjih težav,« je povzel dogajanje zadnjih dni sogovornik.

Voda, čiste brisače ...

Delovni dan se za prostovoljce, ki delajo na trinajstih različnih področjih, začenja različno, večina jih na prizorišče pride okoli poldne. Tako za Andreja kot tudi za Nejca in Kajo, ki pomagata v tekmovalnem delu, se dan na EP pogosto začne že dopoldne. Najprej se oglasijo v prostovoljskem centru, potem še svojemu vodji, ki jim razdeli naloge. »Med najine sodi, denimo, skrb za garderobe, kar pomeni, da moramo hladilnike napolniti s plastenkami vode, tekmovalcem pripraviti čiste brisače, pobrisati tablo ter pripraviti igrišče. Med tekmo ekipam nosimo tudi statistične podatke in smo na voljo za nujne naloge. Po tekmi, ko garderobe zapustijo igralci, je naša skrb, da jih pripravimo za naslednje ekipe,« naštevata Nejc in Kaja. Kaj pa dekleta? So med prostovoljci redka? »V našem tekmovalnem delu so štiri med deseterico fantov in ti prevzamejo težje naloge. V delu zelo uživam, saj je zelo zanimivo, priložnost pa imamo srečati tudi veliko tekmovalcev,« je še poudarila Kaja.

Po prvi tretjini tekmovanja tudi Nejc ugotavlja, da mu ni težko slediti precej napornemu ritmu, v vsem zelo uživa. »Pogovarjal sem se že skoraj z vsemi člani slovenske reprezentance pa tudi z nekaj tujimi,« razlaga sogovornik. Kot kaže njegov profil na Instagramu, se je imel priložnost fotografirati tudi s španskim košarkarjem Marcom Gasolom, toda pri tem poudari, da se prostovoljci ne smejo fotografirati v prostovoljski opremi z akreditacijo v dvorani. »Priložnost za kaj fotografiranje je samo zunaj dvorane in kadar so igralci pri volji, sicer pa smo prostovoljci tu, da pomagamo pri izvedbi prvenstva,« se svoje odgovornosti zaveda Nejc. Podobno kot je omejeno gibanje gledalcev, imajo gibanje omejeno tudi prostovoljci – glede na svoje delovne naloge. »Če nimamo dela, tekme ne smemo spremljati v dvorani. Lahko pa jo v prostovoljskem centru na televiziji. Tam si lahko vzamemo tudi odmor ali pojedo malico,« pravila pojasnjujejo Košmrljevi.

Nikakršnih popustov

Vsi trije končujejo svoj dan na Eurobasketu 2013 okoli polnoči; prostovoljci, ki usmerjajo občinstvo, morajo s koordinatorjem Andrejem Košmrljem izprazniti dvorano, jo pospraviti in pripraviti za naslednji tekmovalni dan, potem sledi kratek sestanek o dogajanju preteklega dne. Tudi prostovoljci v tekmovalnem delu morajo počakati, da igralci zapustijo garderobe in da jih lahko pripravijo za naslednje tekmovalne ekipe. »Na prvenstvu smo začeli delati že dva dni pred uradnim začetkom in od takrat hodimo spat zgodaj zjutraj ter smo cele dneve na nogah. Naporno je, a je hkrati velika in lepa izkušnja za vse nas,« z zadovoljstvom razlaga Andrej. Poleg tega si kot prostovoljci morajo prevoz in stroške bivanja pokriti iz lastnega žepa, upravičeni so le do enega toplega obroka na dan, sendvičev in pijače oziroma vode, edino, kar jim bo ostalo po koncu prvenstva, bodo trenirka, majica in športni copati.

Prav tako niso imeli prednosti ali popustov pri nakupu vstopnic. Sami so kupili le eno – za mamo oziroma ženo Mojco. »A tudi to tekmo si bo morala ogledati sama, mi bomo seveda delali,« so v smehu še dodali sogovorniki, ki pa se zaradi tega še zdaleč ne počutijo prikrajšane.