Dvajset let slovenske carine

»Carine so eden ključnih kazalcev suverenosti, saj nabolj neposredno pokažejo, kdo ima oblast na nekem ozemlju in kdo nadzoruje prehod blaga. Če tega ne zmore, ni suveren,« v zborniku Zgodovina carine na Slovenskem od antike do slovenske osamosvojitve ugotavlja zgodovinar dr. Božo Repe.
Zato se ne gre čuditi, da so bile carinske vojne stalnica meddržavnih odnosov v preteklosti – in da so še dandanes. Ameriška osvobodilna vojna se je pričela leta 1773 z bostonsko čajanko, katere srž je bil spor med Londonom in ameriškimi kolonijami o tem, kdo ima pravico ocariniti čaj. In tudi desetdnevno slovensko osamosvojitveno vojno je v njeni pojavnosti mogoče zvesti na spor med federacijo in novonastajajočo državo o tem, kdo bo nadzoroval slovenske meje in pobiral carino – tuje državnike in diplomate je tedaj zanimalo predvsem to.

Prvi cariniki so bili sužnji

Pobiranje carin predpostavlja obstoj razmeroma kompleksnih državnih tvorb. Njegovi začetki na ozemlju današnje Slovenije zato segajo v rimsko obdobje, nekje v čas med iztekom 1. in začetkom 2. stoletja n.št., ko so delo carinjenja opravljali sužnji rimskega cesarja, kot v že omenjenem zborniku ugotavlja politolog Boštjan Hepe. Rimski imperij je bil spričo obsežnosti razdeljen na več velikih carinskih okrožij, meja med italijanskim in noriškim carinskim okrožjem pa je potekala prek ozemlja današnje Slovenije in ga od severa proti jugu razpolavljala domala na pol. Sedež ilirskega carinskega okrožja je bilo v Poetovii, današnjem Ptuju.

Z zatonom rimskega cesarstva je zamrlo tudi pobiranje carin, številne barbarske države, ki so se vzpostavile na njegovem pogorišču, pa niso premogle dovolj razvite uprave, da bi lahko vzpostavile carinski nadzor po rimskem zgledu. Pač pa so cariniki s krščanstvom, ki je že v rimski cesarski dobi iz preganjane postalo državna vera, dobili svojega zavetnika – sv. Mateja, zaščitnika carinikov, pobiralcev mitnin, cestninarjev, davčnih uradnikov, menjalcev in računovodij. Matej naj bi bil rimski carinik, vegetarijanec (užival naj bi le semena, oreške in zelenjavo) in tudi domnevni avtor po njem poimenovanega evangelija.

Nadvlada Benetk

S srednjim vekom je antično, na teritorialnem oziroma regionalnem načelu utemeljeno pobiranje davščin zamenjalo točkovno, ki se je izvajalo na pomembnih strateških mestih, kot so mostovi, prelazi ali večje naselbine. Davščine so pobirali ob prehodu blaga prek takšnih »mitninskih« postojank. S punktualnim pobiranjem davščin je bila tesno povezana uvedba sistema obveznih poti, po katerih je moralo potovati blago. Njegov cilj je bil preprečiti, da bi se blago izognilo plačilu mitnin. Sistem obveznih poti ni veljal samo za kopensko, ampak tudi za pomorsko trgovino. Srednjeveška pomorska prevlada Benetk v Jadranu je v mnogočem temeljila prav na tem sistemu, v okviru katerega so Benetke v 13. stoletju vsilile svojo oblast tudi Kopru, Izoli in Piranu ter uveljavile trgovski monopol: odtlej je bilo treba, kot navaja Boštjan Hepe, »vse blago na območju severnega Jadrana najprej prepeljati v Benetke, ki so proti plačilu prometno-tržne pristojbine izdale dovoljenje za uvoz in izvoz blaga, z dobičkom pa je bilo obvezno kupiti drugo blago v Benetkah«.

Martin Krpan

V obdobju Celjskih grofov, ki so imeli vrsto posesti na ozemlju današnje Slovenije, pa tudi v soseščini, so pobrane mitnine in druge dajatve ostale na domačih tleh. Od izumrtja moške linije Celjskih grofov sredi 15. stoletja pa so na Slovenskem pobrane dajatve večinoma romale samo še na Dunaj. S tem se je tik pred pričetkom uveljavljanja moderne carinske politike začela razkrajati domača politična avtonomija, s čimer so bile, kot ugotavlja Hepe, vzpostavljene predpostavke, da so »Slovani v vzhodnih Alpah ob povečanih davčnih bremenih lahko pričeli dojemati tihotapljenje kot pozitivno«.

Praksa tihotapljenja – med beneškim in avstrijskim območjem predvsem soli in tobaka – in s tem izogibanje plačevanju dajatev dunajskemu dvoru, je bila zgodovinska podlaga, na kateri je Fran Levstik leta 1858 zasnoval povest o Martinu Krpanu. Čeravno o tem, kaj naj bi bila tista »angleška sol«, ki jo je Krpan tovoril, še danes obstaja več interpretacij – gre za jedilno sol? magnezijev sulfat, ki je odvajalo? soliter, ki se uporablja za izdelavo smodnika? ali pa je izraz potrebno razumeti metaforično? –, ostaja dejstvo, da ljudsko izročilo kontrabantarjev ne obsoja, ampak so v njem dojeti kot pozitivne ali pa vsaj ambivalentne osebnosti.

»Tiha carinska vojna«

Bilo bi za lase privlečeno, če bi upor slovenske carine federalnim oblastem na začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja skušali utemeljevati s slovenskim »tihotapskim« izročilom; prej bi v njem lahko iskali elemente tradicionalnega odpora proti plačevanju tributov tujim dvorom, pa najsi je njihov sedež Dunaj ali Beograd.

Kakor koli že, le nekaj dni po plebiscitu o samostojnosti 23. decembra 1990 je slovenska carina prenehala vplačevati dajatve v federalni proračun in jih preusmerila v slovenskega. S tem je pol leta pred desetdnevno vojno izbruhnila tiha carinska vojna, ki je postala manifestna maja 1991, ko so federalne oblasti ugotovile, da Slovenija pobranih carin ne nakazuje več v zvezni proračun. Slovenska carina je na ta način začela polniti proračun novonastajajoče države še preden je ta formalno obstajala. Prav pobiranje carin in nadzor slovenske policije nad mejnimi prehodi sta bila, kot ugotavlja zgodovinar dr. Božo Repe, neposreden povod za policijsko, vojaško in carinsko posredovanje JLA v Sloveniji.

Zakon o carini je bil sestavni del svežnja osamosvojitvenih zakonov, ki jih je 25. junija 1991 sprejela slovenska skupščina. A spričo trimesečnega moratorija na izvajanje osamosvojitvenih ukrepov se je začel izvajati šele 8. oktobra 1991. Ta datum odtlej velja za dan slovenske carine, ki je lani oktobra praznovala dvajsetletnico obstoja.

Tihotapljenje v socializmu

Od vstopa Slovenije v EU in zatem še v schengensko območje slovenski državljani srečujejo carinike le še na meji s Hrvaško. Toda v času socializma je bil pogovor s carinikom obvezni del prestopa meje, še zlasti italijanske in avstrijske. Neposredni povod za pogoste stike s cariniki je bil močno razširjeni nakupovalni turizem, globlji razlog pa železna zavesa, ki je po vonji razdelila kapitalistično in socialistično Evropo.

»Tihotapijo vse razen ptičjega mleka,« naj bi po pričevanju dr. Božota Repeta v osemdesetih letih nemočno zavzdihnil nek carinik. Prvo okno v svet je bila Italija. Meja z njo se je začela odpirati z razdelitvijo Svobodnega tržaškega ozemlja med Slovenijo in Italijo leta 1954. Nasprotno je Avstrija zaradi slabše ponudbe blaga in višjih cen postala pomembna nakupovalna destinacija šele sredi 60. let.

Če so bile v 50. letih med najbolj priljubljenimi bambole oziroma velike otroške punčke, ob njih pa tudi žvečilni gumiji in tipične italijanske sladkarije, so v 60. letih, ko je standard zrasel, Slovenci začeli kupovati pralne stroje, sesalce za prah, druge gospodinjske pripomočke, pa tudi avtomobile.

Vrhunec shopping turizma so predstavljala 70. leta, ko je po besedah zgodovinarja dr. Dušana Nećaka samo Trst letno obiskalo od 3 do 3,5 milijona Jugoslovanov oziroma 20 do 25 tisoč kupcev dnevno.

S padcem železne zavese in vstopom tujih trgovskih znamk v Slovenijo je nakupovanje onstran meje izgubilo smisel, a sledi več desetletij trajajoče nakupovalne mrzlice so še naprej ohranjene v jeziku. »Superge« so še vedno sinomim za teniške copate, »kandi« je še vedno istoznačnica za pralni stroj in igrakec Janez Hočevar ima še vedno vzdevek »Rifle« (ker je bil v petdesetih letih eden prvih Ljubljančanov, ki je nosil to znamko kavbojk).