Tiskane izdaje
Oskarja Trobca ni treba posebej predstavljati: da, to je tisti upokojeni mesar iz Vrtovč pri Ajdovščini, ki že desetletja vneto, zavzeto in vdano posnema Elvisa Presleyja. In nenehno dokazuje enega najbolj citiranih rekov na svetu: Kralj je živ! Navsezadnje ga upodablja on sam, živa legenda z Ajdovskega. Na obletnico dneva, ko je kralju zastalo srce, pa mu je na svoje dvorišče, vrtovški Graceland, postavil še doprsni kip. Odkril ga bo danes ob 12.05, natanko ob uri, ko je kralj odšel – kdovekam.
Tri dni, preden je 65-letni Oskar Trobec svojega idola postavil na piedestal na svojem dvorišču, je bil še malo vznemirjen. Dan Elvisove smrti, natančneje trenutek, ko se je poslovil od Gracelanda v Memphisu in so ga odpeljali v bolnišnico, se je nezadržno bližal, kipa pa še ni bilo od nikoder. »Nisem ga še dobil,« je pritajeno rekel, ko smo poizvedovali, ali bi lahko sodelovali v pripravah na veliki dogodek. »Ja, v četrtek mora biti tukaj, pa naj se zgodi, kar hoče!«
Dan pozneje je bil po telefonu že bolj pomirjen: kip je prispel, črke za napis so bile pripravljene, samo še postaviti ga je bilo treba. To je bilo tudi znamenje, da lahko začnemo na dan pred Marijinim vnebovzetjem romanje h kralju, v njegovo svetišče v Vrtovčah; Oskar Trobec mu pravi tudi slovenski Graceland, kajti tam je zbral toliko spominov na kralja, da obiskovalec res pozabi na dejstvo, da je ta 16. avgusta 1977 preminil.
Za kip je izbral Elvisa iz njegovega najlepšega obdobja
V torek pozno popoldne je bila hiša z naslovom Vrtovče 4a popolnoma navaden slovenski dom – če ne bi na pročelju opazili tablice Elvis Presley Boulevard in nekaj korakov naprej bleščečega popolnoma svežega doprsnega kipa z znano podobo in napisom Elvis Aaron Presley 1935–1977.
Marina Trobec, imitatorjeva soproga, je pospravljala zadnje dokaze, ki so potrjevali, da so nekaj minut pred tem končali veliko delo. »Ravnokar smo ga postavili. Oskar se samo še uredi in pride,« je napovedala prihod Elvisa po Elvisu, legende kraja in okolice. Še eden izmed Elvisov, Oskarjev sin (le kako drugače bi imitator kralja dal ime svojemu prvemu potomcu), je prav tako hodil po dvorišču in se nasmehnil ob novi pridobitvi, očetovem ponosu. A tudi na sinovem obrazu ni bilo razbrati kakršne koli naveličanosti, ker je kralj rokenrola njihov spremljevalec, odkar pomni. Navsezadnje je tudi on glasbenik in nekaj Elvisovih pesmi je celo posnel, je razlagal na dvorišču, medtem ko se je ukvarjal z nečakinjo Pio, ki je utrpela manjšo poškodbo, in pozdravil sestro Ksenijo, ki je prišla rešit zagato.
Povsem navadno dogajanje na družinskem dvorišču – dokler nanj ni naposled stopil Elvis. Trenutek je nekaj posebnega samo za obiskovalce, domači in domačini so moža, ki je upodobljeni kralj, že tako navajeni, da se na koncu le nasmihajo začudenim prišlekom. Za te je prvi vtis vedno znova nepopisen: vranje črni lasje, dolgi zalizci, bele hlače in srajca z visokim ovratnikom in z zlatim izvezenim napisom Elvis, črno-beli čevlji in modni dodatki v znamenju zlate: prsti, okrašeni z debelimi prstani, na prstih bleščeč obesek v obliki vinilne plošče, zaponka na pasu je kričala American Pride.
Okoli vratu mu je visela havajska veriga in nekaj minut pozneje pristala okoli kipa, na sveže pobarvanega v jajčno rumeno barvo. »To je s Havajev, kjer je imel Elvis 14. januarja 1973 koncert,« je spomnil na legendarni dogodek (Aloha from Hawaii). Za kip, ki ga je izdelala mlada kiparka Nika Šimac, je izbral fotografijo svojega idola prav iz tega časa. »Takrat je bil najlepši,« je ponosno ugotavljal. In se prav nič ni branil opazke, da ga – ko je bil v teh nekoliko zrelejšh letih – tudi sam najlaže posnema.
Oskar je resda dvanajst let mlajši od Elvisa, a ga po letih starosti že dolgo prekaša. Toda leta niso pomembna. Ljubezen in vdanost sta neizmerni. »Lep je, mar ne?« je vprašal, ko je zrl v novo pridobitev na svojem dvorišču, in si takoj kar sam zadovoljno odgovoril: »Da, lep je!« Trenutki, dokler ni prispel, so bili namreč malce težki in se je kar malo bal, da se ne bo izšlo, kakor je napovedal – da bo 16. avgusta ob 12.05 razkril Elvisa, ulitega v kip.
To je bila, je vzneseno pripovedoval, ena izmed njegovih največjih želja – da bi izdatni zbirki v posebni sobi, kamor je vse, kar spominja na Elvisa, prinašal desetletja, dodal še kip. »Ko sem stal na Elvisovem grobu, sem si mislil: 'Če bom kdaj nabral kaj soldov, mu bom postavil kip.' Hotel sem nekaj napraviti za Elvisa.« Izza mizice na dvorišču se je znova zazrl vanj. »Gotovo ga ni takega v Evropi. Kaj v Evropi? Na svetu! Vsaj jaz ga še nisem zasledil.«
V Gracelandu je bil trikrat, nazadnje devet dni
V Gracelandu je bil trikrat, nazadnje devet dni in vse te dni je preživel tam, od jutra do poznega popoldneva. Krožil okrog groba, hodil po potki, kjer se je Elvis baje sprehajal, nabiral spominke, zbirki dodal nekaj originalnih plošč in videokaseto, mikrofon, časopis z dne, ko je umrl ... Soba ob vhodu, ki jo napovedujejo že fotografije in koledar, je kakor svetišče – z vsemi rečmi, ki ponazarjajo kič, kakršen se prodaja po kraljevi smrti: njegova figura z (ne več) majajočimi se boki, spominki, videokasete, plošče, fotografije Oskarja in Elvisa v enakih letih, Elvis Presley v podobah, v kakršnih ga je bilo zaslediti na platnu in v časopisju.
Kako si smrt razlagajo imitatorji
»Takoj sem se zaljubil,« je kot že ničkolikokrat spomnil na čas, ko je postal Elvis. Njegova žena Marina se ob tem le nasmeji, tudi njegovi trije otroci (poleg Elvisa še hči Ksenija in sin Dejan) in štirje vnuki so navajeni življenja v Gracelandu. Pravzaprav se nad tem (vsaj na glas) nič ne pritožujejo. »Pa saj nikoli ni bilo nič takega,« je – kakor bi bilo življenje s poosebljenim Elvisom nekaj povsem vsakdanjega – dejal sin, Elvis Trobec.
Ob pogovoru o njegovem glasbenem repertoarju je oče hitro pripomnil, da bi lahko zaigral še kakšno Elvisovo več. Za »Elvisa starejšega« ga kajpak ni glasbenika, ki bi bil vreden Elvisove družbe, še o njegovih sodobnikih The Beatles pravi: »Saj so bili vredu, ampak: oni so bili štirje, Elvis pa samo eden!« Kralj rokenrola je sicer v svoji karieri posnel 94 malih plošč in izdal 40 uspešnih albumov.
Ko smo prišli do ključnega dne, današnje obletnice, se je hitro zrušila teorija, da ga je v prezgodnjo smrt pahnila prevelika doze pomirjeval: »Pravi Elvisovi oboževalci in imitatorji pravimo, da je umrl v najlepši luči in naravne smrti. Zastalo mu je srce,« je z mirnim glasom pojasnil. In takoj dodal: »Je pa res, da je tudi malo preveč jedel in spil preveč džeka (viskija Jack Daniel's, op. p.) ...«
Kralj, ki stoji na njegovem dvorišču, ima baje med 70 in 80 kilogramov. V torek popoldne je vrtovški Elvis še razmišljal, kaj bo povedal na slovesnem odkritju kipa. Je pa prav v tistem času padla odločitev, da bo na zakuski kruh, na katerem bo odtis z napisom – Elvis.
