Fascinacija, užitek in ponotranjenost

»Jaz pa bom poskusila!« je odločno reklo dekle, ko je po predstavi Neponovljiva pesem, dvorjenje z viteško liriko, glasbo in s plesom Lidija Podlesnik Tomášiková obiskovalce pozvala, naj se ji pridružijo na odru. Člane Ansambla za renesančno glasbo in ples Cortesia so z bučnim aplavzom nazaj nanj poklicali kar trikrat, nato pa so sramežljivo obsedeli.

Par minut pozneje so se, vseh starosti in spolov, nekateri oblečeni po zadnji modi in nekateri primerneje za punkovski koncert, že držali za roke in ob Lidijinem prepevanju družno plesali. Lidija je njihov odziv napovedala pravilno: »Čeprav starinskih plesov ne morejo poustvarjati, se jih dotaknejo in začutijo nekaj lepega. Uživajo, ko jih gledajo, in uživajo v skupnem rajanju, ko se vsi gibljejo v isto smer in je, kakor da bi padli v trans.« S starinskimi plesi ima vendarle deset let dragocenih izkušenj.

Sprva je bila radovednost. Potem je prišla fascinacija. »Ko se združita glasba in ples in se vključi še telo, se ustvari neki univerzum in nastane en čisti užitek. Ponotranjenost.« Vendar je ni preprosto doseči. Skupinsko rajanje je resda zabavno, dvorni plesi, ki jih poglobljeno raziskuje in poustvarja, so zahtevni. Tako zelo, da noben od zgodovinskih zapisov tistega časa o plesu ne govori kot o sprostitvi, užitku ali zabavi. »Njihovo učenje je podobno branju klasičnega romana, ki od bralca terja zbranost, to pa je tudi napor,« s primerjavo pojasni Lidija. V renesansi je dvorjan s plesom namreč izražal svojo izobraženost in družabnost, a tudi telesno vzdržljivost.

Bližnjica, ki prinese več

Kakor je nekoč plesal, pel in igral on, danes plešejo, pojejo in igrajo člani ansambla Cortesia. Plesa ni preprosto ohranjati, saj je zahtev veliko. Če želijo ustrezno poustvariti nekdanji čas, morajo biti primerno izobraženi, in če so, imajo svoje kariere. Idealno bi bilo, če bi vsi živeli v Ljubljani, vendar, žal, ne. Za ljubiteljsko delovanje in redne nedeljske vaje si morajo tako čas kdaj tudi ukrasti.

»Lidija poskuša združiti glasbenike in plesalce, kar je edinstveno v Evropi. Glasbeniki smo arogantni,« za trenutek nekoliko v zadregi zastane sicer nasmejano zgovorna solo pevka Tanja Vogrin, ki v ansamblu igra harfo. »Mi bi le prišli in odigrali svoje, ona pa od nas pričakuje, da hodimo na vaje in spoznavamo ples, čeprav ne plešemo. In to se v predstavi pozna. Če glasbenik ne hodi na vaje, ni pozoren na to, kaj delajo plesalci, in igra po svoje. Težava je le, ker ne delujemo profesionalno.« Denarja imajo le toliko, da pokrijejo potne stroške, pa še teh ne vedno.

Druga težava je, ker je plesalce težko najti. Osnovno plesno znanje in tehniko morajo že imeti, vendar morajo tudi dobro slišati glasbo in za Lidijo, žarečo lučjo ansambla z vizijo, korake ponoviti takoj, ko jim jih pokaže. Če jim ne uspe v prvem poskusu, jim tudi v naslednjih ne bo. »Ne gre za gib, temveč za muzikalnost. Kako ujeti ritem. In tega mnogi ne zmorejo. Pomembna je tudi estetika. Plesalec mora delovati renesančno, izžarevati neko ljubkost, simetričnost obraza.« Po renesančnih navodilih si mora zapomniti zaporedje korakov, smer gibanja in vzorec plesa, paziti na držo telesa in biti skladen s prostorom. V njem mora izžarevati pravo energijo. Zemeljsko, kajti največja lepota tega plesa je prav njegovo doživljanje. »Ples moraš začutiti v sebi, plesati iz sebe, iz svojega središča. Pri renesančnih plesih sta to trebuh in križ, pri baroku so, na primer, prsi,« z žarečimi nasmehom razloži in z ljubko mehkimi gibi ponazori Lidija. »Nekateri se vživljanju upirajo, ko pa premagajo strah, ugotovijo, da so prišli do bližnjice. S posnemanjem potrebuješ leta, da prideš do svojega izraza, ali pa ga sploh ne najdeš. Kajti čeprav je pri dvornem plesu koreografija strogo določena, moraš pri njem izražati sebe. To je bistvo renesanse.«

Viteške vrline

Žiga Martinčič, študent šestega letnika medicine, ki se ukvarja tudi z mečevanjem in zgodovinskimi borilnimi veščinami, je bil pred letom, ko je začel, bolj pozoren na korake kakor na zgodbo, ki jo je pripovedoval. Danes je drugače. Oblečen v renesančni kostum je razmišljal o tem, kako je bilo poznavanje plesa, glasbe in borilnih veščin nekoč čast in kako ukvarjanje z njimi današnjemu človeku omogoči, da se v hitrem življenjskem tempu ustavi in pogleda, kaj mu v resnici nekaj pomeni. »Veliko tega, kar počnem, lahko navežem na vrline, ki so jih častili in so bile lepe. Seveda so uporabne tudi v današnjem času, vendar ne toliko v odnosu do sočloveka kakor na osebni ravni, ko si sam prizadevaš za čistost in poštenost.«

Za Bojano Petek je znanje z različnih področjih ideal renesanse, a je lahko tudi ideal današnjega človeka, zato se njen študij medicine in učenje violine, baleta in starodavnih plesov dopolnjujejo, čeprav mora pri zadnjih nekatere priučene baletne tehnike odmisliti, ker so moteče. To ji ne dela težav, ker jo ples, ki zaradi nenehnega odzivanja na soplesalca deluje živo, privlači. »V tistem obdobju so telesni gibi vsebovali številne skrite pomene, tako kakor besede, zato so ples vzporejali z umetnostjo retorike. Na nemo komunikacijo pa danes žal pozabljamo, čeprav je 80 odstotkov našega sporazumevanja še vedno neverbalnega,« predoči eno od številnih lepot starodavnega plesa Lidija Podlesnik Tomášiková.

V knjigi Dvorjan iz leta 1528 je Baldassare Castiglione dvorjanom svetoval, naj pri plesu prikrijejo napor, se izognejo izumetničenosti in se v vsakem trenutku odzovejo spontano. Tako so v zgodnjem 16. stoletju izobraženi dvorjani v načinu umetniškega podajanja profesionalne glasbenike in plesalce že presegli. Lidija je na svoji poti proti preteklosti neustavljiva. »Na začetku te žene radovednost, želja, da osvojiš košček zgodovine – 15. in 16. stoletje, barok, gledališke plese, 19. stoletje. Ko pa vse to znaš, se zaveš napora, ki šele sledi.«

Na gradu Majšperk so plesali

Danes je znanje preprosto pridobiti, saj so raziskovalci odkrili in proučili številne zgodovinske vire. Naši arhivi so sicer izpraznjeni, vendar o tem, da se je plesalo tudi na naših dvorih, priča Paolo Santonini, ko v svojem Popotnem dnevniku opisuje ples na gradu Majšperk leta 1478. Tako imenovani Veliki heidelberški rokopis postreže z drugačnimi dokazi. V njem spoznamo naše viteške lirike iz 13. stoletja, Gornjegrajskega, Žovniškega in Ostrovrškega. Dela zadnjih dveh je bilo slišati tudi v predstavi Neponovljiva pesem, ki so si jo zamislili kot didaktični prerez vrhov glasbene, plesne in lirične ustvarjalnosti v Evropi.

»To so pesmi, ki še danes veliko povedo, in plesi, ki še vedno veliko sporočajo. Verjamemo, da za vsem tem stoji neka vsebina, kultura – oblačenja, komunikacije, občutenje celote,« pravi Lidija Podlesnik Tomášiková. Tanja Vogrin, ki se je v soboto v Ljubljano pripeljala iz Slovenj Gradca, je pred nastopom kolegici Marjeti Cerar urejala pričesko. Miza je bila polna lasnic, okrasnih trakov in drugih dodatkov. »Za vsako obdobje so značilne drugačne pričeske, kakor so drugačni inštrumenti, način petja in moda.« Torej kostumi. Vsak ima svojega, narejenega po meri, in vsak je zanj odgovoren sam. Tudi Barbara Kanc, ki je Lidijo spoznala kot srednješolka, z njo prekinila sodelovanje zaradi študija sodobnega plesa v Londonu in se po njem vrnila v Cortesio. Starodavni plesi so ji pustili neizbrisen pečat. »Z leti v njih odkrivaš vedno več podrobnosti, plešeš bolj doživeto. Pri meni se neki delčki šele zdaj sestavljajo v celoto, bogatijo moje lastno izražanje in to, kar lahko s svojo pojavo dam skupini.«

In obiskovalcem. »Ples je vizualizacija slušnega. Ni verbalen, temveč ilustrativen, zato je današnjemu človeku bliže in ga lažje navaja na zbrano poslušanje glasbe. Tako je koristen zlasti za otroke.« Za Lidijo je izobraževanje na tem področju pomembno enako kakor njen ansambel. Težko najde plesalce zanj, težko uskladi vse sodelujoče in ne more pokriti vseh stroškov. Kolegica je, na primer, za potrebe ansambla s svojim denarjem kupila prenosni čembalo v vrednosti manjšega avtomobila. »Ni lahko, a ko imaš cilj, sploh ne razmišljaš o tem, ali bi nekaj počel ali ne. Si kot reka, ki teče in ti pluješ z njo. Valovi so vse večji in ti si vse močnejši. Vse težje je in vse lepše.«