Fizioterapija za otroke - pajek, ki otrokom pomaga shoditi

Petletni Owen je navdušeno hodil po sobni tekaški stezi, šestletna Rediate je lovila ravnotežje na žogi, njena vrstnica Ellie pa je natikala mrežasto žogo na palico. Vse skupaj ne bi bilo nič posebnega, če vaj ne bi izvajali otroci s hudimi nevrološkimi motnjami. Da so lahko telovadili kot njihovi zdravi vrstniki, je »kriv« fizioterapevtski pripomoček, imenovan pajek. Staš Ivanc

Mreža elastičnih vrvi, s katerimi se lahko otroci z nevrološkimi okvarami in motnjami v razvoju gibljejo kot njihovi vrstniki brez zdravstvenih težav, imenovana pajek, prihaja s Poljske, v zadnjih letih pa je pravi razcvet doživela v Veliki Britaniji. Leta 2003 je Pippa Hoyer Millar na svojem domu v Warboroughu ustanovila center za rehabilitacijo Footsteps (koraki). In že po nekaj letih so se morali seliti v večje prostore, saj je bilo povpraševanje preveliko.

V Britaniji se na vsakih dvesto otrok rodi eden s cerebralno paralizo. Eden od takšnih je tudi Pippina hči Minty, ki so ji zdravniki napovedovali, da nikoli ne bo shodila in da bo obtičala na ravni štiriletnika. Millarjeva se ni dala, šla na Poljsko, kjer je Minty v centru za rehabilitacijo Norman obiskovala program intenzivne terapije, ki je vključeval revolucionarnega pajka, in čez dve leti s poljskima fizioterapevtoma v Britaniji ustanovila lasten center za rehabilitacijo. Minty, ki ima zdaj 19 let, še vedno hodi na terapijo s pajkom in je sposobna hoditi, govoriti in imeti aktivno družabno življenje; pri šestnajstih je šla celo na paintball.

Novi Footsteps Centre stoji v Dorchesterju, nedaleč od znamenitega angleškega univerzitetnega mesta Oxford. Millarjeva ima zdaj zaposlenih deset fizioterapevtov. Ustanovila je tudi dobrodelni sklad, s katerim zbira denar za družine, ki si ne morejo privoščiti tovrstne fizioterapije; dobra polovica staršev, katerih otroci so obiskovali center Footsteps, je dobila denar prav iz tega sklada. Britanski javni zdravstveni sistem zmore plačati le omejen program fizioterapije za otroke z nevrološkimi težavami. V letih 2009 in 2010 so tako zbrali 301.000 funtov (352.000 evrov).

»Otroci s posebnimi potrebami predstavljajo velik čustveni, telesni in finančni izziv za starše, vendar rezultati, ki jih dosežejo, poplačajo vse težave. Dejstvo je, da si vsi želimo, da bi se naši otroci igrali, pogovarjali in hodili tako kot vsi drugi. Zato se trudimo olajšati vsaj del bremena in staršem s prostovoljnimi prispevki posameznikov in podjetij omogočiti, da jim pomagajo na tej poti,« je dejala Pippa Hoyer Millar.

Program traja tri tedne, vsak otrok pa gre vsak dan na dve- ali triurno terapijo. Poleg tradicionalne fizioterapije, ki vključuje vaje na žogi, trampolinu, tekaški stezi in lestvah, s fizioterapevtom dela vaje tudi na pajku. S pomočjo elastičnih vrvi, ki podpirajo otrokovo težo, lahko otroci hodijo, tečejo, se plazijo ali pa le sedijo ali klečijo pri miru, pri čemer se naučijo prenašati telesno težo in se pravilno premikati ter razvijajo občutek za ravnotežje. In kakor pravijo starši, so otroci po vajah s pajkom veliko bolj samozavestni kakor prej, saj jim omogoča, da se – pogosto prvič v življenju – premikajo sami, brez tuje pomoči.

Hazel Scott, mama sedemletnega Oscarja, je navdušena: »Oscar je od rojstva telesno in mentalno zaostajal v razvoju, a odkar zadnja štiri leta obiskuje fizioterapijo v centru Footsteps, lahko sam sede in se plazi.« Deček, ki se je rodil s celim seznamom fizičnih in nevroloških okvar, ima pa tudi poškodovane ledvice, je bil do svojega petega leta že 700-krat pri najrazličnejših zdravnikih, trinajstkrat pa je bil pod splošno anestezijo, ko so mu operirali srce, nogo in zajčjo ustnico. Konvencionalna medicina mu je napovedovala, da verjetno ne bo nikoli shodil. A njegova mama pravi, da je s pomočjo pajkovih elastičnih vrvi lahko prvič v življenju brcal žogo, stopil na stopnico, se sklonil, se sam plazil in stal. »Pajek je bil zanj popolnoma novo doživetje. Videla sem druge otroke, ki so jim napovedali, da ne bodo nikoli hodili, zdaj pa že hodijo z berglami. Pri Footsteps ne obljubljajo čudeža, a človeku dajo upanje. In prav to imamo zdaj tudi mi z Oskarjem,« je povedala Hazel Scott.

Devetletna Hollie Ravenhill se je rodila tri tedne prezgodaj s popkovino, ovito okoli vratu. Ko je bila stara eno leto, so zdravniki postavili diagnozo: cerebralna paraliza, saj so njeni možgani ob rojstvu dobivali premalo kisika. Zdaj že štiri leta hodi v Pippin center za rehabilitacijo. »Postala je bolj samozavestna in se naučila sama plaziti in hoditi z berglami – nekaj, česar nihče ni pričakoval,« je dejala njena mama Lucie. »Program je intenziven – tri ure vsak dan v treh tednih pomeni veliko prevažanja sem in tja, a se splača. Vozila bi jo vsak dan, če bi le mogla.«

Pippa Hoyer Millar priznava, da ne bi zmogli brez močne podpore lokalne skupnosti: »Prav neverjetno je: podpirajo nas tako posamezniki kakor golf klubi in podjetja, celo boksarsko društvo. In potrebujemo toliko pomoči, kolikor je le lahko dobimo. Donirani denar v celoti namenimo za program 'korakov' za otroke, katerih družine si ne morejo privoščiti zasebne fizioterapije. En 'korak' za 40 funtov otroku omogoči enourno intenzivno fizioterapijo, s 600 funti pa mu lahko omogočimo celotedenski program.«