Tiskane izdaje
Približno dvajset se jih je zbralo in odpravili so se na skoraj dvotedensko turnejo – najprej so se ustavili v Sloveniji, včeraj so odpotovali na Hrvaško, nato bodo šli na Madžarsko in nazadnje obiskali še Avstrijo. Mladi invalidi, tisti gibalno ovirani ali slepi oziroma slabovidni, iz naštetih držav bodo tako tudi v praksi (pa čeprav za zelo kratek čas) videli, kako je za njihove vrstnike s podobnimi težavami poskrbljeno v sosednjih državah, kaj jih druži in kaj ločuje.
A ko so v torek v Mariboru s svojimi spremljevalci vred posedli v krogu, je postalo jasno, da so tako tisti s telesno prizadetostjo kot tisti brez teh težav pred skupno veliko oviro: težko potjo do zaposlitve. Pravzaprav šteje ekipa, zbrana v mednarodni mladinski izmenjavi pod imenom Meet the Neighbours (Spoznaj sosede), nekaj več kot trideset članov – poleg invalidov so v njej njihovi spremljevalci in šoferji.
V Maribor oziroma Zgornjo Kungoto, kjer so bili nastanjeni v Sončkovem centru Vrtiče, so prispeli v ponedeljek, bivanje v Sloveniji pa so tematsko obarvali z zaposlovanjem in pridobivanjem veščin za preboj na trg dela. Kot je povedala Alenka Bera iz Društva študentov invalidov Slovenije, ki je eden izmed soorganizatorjev izmenjave, je vsaka država pripravila program: na Hrvaškem bo tema druženja kultura, na Madžarskem šport, v Avstriji pa bodo lahko videli, kako je invalidom prilagojen študij in kako mesto Gradec.
V torek dopoldne, ko so se zbrali v Pekarni na zaposlitveni delavnici, so se že malce spoznali in izmenjali izkušnje; ravno dovolj, da so ugotovili, kako so – podobnim zdravstvenim težavam navkljub – v precej različnih položajih. Triintridesetletna Kristina Balogh, učiteljica iz Madžarske, ki je bila v spremljevalni ekipi treh slepih oziroma slabovidnih udeležencev iz njene države, je opozorila, da so našli na Madžarskem en sam hotel, ki je ustrezno prilagojen za invalide. Ljudje na vozičkih ne morejo na javni avtobus, a četudi se najde kakšen nizkopoden, ga lahko vozi šofer, ki bo brez oklevanja dejal, da se nima časa ukvarjati s spuščanjem vozila, je ogorčeno razlagala. »V osnovi je največji problem, s katerim se srečujejo invalidi na Madžarskem, hudo pomanjkanje tolerance.« In to se niti ne more spremeniti, ker so tako rekoč nevidni – če jih ljudje ne vidijo na ulicah, se tudi toleranca do njih ne bo razvila.
Slepi in »nevidni«
Ob Kristini je stal njen »varovanec«, dvajsetletni Sazbolcs Forgács - Saby. Ob naštevanju problemov, ki jih imajo invalidi v njegovi domovini, se ni preveč vznemirjal. Slepim je vendarle nekoliko laže, kajti lahko se premikajo, še zlasti če imajo psa vodnika kakor Saby, je dodala Kristina. Saby pa: »Nisem jezen človek. Ne pritožujem se.« In tako je tudi na stolu, kjer so vsi udeleženci po vrsti predstavili svoje sanje, povedal: »Rad bi postal športni menedžer. Obožujem vse športe.« Med tistimi, s katerimi se je že ukvarjal, je naštel atletiko, nogomet, rokomet... »Ukvarjam se s športi, s katerimi se pač lahko,« je dodal. Na vprašujoč pogled ob teh besedah je Kristina odgovorila s preprosto rešitvijo v obliki s trakom zakritih oči: »Poskusite in boste videli.«
Slepe in slabovidne spremlja že leta, pravzaprav je Sabyja spoznala, ko je pripravljala diplomsko nalogo, kako daleč je Madžarska pri prilagajanju življenja invalidom, pa je ugotavljala predvsem med delom v Kanadi in Veliki Britaniji. Spremljevalno ekipo, ki je stegovala roke proti Sabyju in še dvema slepima dekletoma, Veri in Suzanne, ter jih vodila, sestavljata še gasilec in študent.
Na stolu sredi kroga so se znašli prav vsi: invalidi, spremljevalci in navsezadnje organizatorji. In ko so se poskusili predstaviti v najlepši luči (kakor bi sedeli pred bodočim delodajalcem), je bila pri večini v ospredju samo še ena težka naloga v življenju: iskanje zaposlitve. Voditeljica delavnice Suzana Petek, ki je na vse pretege spodbujala udeležence, kljub pozitivni naravnanosti ni ovinkarila: V tem času služb ni za nikogar. In v teh razmerah so ljudje z ovirami v še slabšem položaju.
Ko bom velika, bom...
Morda so tudi zato mnogi, ki so se zbrali v karavani potujočih, priložnost za delo videli med sebi podobnimi. Tridesetletna Isabella Aigner iz Avstrije se vidi v vlogi socialne svetovalke invalidom. Na tem področju opravlja tudi poklicno rehabilitacijo. »Mislim, da bi lahko s svojimi izkušnjami pomagala številnim invalidom...« je opozorila na svojo prednost. Na seznamu njenih delovnih izkušenj je za zdaj le praksa, takrat je dobila priložnost tudi za edini pogovor z morebitnim delodajalcem, a čeprav zaposlitve na koncu ni dobila, ji optimizma ni manjkalo. Tudi zato, ker je v njeni domovini socialni sistem dober in imajo invalidi več možnosti kakor v državah, iz katerih prihajajo nekateri drugi udeleženci, je ugotavljalo dekle na invalidskem vozičku.
Teja Turković, devetnajstletna študentka iz Zagreba, se na turneji najbolj veseli obiska Avstrije. Pa čeprav je skoraj povsem slepa; zazna le svetlobo in tako loči dan od noči, kakor je preprosto pojasnilo svetlolaso dekle. Zelo rada namreč potuje in v Avstriji je bila še najmanjkrat. Ker študira rehabilitacijo v okviru programa defektologije, si svojo poklicno pot zamišlja kot pomoč ljudem z različnimi ovirami, pa čeprav imajo mladi na Hrvaškem pri zaposlovanju zdaj zelo malo možnosti.
Tudi na splošno ozaveščenost ljudi še ni tako napredovala, da bi jih poskušali jemati kot enakovredne člane družbe, je poskušala opisati položaj ena izmed spremljevalk hrvaške ekipe, Božena Jerman, študentka socialnega dela in prostovoljka pri Udrugi zamisli. »Težave nastajajo že zaradi neozaveščenosti profesorjev, ki poskušajo slepim študentom olajšati delo in jim dajejo nekakšne privilegije, zaradi tega pa so potem ti mladi neenakovredni in nekonkurenčni na trgu dela.« Še bolj problematično pa se ji zdi, da pomoč slepim in slabovidnim ni institucionalizirana oziroma je omejena bolj ali manj le na informiranje. »Razmere se vendarle izboljšujejo, čeprav zelo počasi...«
Božena bi rada, »ko bo velika«, postala svetovalka za invalide, je povedala, ko je prišla v sredo kroga. Ta se je kmalu razbil na manjše skupine, udeleženci, mešani po narodnosti, so se prelevili v delodajalce in iskalce dela ter zaigrali igro prepričevanja, ki jo bodo najbrž kmalu izkusili tudi v realnosti. A takrat bodo, kakor pričakuje 23-letni Beno Hribernik, študent ljubljanske ekonomske fakultete, najbrž bistveno bolj odločali vezi in poznanstva.
Toda dokler so se še igrali, sta se iz skupin slišala glasno izmenjavanje mnenj in gromek smeh, zlasti iz skupine, kjer sta sodelovali že na prvi pogled energični in samozavestni slovenski članici karavane Mija Pungeršič, bodoča arhitektka, in Tina Ferk, bodoča socialna delavka. Navsezadnje so se dobili zato, da se družijo, in tako jih je bilo popoldne opaziti tudi na mariborskih ulicah. Včeraj dopoldne pa so že pospravili prtljago in odpeljali v Zagreb.
