Tiskane izdaje
Od severozahoda proti jugozahodu so hitro pomikajoči se gosti temni oblaki napovedovali popoldansko neurje. Turisti v kampu Triglav so si ogrinjali vetrovke in napenjali šotorske vrvi. Pohodniki so se že vrnili v varno zavetje trentarske doline in tudi med drugimi obiskovalci jih ni bilo veliko, ki bi se po športno razgibanem dnevu udeležili še predstavitve vsakoletne obvezne ekološke kontrole na ekoloških kmetijah, ki jo je Zveza združenj ekoloških kmetov Slovenije (ZZEKS) – Zveza Biodar tokrat pripravila na ekološki turistični kmetiji Pri Plajerju.
Četudi bi po tej dobili odgovore na vprašanja, ali ekološko sadje in zelenjava res nista nič »špricana«, in razblinili dvome, da je ekološko pridelovanje hrane nesmiselno, ker so zastrupljeni vsa voda, zemlja in zrak. A Plajerjeve »ta mlade«, Stanke Pretner, skromna udeležba ni motila. Med poslušanjem predstavitve je v kengurujčku mirno pestovala osemmesečno rdečelasko Marušo. Na obisk kontrolorja za ekološko kmetijstvo mora biti pripravljena kadar koli in ob vsakršnem vremenu.
Zveza združenj ekoloških kmetov Slovenije se je za akcijo v okviru programa Bio užitek odločila, ker nekateri potrošniki še vedno ne zaupajo povsem v ekološko pridelano in predelano hrano. »Veliko ljudi ne ve, kaj se skriva za besedilom veljavnega certifikata in šifro kontrolne organizacije za ekološko kmetijstvo,« je pojasnil predsednik ZZEKS Boris Fras, tokrat v vlogi kontrolorja za ekološko kmetijstvo. »Ljudje ne vedo, da za ekološkim certifikatom stoji sistem strogih kontrol in zakonodaje Evropske unije.«
V državah EU je ekološko kmetijstvo enotno urejeno od leta 1991, ko ga je evropska kmetijska politika s sprejetjem uredbe o ekološkem kmetovanju in ustreznem označevanju kmetijskih proizvodov in hrane prepoznala kot del evropske kmetijske politike »in nekaj, kar je mestnemu prebivalstvu v užitek,« od koder tudi ime programa Bio užitek. »Leta 2007 smo dobili novo uredbo Sveta o ekološki pridelavi in označevanju ekoloških proizvodov, lani pa je Slovenija sprejela še nov pravilnik o ekološki pridelavi in predelavi kmetijskih izdelkov oziroma živil. Ta je podoben prejšnjemu, na nekaterih mestih pa še dodatno zaostruje pravila.« Zaradi zagotavljanja sledljivosti pri pridelavi, predelavi, pripravi, pakiranju in prometu vseh ekoloških kmetijskih pridelkov in ekoloških živil ter pri živih živalih je ekološko kmetijstvo najbolj regulirana vrsta kmetovanja.
Najstrožji ukrep
Nadzor nad ekološkimi kmetijami, ki zajema področje pridelave in predelave, opravljajo kontrolorji treh pooblaščenih akreditiranih neodvisnih kontrolnih organizacij: Inštituta za kontrolo in certifikacijo Univerze v Mariboru, KON-CERT-a in Bureau Veritasa. Kontrolorji morajo imeti izobrazbo iz kmetijske stroke, opravljeno izobraževanje za kontrolorja za ekološko kmetijstvo in enoletno prakso.
Kontrolor vsako ekološko kmetijo nenapovedano obišče najmanj enkrat na leto. Če se kmetija ukvarja z vzrejo živali, pride ponavadi pozimi, če s poljedeljstvom, zelenjadarstvom, sadjarstvom ali vinogradništvom, pa v času rasti pridelkov. Najprej si ogleda pridelovalne površine, kmet pa mu mora na zahtevo predložiti tudi njihove ortofoto posnetke, na podlagi katerih lahko kontrolor določi okvirno velikost pridelka. Največji izziv je nadzor nad količino pridelkov posameznega kmeta, zato si ZZEKS prizadeva, da bi kontrolorji pogosteje obiskovali tudi prodajna mesta ekoloških izdelkov, med katerimi je največ ekoloških tržnic, je poudaril Fras. Kmet mora namreč hraniti dokumentacijo o količini pridelanih oziroma dnevno prodanih pridelkov oziroma živil.
Pri pregledu pridelkov izkušeni kontrolor dobro ve, na kaj mora biti pozoren. Rastline intenzivno zelene barve v ekološkem kmetijstvu bi bile lahko vzrok za sum uporabe nedovoljenih kemičnih gnojil, popolna odsotnost koloradskega hrošča na krompirju pa bi lahko pomenila uporabo nedovoljenih pesticidov. Ob sumu nepravilnosti kontrolor vzame liste rastline, ploda ali vzorec prsti in jih pošlje na kemično analizo.
Nato se odpravi v skladišča. »Ta lahko skrivajo marsikaj.« Ekološki kmet v njih ne sme hraniti ničesar, česar ne bi smel uporabljati pri ekološkem kmetovanju, niti embalaže, ki je v njem prepovedana. Če najde kaj sumljivega, je to že razlog za ukrep. Ukrepi so odvisni od stopnje resnosti prekrška. »Pri nekem ekološkem kmetu je kontrolor na podlagi analize ostanka tekočine v nahrbtni škropilnici ugotovil, da je uporabljal prepovedane pripravke, zato je kmet izgubil status ekološkega kmetovalca.«
Vsako leto nov certifikat
Prekrškarje kontrolorji razkrijejo prej ali slej, če ne gre drugače, s kemično analizo. Ena najstrožjih sankcij je vračilo subvencije za nazaj. Večina ekoloških kmetov je namreč vključenih v sistem subvencij, za prejemanje katerih podpišejo pogodbo za pet let. »Bilo je že nekaj primerov, ko so morali kmetje v enem znesku vrniti vso subvencijo. To so tragedije, toda tudi takšne sankcije morajo obstajati, saj kmetje zavestno vstopajo v ekološko pridelovalno shemo,« je menil Fras.
Kot rečeno, v sistemu ekološke kontrole niso le ekološke kmetije, temveč predelovalni obrati. »Če ekološki kmet na primer prideluje oljčno olje, stiska pa mu ga nekdo drug, mora z njim podpisati pogodbo o ekološki predelavi, s katero se predelovalec obveže, da bo dovolil kontrolorju dostop do predelovalnih prostorov. Če kmet namerava stiskati olive, mora pravočasno obvestiti kontrolno službo, kdaj, kako in koliko bo stiskal, da bodo njeni uslužbenci vedeli, kdaj ga lahko obiščejo. »Ker zaradi majhnih količin olive pri nas na isti dan stiskajo tako ekološki kot konvencionalni pridelovalci, morajo biti ekološke olive fizično in vidno ločene od drugih oliv,« je podal primer iz svoje zasebne dejavnosti Fras.
Med predelovalnimi obrati je veliko pekov in obrtnikov, ki izdelujejo razna peciva. Te kontrolorji najpogosteje ulovijo pri recepturah in nesprotnem beleženju količine prodaje. Vsak pek mora namreč že ob vstopu v sistem ekološkega nadzora prijaviti recepture izdelkov, kontrolorju pa mora dokazati, da so vse sestavine, ki jih uporablja, ekološke. Shranjene mora imeti tudi vse račune za njihov nakup.
Ob koncu nadzora kontrolor izdela zapisnik in ga odda odgovornemu pri matični organizaciji, ki izvaja nadzor in certificiranje ekološke pridelave. Ta na podlagi sadilnih načrtov in ogleda pridelovalnih površin določi, kateri izdelki oziroma živila imajo status ekoloških oziroma so v fazi preusmerjanja, in jih navede na certifikatu, ki ga izda kmetu. Obdobje preusmerjanja v ekološko živinorejo in rastlinsko pridelavo na njivah, travnikih in vrtovih je dve leti, pri trajnih nasadih pa tri leta. »Prvo leto kontrolor kmetu še pogleda skozi prste, drugo leto nič več.«
Veljavni certifikat – kmet mora vsako leto dobiti novega – je »osebna izkaznica ekološkega kmeta in edino zagotovilo potrošniku, da je izdelek ekološki,« je poudaril Fras. Ekološki kmetje ne smejo prodajati izdelkov, ki niso navedeni na certifikatu, ti pa morajo viseti na potrošniku vidnem mestu. »Če kmet prodaja rdečo peso kolega z druge ekološke kmetije, mora imeti kopijo njegovega certifikata, na kateri mora pisati, kdaj in koliko mu je je prodal.«
Višje poslanstvo
Pri Stanki Pretner se je kontrolor Inštituta KON-CERT letos oglasil junija. Pregledal je površine, na katerih se pasejo ovce, kokošnjak ter njivo in vrt, kjer Stanka prideluje zelenjavo za domačo rabo in za goste petih apartmajev in počitniških hišk, poimenovanih po ovčjih znamenjih, katerih reja zaznamuje zgodovino Trente.
Pri živalih je preveril, ali bivane razmere v objektih ustrezajo njihovim biološkim in vedenjskim potrebam, ali imajo zagotovljeno možnost prostega izpusta in dostop do izpustnih površin, njihovo higieno in krmo. Živali v ekološki reji morajo biti na prostem izpuščene vsaj 180 dni, preostalih 180, ki jih lahko preživijo v njim namenjenem poslopju, pa morajo biti odvezane in imeti na dan omogočeni najmanj dve uri izpusta. V hlevu, kjer pozimi bivajo ovce, je ob našem obisku samevala krškopoljska pujsa, predstavnica edine preostale slovenske avtohtone pasme prašičev, ki jo je Stanka kupila kakšen mesec po kontrolorjevem obisku. Če bi bila pri hiši že tedaj in bi bila ob nakupu težja od 30 kilogramov, bi morala Stanka s certifikatom kontrolorju dokazati, da jo je kupila pri ekološkem rejcu. Stanka razmišlja tudi o rastlinjaku, vendar bi morala sadike v njem ogrevati na največ 12 stopinj.
Zahtev in omejitev je veliko, toda Stanki se ne zdijo pretirane. »Oba z možem sva končala fakulteto in bi lahko delala kaj drugega. Toda to, kar me žene, da vztrajam na tej kmetiji, je, da se dolina ne bi zarasla; da ne bomo le še hišice sredi gozda, ki nas hoče pojesti. V Trenti se je nekoč paslo tudi 8000 glav drobnice, gozd je bil še preveč izpostavljen izkoriščanju, vendar pa je bilo tedaj v njej tudi veliko več prebivalcev. Danes nas je le še okoli 200. Turizem lahko tu namreč uspeva le, če bo kaj obdelano. V Trenti se je tradicionalno ekološko kmetovalo. Umetno gnojenje je nesmiselno, saj je prsti le za nekaj centimetrov, pod njo pa sta pesek in kamenje. V shemo ekološkega kmetijstva bi se lahko vključila cela vas, vendar bi bilo na začetku treba dati na stran razmišljanje o dobičku. Za zdaj smo v Trenti edina ekološka kmetija.«
