Tiskane izdaje
Semena zanj nikoli niso kupovali. Treba ga je bilo vzgojiti, potem vrtnino posejati, prekositi, večkrat prežeti, jeseni pa v tako imenovanem postopku siljenja izkopati in presaditi. Nazadnje jo pustijo rasti v hlevih.
Kar je iz vsega skupaj nastalo, je še najbolj spominjalo na vrtnico. Te so že v času Avstro-Ogrske pristajale na krožnikih najbolj imenitne gospode, tudi na Dunaju. Radič ima še danes svojo (astronomsko) ceno. Poznavalci zatrjujejo, da goriški radič (oziroma sukenski regut, kot mu pravijo domačini) uspeva le v Solkanu in najbližji okolici. Prav ob Soči menda obstajata najboljša klima in tla; že nekaj kilometrov stran učinek ni isti in tudi roža v obliki vrtnice ni taka, kot bi morala biti.
Z njim pred dnevi nikakor niso skoparili v nekdanji solkanski karavli na predstavitvi projekta Od vrtnine do umetnine. V šifrantu slovenskih avtohtonih in tradicionalnih sort kmetijskih rastlin je naštetih 29 primerkov. Kulinarični navdušenci so imeli precej dela, saj jih je na mizah »izzival« radič s čokolado, zaseko, govejim jezikom, hobotnico, kranjsko klobaso in celo v zavitkih ali v peni. Drugi so občudovali šopke in druge umetnine iz radiča. Vsi, tako domačini kot prišleki od blizu in daleč, pa so dodobra spoznali nevsakdanjo, a nedvomno zanimivo krajevno posebnost.
Veliko polj, kjer je radič nekoč rastel, danes ni več in to je tudi eden od vzrokov, da ga je čedalje manj. Po raziskavah iz zadnjega časa lahko sklepamo, da se je pridelovanje radiča na območju nekdanje Avstro-Ogrske začelo okrog leta 1850. O njem je pri nas prvi začel pisati baron Carl von Czernig-Czernhausen, utemeljitelj avstro-ogrske poljedelske statistike. Na jesen življenja se je naselil v Gorici in mestu posvetil knjigo Das Land Görz und Gradisca, v kateri leta 1873 poleg drugega omenja rdečkasto cikorijo, ki jo jeseni kmetje spravijo v hleve, kjer izpostavljena toploti goveda in gnoja dozori v zelo cenjeno vrtnino. Kmetje so kmalu uvideli, da je lahko dodaten vir zaslužka in nekaj let kasneje radič začeli množično pridelovati. To nikakor ni bil navaden radič za preproste ljudi, delavce in kmete, temveč za gospodo.
"Ljudje, ki so hoteli na Dunaj poslati kaj dobrega, so tja poslali ta radič,« pripoveduje Toni Gomišček, avtor več člankov o tej vrtnini. Belo hrbtišče, rdeči listi in roža kot umetnina – tisto, kar navaden radič povzdigne v izjemno dobroto, se pravzaprav začne pozno jeseni, po prvi slani.
»Za prvi korak poskrbi narava, ki zelene liste kot z dotikom čarobne paličice spremeni v rdeče. Za naslednje korake je odločilen poseg človeka. Kmetje poberejo radič, odstranijo že odmrle liste, otresejo zemljo s korenike in oblikujejo snope, ki jih zložijo v globok razor in delno ali v celoti ponovno zagrebejo z zemljo. Del pridelka nesejo domov – nekoč v klet, danes pa v kakšen nekoliko ogret prostor, kjer snope lepo zložijo, primerno navlažijo in pokrijejo. Takrat se začne prava preobrazba. Medtem ko stari listi radiča odmrejo ali zgnijejo, se začne oblikovati nova sredica, pravi popek, ki je okusna združba hrustljavega belega hrbtišča in rdečih listov. Vsako glavo posebej je treba potem pripraviti za prodajo. Rezi pri čiščenju niso ravno tako usodni kot pri brušenju diamanta, toda kljub temu zahteva to opravilo precej pozornosti in veščine,« razlaga Gomišček.
Omenjeni radič je sicer že od leta 1996 v registru slovenskega ministrstva za kmetijstvo registriran kot domača sorta. V slovensko sortno listo pri ministrstvu ga je vpisala dr. Marija Osvald-Kogoj iz Šempetra pri Gorici kot lastnica podjetja Oswald. Skupaj z možem Jožetom Osvaldom, rednim profesorjem na katedri za vrtnarstvo Biotehniške fakultete v Ljubljani, ki je zdaj v pokoju, sta namreč avtorja te sorte radiča, zdajšnji lastnik sorte pa je Planta Prelesje, ki seme v genski banki tudi vzdržuje.
Ohranjena tradicija
Omenjena sorta radiča pa sploh ni njun edini »izdelek«. Sta namreč avtorja še šestih drugih sort vrtnin. Med njimi je več drugih sort radiča, kot so monivip, anivip in vipavski radič – zadnjega sicer nista registrirala –, pa tudi solata marija in dve vrsti fižola, ki sta ju poimenovala filip in stanko. Poleg tega bi lahko v sortno listo vpisala še avtohtono sorto fižola topolovec, avtohtona je tudi njuna solata šempetrka. Solkanski radič je sicer vpisan tudi v sortno listo Evropske unije, ni pa zaščitena pridelava te zelenjavnice kot blagovna znamka niti v Sloveniji niti v Italiji. Zaščitena je namreč le pridelava semena. Na Goriškem bi lahko število pridelovalcev sicer prešteli na prste dveh ali treh rok, pridelajo ga okrog dve toni na leto.
»Tradicija pridelave tega radiča se je na Goriškem ohranila do danes. Čeprav je njegova cena visoka, je ta trenutek pri vrtnini več povpraševanja kot ponudbe, kar je skoraj nenavadno za ta čas. Zato smo se odločili, da bomo projekt Od vrtnine do umetnine, ki je namenjen prav promociji goriškega radiča in je vreden okrog 30.000 evrov, od katerih je 85 odstotkov denarja prispevala Evropska unija, v prihodnje vključili v projekt Kupujmo in jejmo goriško. Cilj tega projekta je namreč prav promocija na Goriškem pridelane hrane.
Vanj so poleg goriškega radiča vključeni tudi projekt orehovskih špargljev in avtohtonih briških sort. Očitno je, da na površje spet prihajajo nekoč pozabljene sorte, ki smo jih mogoče v preteklosti nekoliko zanemarili, zdaj pa jih bomo poskusili tudi z denarjem Evrope ponovno povrniti v življenje,« pravi Črtomir Špacapan, direktor Regijske razvojne agencije za severno Primorsko.
Po besedah Dejane Baša, vodje TIC Nova Gorica – ta je eden od partnerjev v projektu Od vrtnine do povrtnine, čigar nosilec je novogoriška občina –, si bodo tako v prihodnje prizadevali, da bi goriški radič stregli v vseh gostilnah na Goriškem. V kratkem bodo o njem izdali brošuro, prihodnje leto pa še knjigo in koledar. »Že letos bomo pripravili še dve kulinarični delavnici za pripravo jedi iz goriškega radiča, ciljna skupina pa so gostilne in vsi tisti, ki si prizadevajo za promocijo tovrstnih jedi. Želimo, da bi naš radič postal prepoznaven tako v Sloveniji kot tujini, sami pa ga bomo uvrstili med kulinarične dobrote Goriške«.
