Tiskane izdaje
Suzana Belak Pungartnik je z miško potrjevala še zadnje ukaze, preden je napotke za vezenje napisa Gotof je! prenesla na spominski ključek. Vstavila ga je v vezilni stroj, ki je takoj razumel ukaz in za izpolnitev potreboval 15 minut. Medtem ko so igle zabadale sukanec, so si ženske vzele čas za meditacijo.
Ta čas je poleg ure za malico edini odmor, ki si ga bodo lahko privoščile, če bodo hotele do konca tedna izdelati umetniško kolekcijo tekstilnih izdelkov za dom z napisi Pometimo jih vun, Gotof je!, Fertik je in Narod lačen je ful drugačen. Marija Mojca Pungerčar, avtorica in vodja delavnice Socialdress – moč ljudem, je zamisel dobila, ko je začela uporabljati stroj za vezenje v RogLabu, ko je Kud Trivia s tem projektom postal eden od njegovih partnerjev. »Že med preizkušanjem vezilnega stroja sem začela eksperimentirati s slogani z vseslovenskih ljudskih vstaj in ugotovila, da se lepo ujamejo s tekstilnimi izdelki za gospodinjstvo in dom,« pove umetnica z dolgim seznamom avtorskih del in sodelovanj s področja vizualne umetnosti ter letošnja prejemnica Jakopičevega priznanja.
Z delavnico nima namena vliti novih moči uspavanemu in dezorientiranemu vstajniškemu gibanju, ampak si – tako kot s predhodnimi tematskimi delavnicami iz sklopa Socialdress, ki potekajo že od leta 2006 – prizadeva deliti šiviljsko znanje, veščine, ustvarjalnost in zamisli. Cilj predhodnih delavnic je bil narediti izdelek do stopnje, da ga ljudje lahko oblečejo in nosijo, ne pa doma odvržejo na kup nedokončanih šiviljskih podvigov. Pri tokratni delavnici je bolj kot osebno izražanje v osprednju vključitev v delovni proces, izkušnja dela v skupini in učenje. Izdelki bodo po razstavi najverjetneje šli na javno dražbo. Kaj vse bo nastalo in koliko, ne ve niti Pungarčarjeva. »Od začetka do konca bomo eksperimentirale.«
Ambicije glede zasnove kolekcije, ki so si jih dober mesec pred začetkom delavnic zastavile s petimi strokovnimi delavkami, so velike; na seznam kategorij tekstilnih izdelkov so uvrstile posteljno perilo s slogani Čas je!!!, Princ teme gotof si, Vstaja, I love zombie!, majice z napisom Sem stric iz ozadja, mošnjiček za kruh Narod lačen je ful drugačen ter rute, sedeže za kolo in torbice za mobitel s številnimi drugimi vstajniškimi parolami. Toda da jih ne bi pokopale, so se odločile za pristop od preprostejših izdelkov k zahtevnejšim, saj se bodo sproti seznanjale s svojimi šivalnimi omejitvami. Prvi dan so si z udeleženkami zastavile cilj izdelati tri garniture kuhinjskih predpasnikov, prijemalnih rokavic in podstavkov s slogani Gotof je!, Fertik si in Narod lačen je ful drugačen.
Na delavnico se je prijavilo 21 žensk, sodelovalo pa jih bo 19. Dve, ki sta bili v fazi prijave še brezposelni, sta v fazi potrditve namreč dobili službo, kar je nadpovprečni uspeh za slovenske razmere, se nasmehne Pungerčarjeva. Material – veliko je posteljnine, ki je premajhnih dimenzij za sodobne posteljne prevleke – so poslali ljudje z vseh vetrov, »ena čistilnica nam je ljubeznivo sponzorirala čiščenje. Tekstil, ki je že končni izdelek, bomo v projekt čim bolj vključili v izvirni obliki, ostalo bomo predelali,« razlaga Pungerčarjeva. Do kosila so štiri dekleta in gospe s pomočjo dveh strokovnih delavk izvezla svetlo moder slogan Gotof na zeleno blago prijemalne rokavice in podstavka ter prav tako modro izvezen slogan Narod lačen je ful drugačen na žep živo rumenega predpasnika. Nekatere so delo nadaljevale do večera, druge so se po kosilu poslovile.
Med odhajanjem smo ujeli grafično oblikovalko Dorotejo. Sveža diplomantka je napoved za delavnico zasledila v časopisju. »Najprej sem mislila, da bo šlo za grafično oblikovanje, zdaj vidim, da se bo več šivalo, vendar je tudi to zanimivo.« Poletje si je vzela prosto, jeseni pa bo začela resno iskati službo. »Doslej sem spremljala le oglase, ki jih objavlja zavod za zaposlovanje, vendar moja izobrazba zahteva samostojno podjetniško pot.« Bila je na nekaj vseslovenskih ljudskih vstajah, prikima. Meni, da jih je pokopalo to, da so se prenehale. »Če bi se ponavljale vsak mesec, bi bolj verjela, da se bo kaj spremenilo.« Tako pa med njenimi vrstniki še vedno prevladuje apatija.
Jožica ne izgublja časa z besedami, temveč zbrano naudarja zeleni podstavek z lično izvezenim svetlo modrim Gotof je. »Doma imam star šivalni stroj, ki sem ga kupila v študentskih letih, nato sem nanj šivala za otroke. Zdaj ga uporabljam samo še, ko je treba kaj popraviti.« Brezposelna je dve leti. »Več let sem delala v podjetju, nato pa sem dobila odpoved iz poslovnih razlogov. Nekaj časa sem imela s. p. – neposredna prodaja –, vendar je bilo grozno naporno.« Službo še vedno išče, »obupala še nisem. Verjamem, da se bo našel delodajalec, ki lahko uporabi moje veščine in znanja.« Tudi ona je bila na nekaj vstajah v Ljubljani, vendar je nad njihovim izkupičkom »nekoliko razočarana. Za kaj več bi morala biti dosežena kritična masa razočaranih in tistih, ki si resnično želijo spremembe, a videti je, da še nismo tako daleč.«
Visokorasla Maja z likalnikom robi blago za žep predpasnika. »Na delavnico sem prišla zato, ker imam čas – sem pač brezposelna. Doma ne morem šivati, ker mi nagaja mašinca. Profesionalnega šivanja ravno ne obvladam, vendar imam smisel in nekaj znanja, saj ni velika umetnost.« Tridesetletnica z izobrazbo poslovne sekretarke službo išče dve leti. »Izbire je vse manj, zato se poskušam zaposliti doma: kvačkam nakit, pletem gamaše, kape, šale in kaj poskušam prodati na prodajnih sejmih. Treba se je znajti. To mi daje voljo za naprej.« A da bi od ročnih spretnosti živela, ne bi bilo mogoče. Konkurenca je prevelika. »Delala sem v računovodstvu, telefonskem studiu, zdaj iščem delo v prodaji, proizvodnji, kjer koli. Po eni strani sem se s svojim položajem sprijaznila, zoprno pa je, ko ti doma nenehno govorijo, naj iščem.« Protestirala je na lanski decembrski vstaji, naslednjih se ni več udeležila. »Težko bo kaj spremeniti. Tudi če bi na oblast prišla generacija, ki je končala študij, in ima še dovolj energije za uvedbo novosti, ne bi mogla nič narediti. Vsi smo še vedno preveč zazrti v preteklost.«
