Gregorjevo - Nekoč so pomlad klicali rokodelci, zdaj jo otroci

»Gregorjeve hišice so spuščali pri Zgornjem mostu v Tržiško Bistrico tržiški čevljarji. Naveličali so se dela v mojstrskih delavnicah pri slabi luči. Zato so na predvečer sv. Gregorja simbolično vrgli 'vuč u vodo'.« Takole se je pred približno dvema desetletjema znane stare šege spominjal Kralov Pepe iz Tržiča in njegove besede so se, pa čeprav same po sebi nič posebnega, zapisale v zgodovino.

Shranil jih je Tržiški muzej, skupaj z drugimi pričevanji in spomini na gregorjevo, nekoč praznik rokodelcev, danes pa predvsem priložnost, da se otroci lotijo ustvarjanja in v velikem pričakovanju po potoku ali reki spustijo ladjico ali hišico s svečko, gregorčka. Ti bodo v krajih, kjer ohranjajo to tradicijo, zaplavali nocoj ali jutri in priklicali pomlad. Čeprav se je dan že podaljšal in nepreklicno nakazal, da se pomlad približuje, bodo v številnih krajih po Sloveniji – kot da ne bi povsem zaupali učinkovitosti pustnih šem – po bližnjih vodotokih spustili na stotine ladjic in hišic z lučkami. Kakor že ptički prepevajo, so staro šego na predvečer sv.

Gregorja, ki goduje 12. marca, začeli rokodelci, veseli, da jim zaradi daljšega dne vsaj nekaj časa ne bo treba delati ob šibkem soju sveč ali petrolejk, danes pa je praznovanje predvsem v veselje najmlajšim, ki so se na to pripravljali že od zimskih počitnic in pridno izdelovali najrazličnejša plovila.


Dr. Stara sraka 
na grajskem dvorišču

Na ljubljanski Osnovni šoli Ledina so začeli celo ustvarjati svojo tradicijo: drevje v okolici Ljubljanskega gradu bodo drugič okrasili s ptičjimi hišicami in ptički, ki so jih izdelali iz odpadnega materiala. V sredo so izdelke opremili še za vremenske nevšečnosti in jih prebarvali z lakom, medtem pa modrovali o prazniku, ki se približuje.

»Ali veste, kaj vam bo povedala prva ptica, ki jo boste zagledali na gregorjevo?« je malce sramežljivo in na pobudo razredničarke in mentorice Irene Šimenc Mihalič vprašala četrtošolka Ana. Nija je bila precej pogumnejša in jasno in glasno razkrila skrivnost: »Ime vašega fanta!« »Ne, ne, moža,« jo je popravila mentorica in komajda preglasila hihitanje, ki se je razlegalo okoli mize. Po starem običaju so baje dekleta na gregorjevo zrla v nebo in prva ptica, ki so jo videla, je naznanila, kakšni bodo njihovi izvoljenci.

Na mizah 4. a-razreda (akciji so se pridružili še učenci 4. b ter 7. a in 7. b) so nastajale ptice najrazličnejših barv in oblik, izdelali so jih iz odpadkov, natančneje plastenk, jih oblekli v mavec, dodali žičke za nožice in pobarvali, kakor so opisali postopek dela v »reciklarnici«. »Ali ste že izbrali nevesto in ženina?« je vprašanje, ki se mu pred bližajočo se poroko ni bilo mogoče izogniti. Dekletca so tako našla najprimernejši – in seveda najlepši – par in ga postavila v ospredje.

Zraven njihove mize je ustvarjala četverica dečkov; tudi oni so dodajali piko na i hišicam, ki so bile (vsaj po imenih sodeč) prava ptičja gostišča: Pri ptiču, Pri samici, Dr. Stara sraka ... Danes, ko bodo imeli »pouk v naravi«, jih bodo izobesili okoli gradu, je povedal Peter. In prav nič pozno se mu ni zdelo za hišice, kajti ptički se vendarle vedno radi pogostijo, še zlasti ob jutrišnji poroki. Nocoj (med 17.30 in 20. uro) pa bodo po Gradaščici v Trnovem spustili papirnate ladjice. Pridružili se jim bodo še številni drugi šolarji iz glavnega mesta, kajti navada se je že dodobra zasidrala med Ljubljančani, pa čeprav so težave rokodelcev in obrtnikov z lučjo v glavnem pozabljene.


»Vuč u vodo«

Tradicijo nekoliko bolj slikovito in pospremljeno z zgodbami ohranjajo v krajih, ki jih opredeljuje zgodovina obrtništva. Denimo v Tržiču, mestu čevljarjev (leta 1860 je bila šuštarska delavnica v skoraj vsaki drugi hiši). Tam so gregorjevo praznovali že leta 1926 – vsaj tako je zapisano v takratnem Cerkvenem glasniku, je povedala Melanija Primožič, višja kustosinja in direktorica Tržiškega muzeja, kjer je del razstave namenjen prav jutrišnjemu prazniku. Čevljarski vajenci so menda prosili mojstra za dovoljenje, da so lahko izdelali hišice kar med šihtom, kadar je bilo preveč dela, pa je vsak izmed njih zagrabil camboh (pehar ali košara), ga napolnil z oblanci, pomešal z močnim lepilom, in odnesel k vodi. Na ta dan so prijeli v roke tudi stare brezove metle, jih zažgali in okoli ognja vihteli v obliki osmice.

Čeprav je z elektrifikacijo običaj izgubil pomen, so ga prebivalci tržiške Partizanske ulice, ki jim pravijo gasarji, ohranili. Po vojni je bilo, kot je dodala direktorica muzeja, spuščanje gregorjevih hišic po Tržiški Bistrici prepovedano (gasarji so to v tem času počeli le pri Prinčkovem tonfu pod Zgornjim mostom), leta 1964 pa je znova oživelo. In od takrat v Tržiču vsako leto na veliko gregorjujejo, pravzaprav sodi ta praznik med najlepše in najtežje pričakovane dneve v koledarskem letu – četudi čevljarskih vajencev niti pri njih skoraj ni več. Ljudje namreč po dolgih, pustih zimskih dneh, skopih s soncem in radodarnih s temo in mrakobnostjo, komaj čakajo, da se zima končno poslovi in dan podaljša, je prepričana koordinatorica prireditve Damjana Škantar. Tako bodo nocoj ob 18. uri v Tržiču vrgli »vuč u vodo«, še pred tem pa pripravili lepotno tekmovanje in razglasili Gregorčka 2011.


Hodili so tudi po gregoraciji

Sv. Gregor, zavetnik številnih obrtnikov, je po starem julijanskem koledarju (Gregor Veliki je sicer uvedel nov koledar, ki se po njem imenuje gregorijanski) godoval prav na začetku pomladi, zato po ljudskem izročilu šteje 12. marec za prvi pomladni dan, ko »se ptički ženijo«, pa čeprav imajo ti ohcet še na kateri drug dan, denimo, na vincencijevo 22. januarja in valentinovo 14. februarja.

Gregorjevo so torej častili obrtniki vseh vrst, zlasti obilno kovači v Kropi in Kamni Gorici – takrat so namreč prenehali delati v vigenjcih (kovačnicah za izdelavo žebljev) in v znamenje tega so v vodo spustili kose desk, obroče s sodov in stare cokle, nanje pa pritrdili svečke. Temu so rekli »tičja vohcet«. Zato bodo v teh krajih nocoj (med 17.30 in 19. uro) metali luč v vodo; v Kropi bodo otroci barčice spuščali na bajerju nekdanje spodnje fužine, v Kamni Gorici pa ob Kapusovi graščini.

Svojevrstno praznovanje so si menda po ogrskem vzoru zamislili tudi učitelji v Prekmurju in uvedli koledovanje, pravili so, da »hodijo po gregoraciji«. A ker se je baje dogajalo, da so si mladi koledniki – to sta bila dva najboljša učenca, ki sta prepevala po hišah – izprosili darov tudi v tekoči obliki in se z njimi izdatno opili, so šego prepovedali. Informacij o tem, ali so jo v takšni obliki obudili, pa nismo dobili ...