Tiskane izdaje
Karmen, v Bengazi ste prispeli za Gunnarjem. Zakaj?
Karmen: Nekdo je moral v Dubaj po najino satelitsko opremo in neprebojne jopiče.
Gunnar: V Bengaziju ni bilo skoraj nobenega drugega danskega poročevalca, zato se mi je zdelo, da moram sem. Karmen je tudi boljša pri tihotapljenju stvari čez mejo: včasih s tem, da je videti kot nedolžna turistka, drugič s podkupninami in prosjačenjem.
Kakšen je bil vajin vstop v državo? Kakšne ovire sta imela na poti?
Gunnar: Nobenih. Samo pelješ se čez mejo in vzameš taksi do Tobruka ali Bengazija. Le v Egiptu imaš težave na carini zaradi satelitskih telefonov in neprebojnih jopičev. Brez posebnih dovoljenj so v Egiptu namreč nezakoniti. Ampak to je to. Nekatere nemške novinarje so vseeno ustavili: ker je Nemčija tako vztrajno nasprotovala resoluciji Združenih narodov, naj bi bili v večji nevarnosti. Danci smo zelo priljubljeni, ker je Danska prispevala šest letal F16 za misije iz Sicilije. Ljudje se mi za to ves čas zahvaljujejo.
Karmen: Prvih nekaj dni se je bilo še dobro sklicevati na Jugoslavijo, saj to v Libiji, podobno kot v Iraku in Egiptu, zbudi nostalgijo, še posebej med Gadafijevimi privrženci. Toda ker postajajo govorice o srbskih plačancih (ki so bojda vpleteni v zračne napade na protivladne protestnike, op. p.) vse glasnejše, zdaj »plujeva pod dansko zastavo«. Kar običajno sicer ni dobra ideja: tukajšnji prebivalci namreč še niso pozabili krize, ki so jo v preteklosti povzročile karikature (Mohameda, op. p.). Med izgredi, usmerjenimi proti karikaturam, so takrat zažgali italijanski konzulat v Bengaziju.
S kakšnimi težavami se srečujeta zdaj?
Gunnar: Poleg očitnih, kot je včasih velika količina kovine v zraku - krogel, obstaja tveganje ugrabitve. Veliko ljudi v Bengaziju naju ustavlja in opozarja, naj ne hodiva sama, in nama ponujajo prevoz do hotela. Bojijo se, da bi naju Gadafijeve speče celice napadle, prestrašile in pregnale ali pokazale, da uporniki ne nadzorujejo razmer. Toda v primerjavi z drugimi mesti, kot sta Bagdad in Kabul, se tu res počutim zelo varno, saj nam je civilno prebivalstvo naklonjeno. Spim dobro, četudi ne dovolj ponoči. Radio me zbudi ob šestih zjutraj, zadnja oddaja, na kateri se pojavim, je skoraj ob polnoči, vmes snemam, pišem za časopis, se vozim naokoli - dan je zelo kratek. Ko greš na fronto, obstaja nevarnost krogel, topovskih izstrelkov ipd., tako tistih, ki jih izstrelijo Gadafijevi vojaki, kot tistih, ki jih izstrelijo uporniki, ki nenehno streljajo v zrak, da proslavljajo ali kažejo svojo moč. Zelo strašljivo. Poleg tega je, odkar so prekinjene internetne in telefonske povezave, velika težava komunikacija, vendar si pomagaš s satelitskimi telefoni in potrpljenjem.
Prejšnji teden so pogrešali štiri novinarje New York Timesa, ki pa so jih zdaj že izpustili. Enega od njih, Stephena Farrella, so že leta 2009 zajeli talibi, rešili so ga britanski komandosi. Kaj žene ljudi v takšne nevarnosti znova in znova? Je to novinarsko iskanje resnicoljubnosti ali »adrenalinski šport«?
Gunnar: Osebno me ne pritegne tveganje, žene me zgodba. Resnično ne pogrešam prepotenih dlani in razbijanja srca, ko se ponoči prebudiš in razmišljaš, ali si slišal strele zmagoslavja ali Gadafijevi vojaki napadajo naš hotel. Dejstvo, da streljajo ne le na tiste, o katerih poročaš, ampak da si v nevarnosti tudi sam, je slaba stran, ki jo moraš sprejeti, če želiš poročati o pomembni, a tudi dramatični in zanimivi zgodbi. Ne le da ni ravno prijetno, če te napadejo, poškodujejo, ugrabijo ali, Bog ne daj, še kaj hujšega, ampak moraš imeti v mislih tudi breme, ki ga preživlja tvoja družina. Verjemite, če bi obstajala leča za kamero, ki bi bila zmožna snemati bitko iz zavetja hotelskega balkona deset kilometrov stran, bi jo kupil ne glede na stroške. Ampak ne obstaja. Če nisi tu, če ne vidiš, če ne čutiš, ne moreš poročati, ne moreš doseči, da drugi ljudje doma začutijo zgodbo in da jim je mar. Ne, nikakor ne uživam v nevarnosti. Strah me je. Toda Karmen nikoli ničesar ni strah, razen tega, da bi zamudila veliko zgodbo. Tako da je bila zelo jezna, ko so bombardirali Bengazi, nje pa ni bilo tu.
Oba sta vajena poročanja s kriznih žarišč, pa vendar: kaj vaju je ob tokratnih spopadih presenetilo?
Gunnar: Kako mirno je bilo v Bengaziju, celo ko so se Gadafijeve sile bližale mestu in je bilo videti, da ZN ne bodo sprejeli nobene resolucije in bo veliko ljudi ubitih ali poklanih. Libijci so resnično pogumni. Tista dva dneva, ko je bilo videti, da resolucija ne bo sprejeta, in se je že napovedovala nova Srebrenica, je bilo zelo napeto. Opazovati izbruh čustev, ko je bila resolucija sprejeta, je bilo izredno ganljivo. Zame je bil to verjetno eden najbolj dramatičnih trenutkov v karieri. Ponavadi so namreč novice, o katerih poročava, bolj ali manj slabe.
Gadafijev režim je novinarje skrbno nadzoroval. Čutita tudi pritiske oziroma željo, kako naj tuji novinarji poročate iz Libije?
Karmen: Uporniki menijo, da so jim svet in mediji zelo naklonjeni, tako da nam je večina ljudi izredno hvaležna. Ko so naju ob neki priložnosti obtožili, da sva vohuna, je libijski aktivist skupini rekel, da bi jih, če ne bi bilo tujih novinarjev, Gadafi vse poklal v desetih minutah. Res menijo, da jim je navzočnost tujih medijev pomagala in privedla do mednarodnega vojaškega posredovanja, zato nam dovolijo, da snemamo in pišemo, kar želimo. Zaupanje izražajo s tem, da nam dovolijo prehod z njihovih položajev do Gadafijevih, čeprav je to zanje zelo tvegano.
Ali so ZN in koalicija, ki je napadla Libijo, ob vprašanju Libije po vaše delovali pravilno?
Gunnar: V novinarstvo sem vstopil pred 15 leti zaradi tega, kar se je zgodilo v Ruandi med genocidom leta 1994. Sile ZN v državi so opozorili o načrtovanih pokolih, vendar zaradi političnega zavlačevanja v ZN v New Yorku, ameriškega obotavljanja in nezaupanja do Francije ni bilo nič narejeno, kar je na koncu skoraj milijon ljudi stalo življenja. Skoraj leto sem z bratom razkrival in pisal o škandalu za danski časopis, zgodba je zaokrožila po svetu in nazadnje je to pripeljalo do preiskave Kofija Anana in Boutrosa Boutrosa Ghalija. Nasprotoval sem iraški vojni, še posebej temu, kako so se je lotili. Prav tako sem kritičen do načina, kako naše sile delujejo v Afganistanu. Za Libijo menim, da je bila ustrezna intervencija z letali, ne kopenskimi silami, in da je bila tudi ob pravem času, ko je Gadafi nameraval izvršiti velik pokol nad populacijo v Bengaziju. Priznam, da sem bil ganjen in sem čutil olajšanje, ko je v soboto v Bengaziju prišla do mene novica, med bližanjem Gadafijevih tankov mestu, da je danski zunanji minister obljubil, da se bodo zračni napadi začeli pozneje isti dan.
Glede na to, da sta ves čas v nevarnosti: če bi se komu od vaju kaj hudega zgodilo, kaj bi naredila? Sta kdaj razmišljala o tem?
Gunnar: Verjemite, da sem. Ampak tako kot pri raku ali avtomobilskih nesrečah je tudi to nekaj, o čemer skušaš ne razmišljati.
Karmen: Če bi o tem razmišljala, potem bi počela nekaj popolnoma drugega, npr. se potapljala ali odprla restavracijo nekje na toplem in ne bi nikoli več prižgala televizije.
