Tiskane izdaje
Vedeli sva le to, da se hočeva na mednarodnem oblikovalskem festivalu Dan D predstaviti s projektom, a zanj nisva imeli jasne ideje. Ker radi brkljava po zemlji, sva se odločili, da bova izdelali urbani vrtiček v zabojčku, pripovedujeta Maja Subotić in Marina Andrijašević, ki skupaj z Danijelom Krznarićem sestavljata Lisnati odred, zagrebško »sekcijo« za urbano vrtičkarstvo.
Maja, ki končuje študij oblikovanja na fakulteti za arhitekturo in dela na agenciji za marketing in oblikovanje, je na domači Reki živela v veliki hiši z vrtom in je neznansko uživala, ko sta z mamo vsako poletje iz njegovih sadežev delali marmelado ter v slastno mezgo vkuhavali paradižnike. V zagrebškem stanovanju nima prostora za gredico, a ga je vseeno spremenila v »džunglo med štirimi stenami«.
Marina, diplomantka multimedijskih študij, ki se sprehaja med oblikovanjem, pisanjem, kuhanjem in šarjenjem po zemlji, po drugi strani v domači Makarski nikoli ni zašla na vrt. Vrtičkarstvo jo je obsedlo šele po preselitvi v pritličje hiše na začetku elitne zagrebške četrti Pantovčak, okoli katere je veliko zelenja. »Stanovanje je sicer eno najbolj groznih, kar sem jih videl, glavo moraš ves čas sklanjati, da ne butneš ob strop, tišino pa občasno prekine vreščanje iz bližnje otroške psihiatrične bolnišnice,« pikro pripomni Danijel, po izobrazbi arhitekt. Da je nadarjen za pikantne komentarje, pokaže tudi s tistimi o arhitekturi vil in njihovih lastnikih, ko se popeljemo po »zagrebškem Hollywoodu«.
Izdelano na Hrvaškem
Prototip urbanega vrtička »zasadi sam« je trojica izdelala s skupnimi močmi in znanjem. Največja težava, s katero se spoprijemajo tudi drugi mladi hrvaški oblikovalci, je bila, da jim pri tem ni bil pripravljen pomagati noben uveljavljen oblikovalec ali obrtno podjetje. Tako je Danijel v sodelovanju z znancem mizarjem oblikoval leseni zabojček, Maja in Marina pa njegovo vsebino ter grafično podobo vzorca na njegovem sprednjem delu in knjižice z navodili za uporabo.
Pet prototipov zabojčkov z igrivimi napisi Some eat it hot (čili in origano), Soup opera (zelena in peteršilj) in Plants & prejudice (gozdne jagode in špinača) so dokončali le nekaj dni pred začetkom festivala, zato od predstavitve na njem niso veliko pričakovali. Toda zgodilo se je nasprotno. Navdušeni so bili tako obiskovalci, ki so spraševali, kje lahko zabojčke kupijo, kot mednarodna žirija, ki jim je podelila glavno nagrado v eni od treh kategorij.
»Zabili smo si avtogol, saj smo predstavili izdelek, ki ga prej nismo testirali,« festivalski uspeh pokomentira Danijel. Resno delo se je zato po nagradi šele začelo. S pridobitvijo novih znanj o sajenju in rasti povrtnin in zelišč so zabojček za petino povečali in spremenili drenažni material. V Danijelovem stanovanju so testirali njegovo prepustnost za vodo – do vrha so ga napolnili z njo in ga nekaj dni pustili stati pod milim nebom – ter izdelali cekarje iz recikliranih jutinih kavnih vreč za njegovo prenašanje.
Vsi materiali so hrvaškega porekla, ekološka semena in zemljo na primer Maja in Marina nabavljata pri malih kmetih, le borove vezane plošče so uvožene iz Avstrije. »A ker smo bili nekoč del Avstro-Ogrske, lahko rečemo, da so tudi te naše,« pripomni Danijel. Maja, Marina in Danijel poskušajo ljudi tudi ozavestiti, da ni nujno dobro vse, kar se ponuja na trgovskih policah. »Kako lahko iz zemlje za povrtnine, na embalaži katere piše, da se je lahko dotikaš le z rokavicami, ali semena, ki je bilo obdelano s pesticidi, zraste kaj zdravega?« se sprašuje Maja.
Ekološki tamagoči
Za izdelavo prve serije zabojčkov je trojica na koncu našla primerne izvajalce, vendar so dragi. S trenutno prodajno ceno zabojčka 290 kun (slabih 40 evrov) pokrijejo stroške nakupa materiala in izdelave. »To ni instantni zaslužek, nikoli ne veš, ali ti bo uspelo. Lahko izgoriš med uresničevanjem super ideje, lahko pa preraste tudi v kaj večjega,« povzame negotovost prvih podjetniških korakov Danijel. Toda zdaj je že jasno, da so se semena Majinega, Marininega in Danijelova truda prijela. Čeprav je za nami poletno nakupovalno mrtvilo, so v mesecu in pol v prodajalni na domači spletni strani prodali že skoraj vseh 90 zabojčkov, izdelanih v prvi seriji. Največ so jih pokupili študenti, ki jih poklanjajo za darila svojim kolegom, pove Maja.
Zabojčki niso le lepo oblikovano ročno delo, temveč tudi idealen pripomoček za zabavno učenje vrtičkarske abecede. Vsebujejo ekološki substrat, drenažno blazinico iz tkanine, prepustne za vodo in napolnjeno z vulkanskimi kamenčki, zlikane reciklirane plastične vrečke za hidroizolacijo in dve vrsti semen rastlin, ki se podpirata pri rasti; kombinacije se bodo spreminjale glede na setveno sezono. Če posameznik upošteva navodila v lični knjižici, je pridelek zagotovljen. Po podatkih s terena najbolje uspevata zelena in peteršilj, pove Marina.
Ekipa zdaj na facebooku išče hrvaški izraz za besedo growbox. Obljublja, da bo zmagovalnega prijavila na natečaj leksikografskega zavoda Miroslava Krleže za najboljšo novo besedo. Strinja se, da je z growboxi zajezdila val mednarodne priljubljenosti urbanega vrtičkarstva. »Ne poznam nikogar, ki ga ne bi navduševalo, ko kaj zaseje ali zasadi, doliva vodo in spremlja, kako raste,« pravi Marina. Tu se spet oglasi pikri Danijel, ki growboxom pravi kar ekološki tamagoči; po svoje ima zelo prav.
Bombardiranje asfalta
Če Lisnati odred z growboxi podpira navidezni družbeni angažma, s semenskimi bombami stopa na področje vrtičkarske gverile. »Vsak list je pomemben. Mali, zeleni, vijoličasti, v asfaltni razpoki, na vrtu, v lončku. Tu smo, da vam pomagamo olistati vse nezasedene centimetre v okolici,« so zapisali manifest na svoji spletni strani. Semenskih bomb – kroglic iz gline, zemlje ali komposta in semen – seveda niso izumili oni. Tako so včasih sejali poljščine v gosti vegetaciji ali na težko dostopnih zemljiščih. V uporabo jih je znova vpeljal začetnik permakulture Masanobu Fukuoka, v 70. letih pa so postale sredstvo gverilskih vrtnarjev, ki so z njimi bombardirali in ozelenjevali zapuščene površine v New Yorku – nekatere so bile iz kondomov, napolnjenih z zemljo in paradižnikovimi semeni – in velikih evropskih mestih.
Maja in Marina sta jih sprva delili namesto poslovnih vizitk, a ker so ju ljudje nenehno spraševali, kako jih izdelujeta, sta recept zanje objavili na facebooku. Konec meseca bosta z Danijelom po facebooku organizirali prvo kolektivno gverilsko vrtičkarsko akcijo. Vse sodelujoče bodo pozvali, naj med sprehodom po mestu spotoma odvržejo še kakšno zeleno bombico. V Zagrebu je urbano vrtičkarstvo še v povojih, povesta dekleti. Veliko skupinic nekaj miga, vendar niso naredile še nič konkretnega. Ena je lani v četrti Trešnjevka sadila češnje, toda vrtičkarska revolucija hrvaške prestolnice še ni zajela.
