Tiskane izdaje
Imaš že kakšne načrte za november? Ne, trenutno nič posebnega. Bi šla z menoj čez Atlantik? Po trisekundnem premolku: Ja, bi! In je šla. In sta šli.
Ja, 41-letna Jakica Jesih iz Ljubljane, za prijatelje Jaka, »tista Jaka«, poudari, vsako leto pozimi za dva meseca uide na toplo, letos ji je pa v vodo padlo. Kaj vodo, v Atlantski ocean, na jadralski regati Jacques Vabre Transat, 4500 milj zračne črte, morske čez pet tisoč. »Bilo je šokantno, klic 30-letne Nemke Anne-Marie Renken je prišel kot dodatno darilo za rojstni dan,« Jakico je vrglo v zgodbo o prvi Slovenki, ki naj bi naskočila veliko lužo. Pa za nekaj odstavkov prestavimo štart.
»Prvič sem bila na morju pri dveh tednih, v Vrsarju imamo vikend, na morje sem se navezala, od 15. do 20. leta deskala.« Od 23. do 30. jahala, preskakovala zapreke, »ne najbolje, nisem se videla v tem«. Dolga leta športno pleza, v veselje, za sproti. Ko je bila stara 27 let, je šla s klapo turistično jadrat, Sneguljčica in šest palčkov jadralčkov, »sem bila na barki tako pridna, da so mi fantje dovolili celo kaj resnega postoriti«. V jadranje je zaplula daleč od klasike, saj veste, od banjice razreda optimist naprej. Leto pozneje spet teden na jadrnici, pa dve leti nič. »Dobim vpogled, a me ne zagrabi, sem ter tja sem na kakšni barki,« nato sta se z najprijateljem Markom vprašala, zakaj ne bi šla v resnejši uk.
Prestara (za) optimista
Optimistično razpoložena sta vedela, da sta za optimista prestara, bil je čas, ko sta imela Andraž Mihelin in Kristian Hajnšek za seboj že solo regato Mini Transat 6.50. In Jakica ne bo pozabila nekega žura in Mihelinovih besed, da je za projekt potreboval 120.000 evrov, imel pa jih je (že) 4000. »Uau! Kakšen entuziazem, volja za dolgo pot od želje do uresničitve.« No, valovi časa so Mihelina in Hajnška vrgli v izdelovanje jadrnice Seascape, »ki je bila idealna, 5,5 metra dolga, prevažaš jo na prikolici, hitro jo pripraviš, prirediš si jo primerno svojemu znanju, dobra za šport in turistiko. Z Markom sva kupila prvi seascape pri nas, pri legendarnem Tomislavu Bašiću sva se na Hrvaškem učila resnega regatiranja, direkt v boj.« Mimogrede, lani so se seascaperji pridružili regatnemu pokalu JustinTen, nastal je pokal Jix&SSC, direndaja na pretek. Jaka pojasni, da pri nas primanjkuje jadralcev, »čim si noter, si uporaben za vskoke v različne posadke, skoraj vsak vikend greš lahko jadrat. Letos sem se pridružila še petčlanski Elanovi ženski posadki.«
Med zimskim skokom z leta 2007 na 2008 se je udeležila offshore, torej oceanske regate od Ria de Janeira do Buenos Airesa, bila je del tričlanske slovenske posadke, prvič je imela res odgovorno nalogo, »niti pikice strahu ni bilo, skiper Boštjan je kljub težkim razmeram deloval sproščeno«. Zahtevni offshore jim je prikazal kot nekaj izredno lepega. Leto pozneje je vajo ponovila, oceanska plima jo je zalila. Namreč: »Obalne, inshore regate trajajo 40 minut, vsega je prehitro konec, pa ponavlja se.« Jakica razlaga, velikokrat jo prosim za prevod, pove mi, da so jadralski izrazi bodisi hrvaški, italijanski, angleški, ja, je zoprno, zadeva se počasi popravlja, slovenski slovar polni.
»Lani sem sodelovala pri organizaciji izolskega jadralskega dvobojevanja in spoznala Nemca Felixa Oehmeja, ki je že tekmovalno objadral svet.« Z angleško sojadralko je imela enak cilj Anna-Maria Renken, pa so se zadeve sfižile, nemška beseda daleč zgoraj okoli Kiela je dala nemško besedo, Oehmejev spomin se je sprožil, nujno je bilo treba sestaviti žensko ekipo za nekdanjo kavno trgovsko pot med Brazilijo in Francijo, no, jadranje v nasprotno smer, od Le Havra do Puerto Limona na Kostariki. Na barkah class40, dolgih malo več kot 12 metrov. Saj veste, tiste najbolj razvpite okolisvetne regate, jasno je, da valove režejo milijoni dolarjev, rakete upravljajo super profiji. »Jadrnice class40 pa so dostopne cene, namenjene rekreativcem, da ne bo pomote, hudo izkušenim jadralcem, so double-handed, za dve osebi.« Sile so sicer krepke, a obvladljive.
»Imeli sva dva meseca. Nemka je med pripravami za tekmo okoli sveta z Angležinjo prejadrala Atlantik, kot prva ženska svojega naroda, pomislite, kako jadralsko razviti so Nemci, sama sem imela pičle izkušnje. V desetih dneh sem nabrala pri sponzorjih dobrih 10.000 evrov, pod nadzorom trenirala v fitnesu, dvakrat šla vadit na hrvaško morje, nato pa odpotovala v La Trinite,« na severozahod Francije. Tam sta prejadrali 500 milj, pripravili so jima barko, »gre za akilario RC2, razred je class40, ime GustBuster,« pokrovitelj je bil avstrijski.
Dehidrirana hrana
»V svojem razredu sva bili med 16 na štartu edina ženska posadka, dve sta bili mešani.« Štartati bi morali 30. oktobra, pa je pihalo do 60 vozlov, »kdor gre v takem na morje, je samomorilec. Najprej si človek, nato jadralec. Če je pihalo s 25 vozli, se nam je zdelo kot vetrc.« Tri dni pozneje so izpluli, pred dvesto tisoč gledalci, natančno poučeni, kaj se jim lahko pripeti in kako ravnati. »Ko izpluješ, dokler si v fizičnem dosegu, je vse laže, ko si daleč, pride na vrsto tehnika, pomagaš si z registrirano aparaturo po imenu epirb, oddaš signal, identifikacijsko številko in svoj položaj, ki ga sprejmejo v centru v Nemčiji, vedo, od kod klic, kdo je najbliže, pa ga usmerijo na pomoč.« Pripravljene imajo opozorilne rakete, opremljeni so s satelitskimi telefoni, s tekmeci komunicirajo po mailu, po elektronski pošti organizatorji pošiljajo tudi position report, poročilo o položaju. Pa mobilnike imajo. Ko je sila, je jadralki jasno, kakšen klic na pomoč bo poslala, če ne gre za življenje, pomisli, katera zvrst komuniciranja je najcenejša.
Predvidevali so približno petindvajset dnevno odisejado, »s seboj sva imeli suho, dehidrirano hrano, v vrečkah, v katere vliješ vrelo vodo. Hrana je preprosta za pripravo, transport, je energijsko uravnotežena, od mislijev, posladkov do špagetov.« Nekateri nasprotujejo običajnim dodatkom, »midve sva za priboljšek vzeli s seboj olive, paštetke, sardine, tunino«. Še vedno relativno zdravo, »dehidrirane hrane se nisem navadila. Velja, da poleg zajtrka poješ vsaj še dva obroka, ni nama uspevalo, sva pa spili po dva litra vode na dan.« S seboj sta imeli 160 litrov vode, kar zahteva organizator, veliko sta je pridobili z razsoljevanjem, kakor pravi jadralka Jakica, z watermakerjem.
Spančkanje? Načeloma izmenjaje na dve uri, v praksi nerealno, »spiš glede na potrebe, zmožnosti onega, ki je pokonci«. V dneh pred štartom sta poslušali tekmece: »Kolikokrat si prečil Atlantik?« Odgovor: »Šestnajstkrat, ne, sedemnajstkrat.« Torej, izkušeni volkovi, no, pa so po nekaj dneh izdavili, da tako slabega vremena še ni bilo nikdar. »Ko smo slednjič štartali, se je nadaljevalo, fronta na fronto, hud veter, visoki valovi.« Pričakovala je, da je lahko tako, a ne zdržema, tako dolgo.
Ves čas so jadralci v nepremočljivih oblačilih, pod njimi še tri do štiri plasti oblek, saj »če te začne zebsti, je to začetek konca«. V bistvu se sploh ne moreš toliko sleči, da bi prišel do spodnjih oblačil. »Ves čas si zunaj moker, ko greš počivat, ti na misel ne pride, da bi se slačil. Po štirih dneh smrdiš kot...« Kot jadralka? Vsake štiri dni umivanje zob, prostor je sila omejen, »čeprav si pripet na plovilo, pravzaprav ni trenutka, da ti ne bi bilo treba loviti ravnotežja.« Jo je psihično trlo? Ne, fizično pa gotovo sesulo. »Najhuje je bilo 50 ur, ko sem vse, kar sem pojedla, izbruhala.« Po koncu kalvarije se je posnela na video, za izjavico. Jakica mi ga zavrti, čakam pol minute, na posnetku na videz globoko zadrogirana oseba, ki iz sebe ne spravi niti pike, kaj šele črke, pa vsake tri sekunde kinkne. Ne bi bil v njeni koži, še manj v dvojih hlačah.
Lulu, kaka
V plovilu je fiksni vece, »v resnici lulaš v lambarček, ki ga za kakanje prekriješ s stoodstotno razgradljivo vrečko«. Drekec zaviješ in čez palubo. V noči na deseti dan plovbe se jima zlomi levi krmilni list, enajstega dne se rešita na Azore, na otok Son Miguel, kraj Ponta Delgada. Upata na takojšnje popravilo, pa se vleče in vleče, pred okvaro sta bili predzadnji, nato so jima vsi ušli vsaj za šeststo milj. Bela zastava. Naredili sta 1500 milj, a daleč najtežjih, skusili sta hard core Atlantik, čakal ju je bikini sailing mode, po domače, relativno mirna plovba. Pa ni šlo, dekleti, na štartu vrženi v akcijo, v stres, nevajeni barke in druga druge – pa sta šli čez vse, »Anna-Maria je precej mlajša, a sva se ujeli«.
Jakica je že dobrih deset dni doma, barka pride z ladjo. Ni pretirane poparjenosti, »rada imam svoje malo življenje, enkrat si želim iti okoli sveta, lahko tudi turistično«. Ji je pa Jacques Vabre marsikaj dolžan.
Ureja revijo GT in je piarovka občine Dol pri Ljubljani, »ničesar nisem hotela dokazati, sprva sem vse skupaj jemala kot osebno stvar«, zdaj se je malo razvpila. A kakor ji je položil na dušo izkušeni kolega – priprave na takšno plovbo običajno trajajo štiri leta, nato pride regata, po koncu ekstaza. Jakica je prvi del spustila, zadnjega ji je odgriznila usoda.
Če bo spet stopnice preskakovala, bo pristala v solo jadranju čez Atlantik. Zakaj ne, sestra njenega deda je bila Pavla Jesih, alpinistka, legenda, z Jožo Čopom zmagovalka osrednjega stebra v triglavski severni, premočrtna ženska, nikdar nič buci buci. Jakica, pravi, ni samotarka, je družabna, ne nazadnje, govori 100 vozlov na uro, a nekaj predničinega mora biti v njej. V bistvu je Džekica.
