Tiskane izdaje
»Ups, kako sladko življenje ima,« je vzdihnil prazen mošnjiček in gledal polno denarnico, kako si v slaščičarni kupuje slaščice.
»Daj no, daj,« je mrmral strgan žep. »Sladke denarnice imajo velike trebuhe in piškave zobe.«
»A res?« je vprašal mošnjiček.
»Ne vem,« je odvrnil žep. »Ampak misel na to je precej sladka.«
Poznate zgornji odlomek iz knjige Sladke denarnice in druge basni Slavka Pregla? Ali pravljico Hansa Christiana Andersena Hranilnik? Kaj pa knjigo Primoža Suhodolčana Doktor za osle, kjer najdete tudi pravljico Kaj v sebi nosi prašiček?
Približno takole gre: ljubljeni prašiček v sebi nosi zaklad, denar. Sklenil je, da ga bo delil z drugimi. Ves denar je dal tistim, ki so ga potrebovali, in si s plemenitim dejanjem priboril še večjo ljubezen gospodarice Nine, ki je bila izredno ponosna na svoj šparovček. Nina je ponovno začela rediti svojega prijatelja, in ko bo ta poln, bo spet lahko ušel v svet ter ponovil izkušnjo ...
Zanimivo, a denarnice in hranilniki so bili za pisatelje vedno privlačen motiv. In ne samo zanje. Tudi tistim, ki so vrsto let delali v bankah, so se v srce očitno zapisali za zmeraj.
Tudi zato je v oktobru, mesecu varčevanja, in le nekaj dni pred svetovnim dnevom varčevanja 225 hranilnikov in 120 denarnic z vsega sveta v novogoriški poslovalnici Nove KBM dobilo svoj minipraznik, kultura varčevanja pa poklon, ki ga v zadnjih letih ni bila ravno vajena.
Ob poroki je dobila – zajkljo!
V zajetni zbirki tako rekoč ni primerka, o katerem Mirjam Kolenc, motor in duša razstave, ne bi vedela, od kod prihaja in kakšno zgodbo ima za seboj.
»Ta je iz Brazilije, ta iz Peruja, Kanade, Maroka pa z olimpijskih iger v Rusiji leta 1980. Ta prihaja celo iz Avstralije, narejena je iz kengurujeve kože in stara več kot pol stoletja,« je hitela razlagati, medtem ko so se obiskovalci sprehajali med bolj in manj eksotičnimi primerki denarnic.
Pa niso bili zanimivi le »eksoti«, tudi ob tistih denarnicah, ob katerih so si spomini iz polpretekle zgodovine in ščepec nostalgije podali roke, so se mnogi zaustavili dlje časa.
Taka je bila, denimo, velika črna usnjena denarnica natakarjev, ki je bila še ne tako davno vedno v kompletu s črnim predpasnikom in belo srajco. In seveda obvezno na verižici, da je natakarji ne bi izgubili ...
Pa velika denarnica nekdanjih sprevodnikov na avtobusih, kjer je končal denar od kupljenih vozovnic. Oh, dobri stari časi! so bile izrečene in neizrečene misli marsikoga ob odprtju prve tovrstne razstave na Goriškem.
»Veste, ta denarnica je iz leta 1971. Lastnica jo je kupila za svojo prvo plačo in ob prvi zaposlitvi,« Kolenčeva pokaže proti rdeči denarnici z drobnim vzorcem.
»Mnogi še vedno hranijo denarnice svojih pokojnih staršev in svojcev. To je denarnica ženske, ki ji jo je poklonila njena prva ljubezen iz Milana,« se zasmeji.
»Potem so tu denarnice, ki so jih nekoč učenci izdelovali pri tehničnem pouku in so očitno še vedno marsikomu drag spomin. Nekaj posebnega so tudi ti hranilniki tu, ki so dober dokaz, da je varčevanje pomembno tudi za velike družbe. Poglejte tega malega družbe Baci Perugina, v katerem naj bi kupci njihove čokolade varčevali za romantično večerjo.
Pa hranilnik Mehanotehnike Izola, ki so ga poklonili ob nakupu igrač za otroke. Ali pa tegale s sloganom Tolar na tolar, da se bo gospa naučila varčevati ...«
Nad steklenimi vitrinami sta imela posebno mesto dva hranilnika, o katerih bi človek na prvi pogled pravzaprav težko sklepal, da to sta.
»Ta veliki keramični primerek je gospa dobila ob poroki. Prej se je pisala Bratina, po poroki je dobila priimek Zajec. Zato so ji za šalo kupili tole zajkljo,« pokaže sogovornica na kakih petdeset let staro žival.
Ob zajklji je še približno deset let starejši jelen iz mavca, doma s Trnovske planote. »Našli so ga na podstrešju na Lokvah. Če bi ga hoteli izprazniti, bi ga morali razbiti. Zato so nekaj kovancev raje pustili v njem ...«
Prašiček, simbol varčevanja
Med hranilniki z živalskimi motivi so najštevilnejši prav prašički, ki so bili od nekdaj simbol varčevanja. Menda so se jih prvi domislili v Angliji in so še danes simbol sreče. Če na sebi nosijo še kakšno pikapolonico ali štiriperesno deteljico, vam denar skorajda ne more spolzeti iz rok.
»Meni je drag prav vsak hranilnik. Njihovi lastniki, in teh je za to razstavo več kot 70, so mi o njih povedali izjemno zanimive zgodbe. Nekatere so pretresljive, druge vesele, tretje hudomušne ... Zelo me je pretresla zgodba iz druge svetovne vojne. Tole denarnico je lastnik kot poslanec vzel s seboj na prvo zasedanje slovenske vlade v Črnomlju leta 1943. Pri sebi jo je imel tudi leta 1944, ko so ga Nemci ujeli in potem ustrelili. Ko so domačini zahtevali pokop, so dobili tudi denarnico in jo izročili pokojnikovi ženi. Ta jo je dala sinu, ki je tudi že preminil, zato jo danes hrani vnuk,« pokaže na preprosto rjavo denarnico.
Blizu nje je elegantnejši primerek iz kačje kože. »Aleksandrinke, naše ženske, ki so morale v tujino služit kot dojilje, varuške in kuharice, so domov prišle tudi z denarnicami iz kačje kože in velikokrat mislile, da so prinesle celo bogastvo ... No, pa saj ga za svojce danes tudi so. Za to denarnico, denimo, skrbi že četrta generacija potomcev. Pa tudi tale od tete iz Amerike, stara več kot 150 let, ki je narejena iz ročno izdelanih perlic, je bila pred mnogimi leti naravnost razkošna glede na čas in okoliščine,« doda Mirjam Kolenc.
Najstarejše na razstavi so sicer skrinjice, v katerih so nekoč hranili zlatnike. Ena je iz Egipta, druga iz Palestine. Obe sta po laični oceni stari več kot dvesto let in po zgodovinski vrednosti zato najbrž prekašata približno 130 let star lesen hranilnik, ki je nekoč spadal pod avstrijsko krono.
Hranilnike so imeli že stari Egipčani
Zgodovina varčevanja ima seveda precej daljšo brado: že stari Egipčani, Grki in Rimljani so imeli hranilnike v templjih, v katerih so zbirali darove vernikov.
Najstarejši najdeni Thesauros je iz 3. stoletja pred našim štetjem. Našli so ga v Grčiji in ima obliko tistega časa ter je narejen iz gline.
Rimljani so imeli glinene hranilnike hruškaste in čebulaste oblike, najdbe tistih iz antike pa so precej redke.
V Sloveniji so arheologi dobili primerke rimskih hranilnikov iz 2. in 3. stoletja v okolici Ptuja.
V srednji Evropi se je s pojavom obrtništva razraslo tudi varčevanje. Denar so zbirali na javnih krajih in v cerkvah, kar je pripomoglo k izdelovanju hranilnikov.
V Avstriji so našli zelo prostornega glinenega z odprtino za kovance v navpični smeri, o katerem menijo, da je iz let med 1230 in 1250.
Najdeni hranilniki iz 14. stoletja so leseni, obliti s kovino. Okoli 15. stoletja so nastali kovinski brez okraskov, ki so bili v rabi do 18. stoletja.
V 17. stoletju so se pojavili hranilniki raznih združenj. Znani so cehovski iz kovin, ročno narejeni, z dvema ključavnicama, tako da sta bila pri odprtju zraven dva člana, pooblaščena za razpolaganje z denarjem.
V Evropi se je uporaba hranilnikov najbolj razširila v 19. stoletju: nekateri so prave rokodelske mojstrovine tistega časa. S prodorom industrijsko narejenih so se pojavili tudi mehanski in elektronski.
Kultura varčevanja
Danes je varčevalna kultura najbolj razvita v skandinavskih in srednjeevropskih državah ter v Angliji in Ameriki.
Slovenija se z dolgo tradicijo izdelave hranilnikov ne more ravno pohvaliti, čeprav je že Anton Martin Slomšek priporočal šolsko varčevanje.
A pravi razcvet je sodelovanje med komunalnimi in kreditnimi bankami, združenimi hranilnicami in posojilnicami ter šolami doživelo šele pred nekaj desetletji. Skupaj z vsem dobro znano pikapolonico, simbolom mladinskega varčevanja.
»Pred 30 leti smo imeli dobro organizirano mladinsko varčevanje. Tako sem se na svojem delovnem mestu srečala z različnimi bankami, ki so imele različne hranilnike. In te sem začela zbirati tudi sama. Bankam po Evropi in svetu sem celo pisala in jih prosila zanje. Največ sem jih dobila iz severnih držav, Skandinavije, Nemčije in Avstrije, kjer je tradicija hranilništva tudi najdaljša in kjer ima skoraj vsaka hranilnica oblikovan svoj hranilnik. Pa tudi s pomočjo bank in hranilnic v nekdanji Jugoslaviji sem svojo zbirko zelo povečala,« pravi Eleonora Grapulin, tako kot Kolenčeva upokojenka novogoriške Nove KBM in lastnica veliko razstavljenih primerkov.
Prepričana je, da je bilo varčevanje v vrtcih, osnovnih in srednjih šolah rajnke Jugoslavije bolje organizirano kot danes. »Žal se časi spreminjajo. No, ja, mogoče se bodo kdaj ponovili,« pravi.
Mirjam Kolenc je drugačnega mnenja. »Prišel je čas, ko se beseda varčevanje vedno več uporablja in se bo še pogosteje. Varčevanje bo dobilo nov pomen in bo postalo odlika vsakega človeka,« sklene.
