Istrske sivke se vračajo na slovenske pašnike

Ko nas zagledajo, se krave zaupljivo približajo ogradi, stresajo z rogovi in opletajo z repi. Njihovemu skrbniku ni treba niti zažvižgati, navajene so, da jim na pašo nosi priboljške. »Ma kje ste, pupe moje,« se boškarinkam dobrika Jože Bolčič, medtem ko jemljejo kose starega kruha iz njegove roke.

Komaj dve leti pred tem takega goveda v slovenskem delu Istre nikakor ne bi mogli videti. Zadnja predstavnica istrske sivke v Sloveniji je poginila leta 2004, le nekaj mesecev, preden je slovenski parlament sprejel zakon o zaščiti avtohtonih živalskih pasem. Ker ni bilo več kaj zaščititi, je postalo avtohtono istrsko sivo govedo nekakšen izbrisanec v lastni domovini. Če smo ga mi po nerodnosti izobčili, so svojo čredo ustrezno zaščitili Hrvati in med procesom približevanja Uniji so jo v znamenje prisrčnih medsosedskih odnosov ponudili tudi Slovencem, da jo spet naselimo na naših pašnikih. Čredica desetih krav je avgusta leta 2012 res prečkala schengensko mejo, opremljena z vsemi papirji, in zavzela nekaj pašnikov na naši strani. Reintrodukcija, kot pravijo temu zavzetju strokovnjaki, je potekala v okviru čezmejne pobude za zaščito in revitalizacijo avtohtonih pasem in s pomočjo Evropske unije.

Z naše strani je k projektu APRO, kot so ga poimenovali Hrvati, pristopil Kmetijsko-gozdarski zavod Nova Gorica, ki se je zavezal skrbeti za našo čredo kot za del celotne populacije avtohtonih pasem, v kateri so še istrske koze, ovce in osli. Naše govedo sicer še naprej vpisujejo v rodovne plemenske knjige na Hrvaškem, le da z oznako SI pred številko, pove Miran Sotlar z novogoriškega kmetijsko-gozdarskega zavoda. Sivke, ki so prišle v Slovenijo, so lani že povrgle sedem telet, letos pa šest, tako da se čredica uspešno množi. Neda, Lina, Bruna, Mora, Viola, Srna, Bjanka ... iz devetglave črede Jožeta Bolčiča na pašnikih v Prešnici lepo pridobivajo težo. Nič nimajo proti, ko prestopimo žično ograjo, niso pa niti navdušene, ko se s pastirjem rinemo med njihove okrogle vampe. Živali, ki se prosto pasejo, niso vajene tesnejšega stika z ljudmi, in se nagonsko umikajo celo roki pastirja, iz katere so še malo prej vlekle kruh. Celo Bakin, dveletni miroljubni bikec, povržen že v Sloveniji, ki z rahlo topo zvedavostjo opazuje vsiljivce, raje stopi korak ali dva nazaj, kot da bi kazal kakšno bikovsko napadalnost.

Ne bo šel na krožnik

Kdo ve, ali bo kdaj iz njega boškarin, mogočen istrski vol, ki utegne tehtati celo do 1400 kilogramov s spoštovanja vrednim močno razvejanim rogovjem, na vrhu katerega so kmetje pritrdili medeninaste kroglice. Tudi nekatere Bolčičeve krave nosijo na rogeh kroglice. »Naredil jih je že prejšnji lastnik, zdaj bom tako opremil tudi vse druge, da se ne bodo bodle v trebuhe,« pripoveduje rejec. Potrebuje le poseben navojni sveder, ki na rogu živali vreže navoj, na katerega bo kroglico kar privijačil, kot da je matica. Mladega Bakina, ki miroljubno žuli pašo, poleg tega lepotnega postopka skoraj verjetno čaka precej bolj boleča kastracija, s katero ga bodo spremenili v pravega istrskega boškarina.

Takšna usoda je, tako se zdi, namenjena tudi trem drugim bikcem iz prve slovenske generacije telet. Enega so že oddali v Krkavče na kmečki turizem, da bo s svojo veličastno pojavo razveseljeval turiste, dva pa v Hrastovlje, kjer bosta delala družbo drugim živalim v novem parku istrskih avtohtonih pasem v Hrastovljah. Zanimanje za rejo istrskega goveda in še posebno za voličke je po besedah Mirana Sotlarja veliko. Ni torej strahu, da bi bikce na hitro predelali v sicer cenjeno delikatesno meso boškarinov, ki so ga sosednji Hrvati z ustreznimi certifikati zaščitili in postavili v vrh avtohtone gurmanske piramide.

Njihovo meso je bolj mastno in marmorirano in je v Istri, kjer ga smejo klati le v pazinski klavnici, zelo cenjeno ter tudi dražje od navadne govedine, pojasnjuje rejec, sicer mesar po poklicu, ki se z vzrejo ukvarja šele šesto leto. Kljub temu istrsko govedo dobro pozna, saj ga je vseskozi gojil njegov tast s hrvaškega dela polotoka in s parom boškarinov tudi delal. Bila sta podkovana, kot je bilo v navadi, in vlekla plug ter vozila drva iz gozda, se spominja Bolčič.

»Kmetje, ki so imeli boškarine, so te živali zelo razvajali. Lahko bi rekli, da so z njimi ravnali kot ljudje, ki si po več letih varčevanja kupijo drag avtomobil ... orali so najmanj v paru, globoke brazde za setev koruze pa so orali z dvema paroma, za oranje ledine pa so potrebovali kar tri pare (šest volov). Po dveh dneh oranja so voli navadno en dan počivali oziroma jih je nadomestil drug par!« Tako lahko preberemo v knjigi, ki jo je KGZ Nova Gorica založila ob pridružitvi medržavnemu projektu APRO. In še: »Vol oziroma par volov lahko brez težav v klanec pelje do 2000 kilogramov, sicer pa lahko potegne tudi do 5000 kilogramov.«

Sivke ljudje niso cenili le zaradi močnih volov, ampak tudi zaradi njene skromnosti. Krave dajejo manj mleka kot kakšna druga sorta, a so dobro prilagojene na skromnejšo pašo in sušne razmere ter so zato primerne za dobro izkoriščanje in čiščenje pašniških površin. »Da le imajo vodo, ta je najpomembnejša,« pravi skrbnik, ki je lani očistil starodavni kal in navozil vanj pet tovornjačkov gline, da je zatesnil porozna kraška tla. Bolčičeva čredica prezimuje kar na prostem; če piha burja, se stisnejo skupaj pod kakšen borovec ali pa pod nadstrešek, v katerem zdaj, poleti, kruli čredica prašičev. Zadovoljni poležavajo v razritih tleh in se radi pustijo počohati mesarjevi rok.

Entuziast iz Rakitovca

Preden se bo Bakin dokončno poslovil od svojega »premoženja«, bo smel še opraviti svojo državljansko dolžnost v kakšni drugi čredi, verjetno na Hrvaškem. Za premeščanje goveda, da se pasma ne meša preveč sorodstveno, skrbijo strokovnjaki kmetijsko-gozdarske zbornice. V Bolčičevi čredici sta tako tudi dve telici iz Rakitovca, kjer nastaja zametek istrskega krajinskega parka z avtohtonimi živalskimi sortami. Tja nas po ozki cesti skozi na videz opustele vasi Bezovica, Podpeč in Zazid pelje Valter Miklavčič, neutrudni promotor – lobist, kot mu piše na vizitki – ustanovitve ekološkega parka Kras in parka Kraški rob. Avtohtoni Rakitovčan ima tudi velike zasluge za reintrodukcijo istrske sivke v našem delu Istre in Krasa.

Za svoje delo pri teh projektih, ki jih vodi prek Društva za slovensko-hrvaško čezmejno sodelovanje, je Miklavčič lani prejel visoko hrvaško odlikovanje hrvaški pleter. Njegova pobuda se namreč ne ustavlja na državni meji, ki je le dva kilometra oddaljena od velike infotable, na kateri so zapisane in izrisane njegove sanje o velikem Eko park Kras, katerega sestavni del bo tudi njegov rojstni Rakitovec, zadnja in edina vas pred mejo, skrita pod sam rob Kraškega roba. Edina zabava, ki jo vasica lahko trenutno ponudi morebitnemu obiskovalcu, je nekaj označenih kolesarskih in peš poti.

»Ko bo cesta kulturne dediščine, kot jo imenujemo v projektih, povezala Socerb, Hrastovlje, Podpeč, Zazid, Rakitovec in čez mejo Slum ter zgodovinsko mestece Roč, bo nastal zametek velike pokrajine, v katero bomo vključili s hrvaške strani še reško županijo in s slovenske ilirskobistriško občino, se bo tu začel razvoj, ki bo temeljil na turizmu in ekologiji,« je entuziastično prepričan Valter Miklavčič. Rekreacijski center na robu vasi, igrišči za košarko in rokomet, prireditveni prostor in prostorno balinišče, ki sameva v opoldanski pripeki, kažejo, da mu je prvi del projekta že uspelo uresničiti. »Tam bo velik hipodrom, nedaleč stran bomo postavili tudi hostel, objekt maloobmejnega prehoda bo postal naša turistična infotočka,« zanosno pripoveduje lobist prijateljstva med sosednjima narodoma.

Park avtohtonih živali

Uvoz »bočkarinov«, kot pove po istrsko, pa je zametek parka avtohtonih živali. Bodoči park je trenutno še velikanski pašnik agrarne skupnosti z grmičevjem v nizkih vrtačah in vsevprek nametanim kamenjem – pod katerim ne manjka kač, kot nam zagotovi vodnik –, ograjen z električno pastirsko žico, ki rahlo strese, ko se je dotaknemo. Skrbnika, mladega gospodarja Janija Rožaca ni bilo doma, ker je zaposlen v nekem podjetju v Kopru, a se oglasi po mobilnem telefonu in nas usmeri, kje naj iščemo njegove tri krave. Še dve, da ima v čredi pri Bolčiču pove. Upa, da bo čredica v nekaj letih tako velika, da bo lahko ostal doma.

Po polurnem postopanju po zaraslem pašniku zagledamo trojico sivk pod novo nadstrešnico, kjer imajo poleg sence na razpolago tudi balo sena, tri sivke. Njihova radovednost je pravzaprav večja od naše. V Rakitovec pač ne zaide veliko obiskovalcev, čeprav teče nad vasico železnica, po kateri dvakrat na dan zdrsne vlak med Divačo in Puljem in se ustavi tudi na rakitovski železniški postaji. Tam je namreč v skromnem kontejnerju sedež mejne policije, ki pregleda mednarodni vlak. Redkokdo z njega izstopi.

Vasica, ki je sredi poletja opustela, živi v glavnem od zaslužka žensk, ki hodijo pospravljat v Trst. Kmetovanja je zelo malo, ker divji prašiči pobirajo prevelik davek, a zdaj ko so tu boškarinke, vsaj seno kosijo. Mladi se odseljujejo v Koper, najbližja šola za otroke je v Dekanih, našteva Miklavčič. Toda iniciator revitalizacije istrskega goveda, po poklicu zidar, neomajno verjame v razvoj svojega kraja. Naučil se je načrtovati evropske projekte, zbirati točke in jih uresničevati, pravi. Tudi njegova otroka sta se odselila v Koper, a on si prav na robu bodočega krajinskega barka postavlja novo hišo. Kdaj bodo njegove in druge istrske planjave zasedle istrske sivke in kakšen mogočni boškarin, je težko napovedati.