Iz časov, ko še ni bilo ne elektrike ne bliskavic

»Pomembno je, da zravnaš hrbet, brado dol. Pogled pa: kakor da te sovražim, kot femme fatale in hkrati nasmeh alla Mona Lisa. Nasmešek, ja! Roko ven. Tri, štiri ...« so bila še zadnja navodila portretista Boruta Peterlina mladi dami v poročni obleki, preden je odkril lečo lesene mehovke in začel šteti.

Ustavil se je pri številu 17, ki je označeval čas osvetlitve, potem pa kaseto s stekleno ploščo vzel iz fotografske kamere. »To Pelikanovo fotografijo delava,« je pojasnil in pokazal v knjigi na podobno damo v podobni obleki, ob kateri piše »Ženski portret, atelje v Rogaški Slatini, okoli 1928.«

Prav po zaslugi fotografa Boruta Peterlina, nekdanjega urednika fotografije tednika Mladina in zadnja leta obujevalca starih fotografskih tehnik, se fotografski studio slovitega celjskega fotografskega mojstra Josipa Pelikana, danes del Muzeja novejše zgodovine Celje (MNZC), vsako prvo soboto v mesecu vrne v čas, ko so ga obiskovali skrbno sfrizirane dame in gospodje, mladoporočenci in družine, ob nedeljah pa tudi služnjičad in vojaki, ki so se lahko fotografirali po znižanih cenah. To je bil čas, ko si je bilo treba za fotografiranje vzeti čas, obisk fotografskega studia pa je štel za prav poseben dogodek. Še danes, ko mesto in svet živi v povsem drugem ritmu, se obiskovalcu v tem prostoru iz leta 1899, ki ga od neba loči le polkrožna streha iz valovitega stekla, ter ga napolnjujejo naslikana iluzionistična platna, pohištvo, historična peč in kameri z velikima mehovoma, ustavi čas. Povsem drugače je za Peterlina, ki po posnetem s stekleno ploščo v kaseti odhiti iz prvega nadstropja v pritlično temnico, kjer gorijo le rdeče svetilke.

To so najboljše fotografije

»V nasprotju z razvijanjem črno-belega filma se pri tej tehniki uporablja le nekaj mililitrov razvijalca, s katerim je treba nekako žoglirati kakšno minuto do treh minut,« je razlagal, medtem ko je prostor napolnil vonj po jedki ocetni kislini, eni od sestavin razvijalca. Po nekaj več kot dveh minutah je ploščo polil še z vodo, potem pa posnetek stabiliziral s fiksirjem.

Ko je pred leti izgubil zagon v digitalni fotografiji in ga je razstava fotografij sodobne ameriške fotografinje Sally Mann v New Yorku v tehniki mokri kolodij na steklu odpeljala v eksperimentiraje s starimi fotografskimi tehnikami, se je moral marsičesa naučiti, uči pa se še danes z vsakim posnetkom posebej.

»Je bilo težko in še vedno je,« priznava v smehu Peterlin, ki je študiral na slavni praški akademiji FAMU, po diplomi na The London College of Printing ter leto dni delal še s slavnim fotografom Olivierjem Toscanijem v Fabrici, Benettonovem raziskovalnem središču za komunikacije. Da lahko uresničuje svoje delo na mokri kolodijski plošči, ki se je pojavila v sredini 19. stoletja, mora danes veliko improvizirati. Kemikalije kupuje na vseh koncih, tudi po spletu, pravi; zeleno galico, ki je tudi gnojilo za travo, v trgovinah s fitofarmacevtskimi sredstvi, alkohol v trgovinah z barvami in laki, kolodij v lekarni ... Toda prav nič mu ne jemlje navdušenja, še več, ob vsej sodobni tehnologiji je resnično težko verjeti, da lahko s tako preprosto lečo, kakršna je v očalih, ustvariš tako kakovostne fotografije. Te imajo zanj neznansko romantično patino.

Mojster svetlobe

Ko se je Josip Pelikan leta 1919 iz Idrije preselil v Celje, je atelje s pripadajočo stanovanjsko hišo najprej vzel v najem, že leto zatem pa ga je odkupil. Svojo podjetnost je širil tudi v bližnje zdraviliške kraje. V Rogaški Slatini je leta 1923 odprl podoben studio, kjer je delovno preživljal poletja, v Dobrno, Rimske Toplice in Laško pa je pošiljal tudi svoje pomočnike. Nekoč je bila fotografija zelo draga in tam je našel svoje potencialne stranke.

»Tudi danes je vse v Studiu Pelikan avtentično. To je edini stekleni atelje v Sloveniji, ki je izreden arhitekturni spomenik in spomenik fotografske dediščine, in eden redkih v svetu. Fotografiranje v zaprtih prostorih v tistih časih, ko še ni bilo elektrike, pa je omogočala prav ta železna streho z narebrenim steklom, ki so jo v Celje pripeljali z vlakom,« je pojasnila višja muzejska sodelavka MNZC Helena Vogelsang. Mojster Pelikan je znal, kot je dodala, izkoristiti to mehko svetlobo in je bil med letoma 1919 in 1977 pomemben kronist zgodovine mesta Celje in njegove širše okolice, muzej pa danes hrani okoli 35.000 njegovih fotografij in 15.000 negativov na steklenih ploščah. Na njih niso samo pomembneži tega časa, temveč tudi tovarne, hribi, arhitektura in posnetki najrazličnejših dogodkov.

Frajla s krasno figuro

»Če pomislim, kaj vse je fotografiral ... Dala sem napraviti velike povečave njegovih prekrasnih fotografij zimskih planin, ki jih imam zvite ter jih od časa do časa razgrnem in si jih pogledam, da ohranim zavedanje, da smo le bili fotografi. Je pa človeku hudo. Zdaj je način fotografiranja povsem drugačen, tako kot je drugačno tudi življenje,« je povedala 91-letna Božena Pelikan, mojstrova mlajša hči, ki jo je tisto sobotno dopoldne z njeno psičko prineslo mimo. Tudi sama mojstrica portretne fotografije in nadvse kritičnega očesa, ki je v družinskem studiu v pritličju stanovanjske hiše na Razlagovi ulici 5, urejenem že v 40. letih prejšnjega stoletja, fotografirala še v začetku 90. let prejšnjega stoletja, glede Peterlina ni imela pripomb. »Gospoda moram pohvaliti, je zelo samoiniciativen in vsega občudovanja vreden,« je povedala in ga že v naslednjem trenutku pobarala, ali ji pokaže »fotografije frajle, s katerimi ni zadovoljen«.

»O, to pa je velik negativ 24 na 30! Dosti praha je, ja. Lepše bi bilo, ko bi se malo drugače držala ...« je pospremila ogled prvega negativa. Pri naslednjem pa je že z večjim zadovoljstvom dejala: »No, ta je že bolj življenjska. Ta poza mi je bolj všeč, mora biti malo življenja v njej! In ima krasno figuro!«

Frizerske škarje in lutki

Kot je povedala, je v tem studio, nad katerim od leta 1997 bedi MNZC, zelo malo delala. Tu je naredila le nekaj posnetkov, enega se dobro spomni, dotična je pozneje umrla za tuberkulozo. »Želela sem si na študij jezikov in potovati po svetu, toda ko se je sestra Nada, odlična portretna fotografinja poročila in odšla v Kranjsko Goro, kjer so imeli velik hotel, potem pa se preselila v Maribor, kjer je deset let tudi fotografirala, sem bila edina naslednica družinske obrti tu v Celju. Tudi oče, ki je sicer dočakal visoko starost, je bil zaradi padca z motorjem in ponesrečene operacije delno invaliden. Kakšne dve leti sem se jokala, saj se nisem mogla vživeti v to, da se moje želje ne bodo uresničile, sčasoma pa je veselje do fotografiranja le prišlo. Če danes pomislim, sem tudi zaradi svoje kritičnosti in pogleda na umetnost premogla pravi občutek za svetlobo in poze portretirancev,« je pripovedovala.

Spomnila se je, da sta takrat, ko je oče delal v Rogaški Slatini, z mamo vodili atelje v Celju. »Ob nedeljah, ko je bil oče v Rogaški Slatini, smo imeli do 16. ure za vojake in služkinje mnogo cenejše fotografiranje. Sama se jim s škarjami za onduliranje uredila še pričeske, da so bile lepše za na sliko,« je dejala. Ene takih frizerskih škarij so še danes (razstavljene) na omarici pri nekdanjem vhodu. Na čase, ki so za vedno minuli, pa opominjata tudi ročni lutki opica Bonzo in medved, ki sta ji pomagali, da so otroci mirneje gledali v njeno kamero.