Izvedenec ne ocenjuje krivde, temveč duševno stanje

Vloga in moč sodnega izvedenca psihiatra v sodnem postopku se laiku zdita izjemni. Ker zakonik določa, da je kazensko odgovoren samo »storilec, ki je prišteven in kriv«, storilec, ki je ocenjen kot neprišteven, ostane nekaznovan.

Resda o storilčevi prištevnosti odloči sodišče, a to stori na podlagi izvedenskega mnenja, ki ga poda sodni izvedenec psihiater. Pred dilemo neprištevnosti oziroma krivde je stalo tudi norveško sodišče, ki je večkratnega morilca Andersa Breivika spoznalo za prištevnega in s tem za krivega.

»Delo sodnega izvedenca psihiatra v kazenskem postopku ni ugotavljanje obdolženčeve krivde,« poudarja dr. Martina Tomori, predstojnica katedre za psihiatrijo na ljubljanski medicinski fakulteti. »Prav tako ne zbira dokazov proti obdolžencu, ampak mora samo pojasniti duševno stanje storilca v času izvršitve kaznivega dejanja,« dodaja psihiatrična sodna izvedenka z več kot tridesetletnim stažem. Če obdolženec psihiatru pove, da je storil dejanje, katerega izvršitev pred sodiščem taji, izvedenec priznanja ne sme posredovati sodišču. »Enako velja, če psihiater izve za druga storilčeva kazniva dejanja. Tudi teh ne sme sporočiti sodišču. To mu prepoveduje etika psihiatričnega izvedenstva. Drugače bi izvedence uporabljali kot zbiralce dokazov, psihiater pa bi prevzel vlogo zasliševalca.«

Pojem prištevnosti

V kazenskem postopku igra pri oceni storilčevega duševnega stanja središčno vlogo pojem prištevnosti. Ta »ni medicinski ali psihiatrični, temveč pravni termin,« opozarja Tomorijeva. Zato psihiater ne odgovarja na neposredno vprašanje o storilčevi prištevnosti, temveč ali je bil sposoben razumeti pomen svojega dejanja (in včasih tudi, ali je bil sposoben predvideti njegove posledice) ter ali je bil sposoben obvladovati svoje ravnanje. Izvedenec torej sodišču opiše razumske in voljne sposobnosti storilca. Če ni bil sposoben razumeti, ni bil prišteven; če je samo delno razumel in ni mogel predvidevati posledic, je bil lahko bistveno zmanjšano prišteven. Možno – in pogosto – pa je seveda, da v duševnem stanju storilca kaznivega dejanja ni nikakršne duševne motnje.

Če psihiater pri storilcu diagnosticira duševno motnjo, na primer psihozo, iz nje še ne izhaja nujno njegova neprištevnost. »Psihotična oseba, ki na primer naredi prometni prekršek, je lahko povsem prištevna za storitev tega dejanja,« pojasnjuje Tomorijeva. »Če pa se pod vplivom psihotičnih blodenj, da ji nekdo sledi, ji hoče kaj hudega storiti itn., pred tem človekom želi ubraniti, in sicer tako, da ga v resnici napade, je neprištevna, saj zaradi psihoze nima stika z realnostjo.«

V primeru storilčeve neprištevnosti slednji resda ni kaznovan, vendar to ne pomeni, da sodišče proti njemu morebiti ne bo ukrepalo kako drugače: če obstaja nevarnost ponavljanja kaznivih dejanj, sodišče na predlog izvedenca izreče ukrep obveznega zdravljenja. »To je preventivni ukrep, ki zmanjša možnost ponovitve, ne more pa je popolnoma izključiti,« pojasnjuje Tomorijeva.

Intervencija izvedenca v kazenskem postopku je punktualna; vanj vstopi na točki, ko se sodišču postavijo vprašanja, na katera zaradi pomanjkanja psihiatričnih znanj ne zmore odgovoriti. Ko izvedenec s pisnim mnenjem in njegovo morebitno dodatno obrazložitvijo na glavni obravnavi svoje delo opravi, iz sodnega postopka izstopi. In praviloma tudi ne izve, kako je njegovo mnenje vplivalo na izid postopka, niti ne, ali je sploh vplivalo. Dr. Tomorijeva samo izjemoma, še največkrat po naključju, na primer iz vesti v časopisu, izve, kako se je končal neki sodni postopek. Sodišče pri odločanju ni vezano na izvedenčevo mnenje.

Postopek izdelave izvedenskega mnenja se začne z odredbo sodišča, ki imenuje izvedenca in mu postavi natančna vprašanja, na katera mora odgovoriti. Po proučitvi spisa, prebiranju morebitne zdravstvene dokumentacije in psihiatričnem pregledu obdolženca izvedenec sestavi mnenje, v katerem se mora strogo držati vsebinskih okvirov. »Odgovoriti ne smemo nič več od tega, kar smo vprašani; razen kadar sodišče izrecno zapiše, da ima izvedenec pravico opisati še kako drugo stvar, če presodi, da je pomembna.«

Pred leti je sodišče sogovornici naložilo pregled dveh fantkov, da bi ugotovila, ali ju je stric spolno zlorabljal.

»V pogovoru z njuno materjo sem ugotovila, da je imela sama izkušnjo spolne zlorabe in da je prav ta tako povečala njeno senzibilnost, da je pri sinovih opazila zlorabo in ustrezno ukrepala. Če me sodišče ne bi pozvalo, da napišem še kaj, kar je po moji presoji pomembno, bi odvetnik ob moji omembi materinega izkustva upravičeno ugovarjal, da za takšen izvid nisem kompetentna. Sodelovanje izvedencev psihiatrov v kazenskih postopkih, ki smo ga popisovali doslej, je medijsko najbolj privlačno, vendar je to manjši del izvedenčevega udejstvovanja. S svojimi mnenji nastopajo še v vrsti drugih sodnih postopkov.«

Številni drugi primeri

V civilnih pravdnih zadevah sodišče vključi izvedenca, denimo, za oceno duševnega stanja žrtve kaznivega dejanja ali oškodovanca v prometni ali delovni nesreči. Izvedenec ocenjuje, »kakšne duševne bolečine je preživljal zaradi nesreče ali zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, njegovo morebitno zaskrbljenost zaradi možnih trajnih posledic po poškodbi itn. To je tisto, čemur pravimo nematerialna škoda,« razlaga Tomorijeva.

Izvedenec presoja oporočno sposobnost – »za nazaj ugotavlja, v kakšnem stanju je bil oporočitelj, ali je bil sposoben samostojne presoje, izražanja svoje poslovne volje itn. S tem pomaga pri oceni veljavnosti oporoke.«

Izvedenčevo mnenje je potrebno pri odvzemu poslovne sposobnosti, kjer gre za presojo tega, ali je posameznik sposoben varovati lastne koristi oziroma pravice in skrbeti zase. Če sodišče na podlagi ocene izvedenca psihiatra sklene, da ni sposoben, mu imenuje skrbnika, ki je bodisi sorodnik ali bližnja zanesljiva oseba, če te ni, pa skrbništvo prevzame center za socialno delo. V družinskih zadevah je to mnenje potrebno, ko je na primer treba odločiti o stikih otroka s starši. Izvedenska mnenja se čedalje pogosteje uporabljajo pri oceni posameznikove procesne sposobnosti, to je pri odločanju o tem, »ali je posameznik sposoben sodelovati v sodnem postopku iz psihičnih razlogov. Je sposoben razumeti, kaj se dogaja na glavni obravnavi, podati zagovor, opisati potek dogodkov.«

Manj pogosto je ugotavljanje obsojenčeve sposobnosti za prestajanje kazni. Tu izvedenec psihiater ugotavlja, ali je duševna motnja obsojenca takšne narave, da jo je mogoče zdraviti v okviru zdravstvene službe, ki je na voljo v zaporu. Če ne, se lahko prestajanje kazni prekine, obsojenec se premesti na odprti oddelek ipd.

Čedalje večja je tudi potreba po izvedenskih mnenjih v postopkih ugotavljanja ustreznosti zdravljenja oziroma medicinskih napak, ki so pri neki osebi morda pustile posledice v njenem duševnem stanju.

Izvedenstvo je dolžnost

V Sloveniji ima psihiatrično izvedenstvo dolgo tradicijo, vendar je treba vanj nenehno vključevati nova dognanja psihiatrije. »Vzemite ugotovitve nevroznanosti,« navaja sogovornica. »Nekoč so razumske sposobnosti mladostnikov enačili s sposobnostmi odraslih. Danes pa vemo, da se tisti deli možganov, ki mladostniku omogočajo predvideti posledice njegovih ravnanj ali neravnanj, razvijejo nazadnje. Mladostnik zato že čisto fizično ne more dojeti povezave med tem, da če danes ne hodi v šolo, jutri kot odrasel ne bo mogel delati stvari, ki ga zanimajo in za katere je resnično sposoben.«

Je psihiatrično sodno izvedenstvo poklic? »Ne, prej je nadgradnja psihiatrovega strokovnega dela.« Kdor želi biti imenovan za sodnega izvedenca, mora biti prej osem, ponekod deset let specialist psihiater, absolvirati mora iz izvedenstva na ljubljanski psihiatrični kliniki in pod vodstvom mentorja spisati pet izvedenskih mnenj (ki seveda na sodišču ne štejejo). Udeleževati se mora tudi glavnih obravnav, na koncu pa ga čaka preizkus znanja na ministrstvu za pravosodje.

Ko je enkrat vpisan v register sodnih izvedencev, ne sme odkloniti izdelave izvedenskega mnenja, ki mu ga naloži sodišče – razen če je posameznik, katerega oceno duševnega stanja naj bi izdelal, njegov nekdanji pacient.