Tiskane izdaje
Več kakor tri tisoč ljudi vseh generacij se je včeraj udeležilo 70-obletnice kongresa Slovenske protifašistične ženske zveze (SPŽZ) v Dobrniču.
Ponosno so plapolale slovenske tribarvnice, številni partizanski prapori in nekdanje zastave s peterokrako zvezdo. Slovesnosti so se udeležila tudi štiri takratna dekleta, zdaj že praprababice, ki so preživele vojno vihro, med katero so s puško v roki podile takratne italijanske in nemške okupatorje.
Kljub zelo oddaljenemu času se tistih oktobrskih dni, ko so dekleta in žene na zborovanju slovenske AFŽ, protifašistične fronte žensk, med drugim zahtevale enakopravnost in volilno pravico, še kako dobro spominjajo tri takratne udeleženke.
Dragica Rome je hudomušno povedala, da je vojno vihro preživela verjetno tudi zato, ker je bila doma na Slivnici nad Cerknico, kjer pleše čarovnica Uršula, in ji zato sovražnikove krogle nikakor niso prišle do živega. Živa legenda takratnega kongresa je bila v partizanih v Soteski na Dolenjskem, v Dobrnič pa jo je z motorjem pripeljal kar sam general Jaka Avšič.
Bolj sposobne in vzdržljive
»Veste, kar malo sem užaljena, ker vsi govorijo samo o delegatkah, jaz pa sem živi dokaz, da smo bile takrat tudi borke partizanke navzoče na tem sestanku. Pet nas je bilo,« razloži 92-letna Dragica Rome, ki je bila komisarka zaščitne čete glavnega štaba. Takrat so izbrali desetino enako visokih fantov, ki so na častni straži čuvali udeleženke v Dobrniču.
Na vprašanje, kako ocenjuje današnji čas, je Rometova potožila, da je za partizane boleč, a da se tudi zdaj ne bodo pustili in bodo še naprej pripovedovali mladim generacijam o epopeji slavnega partizanskega boja, »čeprav nekaterim to ni všeč«. »Je boleče, a tega ne pokažemo.« Zdaj že deseto leto živi v domu starejših občanov, vsako jutro telovadi, je predsednica sveta stanovalcev in še članica odbora doma za povrh.
Na kongresu pred 70 leti je hotela aktivno sodelovati tudi Marija Zupančič iz okolice Novega mesta, a je tistega dne prispel vagon zdravil in povojev, ki jih je bilo treba raztovoriti in poskrbeti, da so paketi prišli v prave roke in v brigado topničarjev. »Na sestanek sem prišla čisto na koncu, zato sem pomivala posodo in jo potem raznašala njenim lastnikom ter še ribala pod za povrh,« je povedala 90-letna Zupančičeva.
»Veste, jaz nisem govornica, zato na kongresu nisem nič povedala. Bila pa sem tam, ja, in na konju sem prijezdila,« je ponosno rekla Cvetka Strniša.
Kongres SPŽZ je potekal sredi vojne vihre v tamkajšnjem kulturnem domu, ki še zmeraj stoji, saj so ga pred leti v celoti obnovili. To je bilo edinstveno zborovanje žensk v takratni zasužnjeni Evropi. Takrat je 160 delegatk in bork pozdravil tudi predstavnik angloameriške vojaške misije major William Jones. Njegove besede, da narod, ki ima take ženske, ne more propasti, pa so postale že legendarne. Delegatke za kongres so bile določene v vseh delih Slovenije.
Zaradi izjemno težkih vojnih razmer se primorskim in gorenjskim junakinjam ni uspelo prebiti skozi sovražnikov obroč, medtem ko sta iz Štajerske prispeli le dve. Puncam so takrat nudili zatočišče pregovorno gostoljubni Dolenjci iz okoliških vasi in z njimi delili še tisto malo hrane, kar so je imeli. Prva predsednica SPŽZ je postala Angelca Ocepek, ki je na kongresu imela tudi uvodni referat.
Po venčku izjav in besed o njihovih medvojnih peripetijah nas je zanimalo, kako so ženske zadovoljne v današnji družbi. Slavka Keše in Meta Frelih iz Škofje Loke sta povedali, da ženske po njunem prepričanju v službah napredujejo počasneje kakor moški oziroma se morajo precej bolj izkazati na delovnem mestu, »pa čeprav smo bolj sposobne in tudi vzdržljive«.
Pravita, da je bilo nekoč delo med moškimi in ženskami bolj razdeljeno. Mlajša generacija žensk pa si je izborila, da tudi možje likajo, perejo in pripravljajo kosilo, kar je bilo v njunih mlajših letih nekaj nedoumljivega. »Našo generacijo je malce povozil čas,« sta družno ugotavljali in pristavili, da bi bilo v naši domovini veliko lepše življenje, če ne bi bilo toliko tajkunov. »Pred 70 leti se žene za današnje lumparije teh falotov zagotovo niso borile!«
Mladi hrepenijo po varnosti
»Jaz nisem nobena gospa, ampak tovarišica,« nas je takoj na začetku ustavila z vprašanjem o položaju žensk v današnji družbi Danica Polajnar iz Maribora in potem le povedala, da so ženske v podjetjih manj plačane kakor moški in tudi matere so premalo cenjene, pa čeprav podpirajo štiri vogale hiše.
Moti jo tudi nered v sodstvu. »Bogi revež, ki že tak nima za preživetje, bo plačal neko položnico za davkarijo, toti tajkuni, se opravičujem izrazu, pa se dan za dnem šopirijo,« se je razjezila in s svojima prijateljicama odvihrala na »gemištek«.
Dobrničani zasluge za uspešno prireditev pripisujejo tudi Veri Klopčič, hčerki Mare Rupena. Ta je na medvojnem kongresu postala prva sekretarka SPŽZ in bila v osemdesetih letih prejšnjega stoletja zaslužna za izvedbo pilotnega projekta za razvoj kmetijstva in podeželja v Dobrniču, ki ga je poleg takratne države financiral tudi FAO (Organizacija ZN za prehrano in kmetijstvo). »Pri izvedbi takratnega projekta bi se še danes lahko marsikdo zgledoval,« je prepričan predsednik Kulturno-turističnega društva Dobrnič Tone Perpar.
Za vse, kar je Mara Rupena storila za razvoj kraja, so se ji domačini oddolžili tako, da so po njej poimenovali del pešpoti E7 od Dolenjskih Toplic do Žužemberka. Včerajšnjega pohoda iz Dolenjskih Toplic do Dobrniča se je udeležilo 40 pohodnikov, iz Žužemberka do kraja prizorišča pa celo 130. Dve uri pred slovesnostjo je bila za žrtve vseh vojn v domači cerkvi maša, ki jo je daroval župnik Florijan Božnar.
Na prireditvi je zbranim spregovoril tudi predsednik trebanjske zveze borcev Boštjan Sladič, ki je ostro protestiral proti potvarjanju zgodovine NOB, za kar si neupravičeno prizadevajo izdajalci in poraženci. Aktualni oblasti pa je sporočil, da bo narod krizo rešil z lastnimi močmi in s pravično porazdelitvijo bremen.
»Prihodnjo družbo bomo gradili na temeljih socialne pravičnosti in človekovih pravic ter na neposredni ljudski demokraciji,« je poudari.
Preden je pred zbrane kot slavnostna govornica stopila predsednica vlade Alenka Bratušek in ugotavljala, da tudi danes poteka boj za enakopravnost in boljši svet, je prisluhnila besedam povezovalke programa Petre Krnc o tem, kaj danes mladi pričakujejo in kaj jih moti. »Želimo si stabilno družbo, v kateri bi našli svojo priložnost. Želimo si delovna mesta, na katerih bi bili za opravljeno delo pošteno plačani. Pričakujemo korektno zdravstveno oskrbo in socialno državo, predvsem pa potrebujemo občutek miru in varnosti. In to, čeprav ne živimo sredi vojne vihre pred sedmimi desetletji, pravzaprav najbolj pogrešamo.«
