Je danes na tepežni dan še kje zapela šiba?

IZ ARHIVA: Tepežnica je čas, ko oblast prevzamejo otroci in se vsaj enkrat na leto maščujejo odraslim za prejete udarce.

Objavljeno
28. december 2010 10.55
Simona Bandur
Simona Bandur

Tepežnica je čas, ko oblast prevzamejo otroci in se vsaj enkrat na leto maščujejo odraslim za prejete udarce, 
piše Niko Kuret v knjigi Praznično leto Slovencev. Tepežkanje velja 28. decembra samo do 9. ure zjutraj, ki so jo otroci ponavadi prespali. Vendar se je v času drugačnega razumevanja fizičnega nasilja ta šega precej spremenila.

»Šip šap, dinar dat!« Če začne mama navsezgodaj kolovratiti okoli postelje in s šibo, ki jo je Miklavž pred tremi tedni skrbno in toliko da ne z navodili za uporabo priložil paketu, udrihati po golih podplatih ter zganjati norčije, ni prav nič zabavno. Pa čeprav je tepežnica. Na ta dan smo otroci vselej pozabili in se vsak 28. december zjutraj znova vznejevoljili nad nadležnim veseljem staršev. In ker so se oni prvi spomnili šege, s katero so si v otroštvu po navadi pritepli kakšen priboljšek ali dinar, so povračilni ukrepi odpadli in smo šibo (že grdo izrabljeno na svoji koži) lahko preizkusili le še na starih starših ali kakšnih drugih sorodnikih, ki so ravno prišli v goste.

Zato me je, roko na srce, prebiranje o šegi tepežnice – nanjo sem, odkar pač nisem več na dosegu domače šibe, že malce pozabila – precej vznejevoljilo. Tepežni dan je čas, ko oblast prevzamejo otroci in se vsaj enkrat na leto maščujejo odraslim za prejete udarce, piše Niko Kuret v knjigi Praznično leto Slovencev. Ves čas so bili starši tisti, ki bi jih bili morali dobiti! A poskus razčiščevanja »starih zamer« se je končal z odgovorom: »Tepežkanje velja samo do devetih zjutraj!« Kar smo otroci seveda prespali, starši pa se niso hoteli odpovedati šegi iz otroštva, čeprav jim ni prinesla dobrot ali denarja, le nakremžene in sitne obraze, ki so se prikazali iz sob in se še vse dopoldne kujali – seveda ne zaradi udarcev, ki so bili, milo rečeno, res blagi, ampak predvsem zaradi ranjenega ponosa in (po našem prepričanju) popolnoma neutemeljene radosti staršev.

Narobe svet tudi 
pred novim letom
V njihovem času je bila tepežnica še živa, a že takrat – če gremo po črki Nika Kureta – v precej spremenjeni obliki. Tudi on ugotavlja, da je razlaga, da otroci s tepežkanjem vsaj enkrat na leto povrnejo udarce, ki so jih bili deležni sami, preveč preprosta. Raziskovanje šege, ki ima poganske korenine in so jo po Slovenskem različno imenovali (pametiva, šapavci, otepovci ...), namreč razkriva, da na ta dan šibe niso zavihteli predvsem otroci, ampak fantje in možje, udarci pa so padali po dekletih in mladih ženah, menda celo krepko – »tako, da so bile 'žrtve' kar lisaste«. Še v sedemdesetih letih je bojda kakšno dekle po tepežnem dnevu hodilo naokrog vse marogasto – z dobrim namenom, kakopak.

Šiba življenja je imela namreč v poganskem svetu animalističnih predstav prav posebno mesto, pravi etnologinja dr. Mateja Habinc s Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Zelena veja, ki v sebi še skriva življenjske sokove, je bila znamenje življenja, zato so ljudje z njo udrihali po zemlji, da bi jim dobro rodila, in tako so jih – v imenu rodovitnosti – dobila tudi dekleta. Zelenje se z istim namenom pojavlja še v številnih drugih šegah v koledarskem letu, opozarja Mateja Habinc, denimo na cvetno nedeljo ali v prednovoletnem času, ko postavljamo jelke.

Poganski »praznik« je nato posvojila Katoliška cerkev in poskušala prekriti njegove korenine. Nastal je dan nedolžnih otročičev, ki po Kuretovem pričevanju izhaja med drugim iz bajeslovnega bitja Pehtra, katere čas je bil po zimskem kresu in je veljala za voditeljico otroških duš. A spomin nanjo je že zbledel, ostal pa je obhod otrok, ki šeškajo odrasle.

Kdaj so otroci dobili pravico do tepeža starejših?
K nastanku njihove pravice do tepeža odraslih niso pripomogle le animalistične predstave, ampak tudi institucija deškega škofa. »V času srednjeveških samostanskih šol so dijaki volili škofa iz svojih vrst in ta je enkrat v letu poskrbel, da se je red obrnil na glavo in da so lahko dijaki svojim učiteljem pokazali, kako je, če jih s palico ali šibo dobiš po prstih ali katerem drugem delu telesa. Splošneje gre za dejanje zaščite, znano že iz Babilona in pozneje Rima, ko se je v nevarnem času prehoda iz starega v novo leto, v času vračanja duš umrlih in pojavljanja zlih sil, siceršnji družbeni red podrl. Pravega kralja oziroma vodjo je zamenjal njegov namestnik, saj je bila škoda manjša, če so delujoče zle sile ugonobile njega,« razlaga Mateja Habinc. Konkretno pa se je na tepežnico ta obrat reda, za katerega izvor ljudje seveda že dolgo niso več vedeli, materializiral predvsem v pravici otrok do tepeža odraslih. V roke so po navadi vzeli miklavževke, šibe, ki jim jih je v paketu z dobrotami prinesel sveti Miklavž – kot nekakšen opomin, da morajo biti vse leto pridni – a hkrati so ravno to lahko uporabili za tepežkanje.

Reš'te se, reš'te se ali Šip, šap, šip, šap se je ponavadi zaslišalo, preden je zapela šiba, in tisti, ki jih je dobil, je moral seči v žep ali shrambo in tepežkarje obdarovati. Marsikje se je to sprevrglo v pravšnjo nabirko. Morda je tudi to vzrok, da se je ponekod ta tradicija povrnila, vsekakor pa ima danes popolnoma drugačno funkcijo, kot jo je imela nekdaj, ko so otroci našeškali odrasle ali fantje dekleta z namenom spodbujanja rodnosti. Prazniki namreč lahko obstanejo le, če imajo za ljudi nekakšen pomen. »Ta pa danes seveda ni več v priprošnji za rodovitnost ali v zaščiti pred zlimi silami, saj so v sodobnosti organizacijo tepežkanja prevzeli predvsem različne šole, društva in podobne ustanove,« ugotavlja etnologinja.

Družbeno nesprejemljiv
In tako se danes zbere skupina otrok, gre po vasi in prikaže stari običaj, predvsem pa opozori na dediščino kraja. Marog pa tepežkanje prav gotovo ne pusti več. Če smo res dosledni in spoštujemo zakonodajo, je tepež pravzaprav prepovedan in družbeno nesprejemljiv. »V sodobnosti se je spremenil odnos do tepežkanja tudi zaradi drugačnega razumevanja fizičnega nasilja, spoštljivosti do starejših ...«

Prvi preobrat v tradiciji se je po ugotovitvah Mateje Habinc zgodil že v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko ni bilo več takšne revščine in boj za preživetje ni bil več tako težak, med ljudmi pa je tudi nekoliko popustil občutek povezanosti z naravo. S tem sta izgubila vlogo agrarna magija in spodbujanje rodovitnosti z raznimi vražami. Otroci, ki so takrat tepežkali odrasle, so to navado obdržali in kdaj le za šalo svojo mladež še malce oplazili s šibo.

Nesporazum je torej pojasnjen, tepežkanje pa je večinoma utonilo v pozabo in tako je danes verjetno malo takšnih, ki jih je kdo (prav zavoljo te šege) našeškal. Pa čeprav si najbrž marsikdo zaželi, da bi lahko koga z izgovorom tradicije malce prebutal in za to dobil še plačilo.