Tiskane izdaje
3. del
»Za srečanje z njim četudi glavo daš, vedi, da poceni je to«
Zgornja kitica je del sanskrtske molitve guruju. Beseda guru vnema še več srda in pomislekov kot beseda feministka. Ob besedi guru se večini naprej naslika podoba starca, ki z duhovnimi besedami v svoj brlog vabi nič hudega sluteče sledilce in sledilke, ki jih spolno izkorišča ali jim pobere premoženje.
Na drugi strani se beseda guru uporablja kot skovanka, ki opisuje popularno osebo z določenega področja, na primer: Marc Jacobs je modni guru za številne filmske igralce.
Vrnimo se h kitici molitve guruju. »Za srečanje z njim četudi glavo daš ...«, torej je smrt neizbežna za srečanje z gurujem? Ob taki molitvi se zdi katoliški Očenaš kot otroška uspavanka. Kdo so torej ti krvoločni guruji?
Ne bom pozabila občutka, ko sem videla, da se joga učenci in učenke sklanjajo k nogam guruja in se jih dotikajo. Pošteno sem se nakremžila! Dokler mi v Indji ni postalo jasno, da se tako pozdravi vsako babico in dedka, takšna je pač tamkajšnja navada.
Guru je sanskrtska beseda sestavljena iz dveh zlogov gu, ki pomeni temo in ru, ki pomeni svetlobo. Guru je torej tisti, ki človeka vodi iz teme v svetlobo oziroma iz iluzije v resničnost. Večina joga navdušencev v Evropi si ta proces predstavlja kot nekaj telovadbe, nekaj meditacije in nekaj indijskega kiča, vse skupaj poplaknjeno s sladkim indijskim čajem. Temu pa, kot kaže, ni povsem tako. Tisti del zlovešče molitve z darovanjem glave se nanaša na naš ego oziroma na um (mannas) v njegovi nižji kvaliteti.
Kdo so guruji? Imate ga, pa še veste ne!
Kakor navajajo vedski zapisi, je naš prvi guru naša mama. Ah, Cankar ... Zato se sklepna molitev guruju konča tudi s pozdravom: Mata pita guru. Torej, mati in oče sta naša prva guruja. Želeli ali ne ... Naslednji guru je naša družba, naši prijatelji. Jogijski zapisi poudarjajo pomen dobre družbe, kjer naj bi se pogovor usmerjal k duhovnim vsebinam ali dobrim dejanjem, to imenujejo satsang.
Slaba družba ali kusang je nezaželena, saj naj bi imela slab vpliv na vsa življenjska področja. To jogijsko vodilo se nemara odraža tudi v srditem boju za vpis otrok v določene vrtce in šole, kjer bo imel otrok dobro družbo. Ampak satsang ni povezan z družbenim stausom temveč z znanjem. Tukaj nastopi naš tretji guru, to je naš šolski učitelj oziroma učiteljica, ki nam preda znanje o številkah, črkah in vsem, kar sodi zraven. Četrti guru je tista oseba, ki nam posreduje znanje o tradicijah, filozofskih in verskih vsebinah (duhovnik, imam, lama, pop, ...). Kaj torej še ostane gurujem?
Kaj naj bi guruji počeli?
Vsi prebivalci Indije nimajo guruja, da se razumemo, to sodi pod »izbirni predmet«. Institucija guruja je znana tako v hindujski in sikhovski veri kakor tudi v budizmu.
Guru tako s svojim praktičnim znanjem o jogi pa tudi s filozofskimi in verskimi vsebinami spodbuja človeka k intenzivnemu duhovnemu razvoju in, kar je bistvenega pomena, - k evoluciji zavesti. Na vse možne načine izzove človeški um (komplekse) in hkrati tudi ustrezne tehnike za njegovo obvladovanje.
Bistvena lastnost, ki jo ima guru je, da je razsvetljen, torej povsem na drugi stopnji zavesti kot ostali smrtniki. Guru se utelesi na Zemlji po svoji lastni volji oziroma izključno zato, da pomaga človeštvu pri evoluciji zavesti. Nekateri to počnejo s čudeži, nekateri s predavanji, nekateri s svojo radikalnostjo, nekateri s kontraverznostjo. Indijska tradicija o odnosu med gurujem in učencem govori tudi o preizkusu zaupanja učenca v guruja, ki je lahko tudi takšen, da guru prebode dlani in stopala učenca in preverja, če bo učenec od njega zbežal ali zaupa, da so njegova dejanja narejena z dobrim namenom. Ni imel le Kristus križevega pota! Takšne zgodbe so seveda veljale le za učence, ki so bili kanditati za nesmrtne svetnike, česar si večina ljudi ne želi. Svetost gor ali dal.
Škandali
Guruje, ki so v zadnjem času postali popularni zaradi svojega znanja in prodornosti izven Indije, spremljajo tudi škandali in obtožbe. Naj gre za avatarja Satyo Sai Babo, ki ga obtožujejo spolnih zlorab in še česa, kakor tudi Paramhansa Maheswaranando, enako velja za skupnost zavesti Krišne (ISCON). Osho pa je sploh poglavje zase. Za začetek naj povem, da je imel 93 Rolls Roycev.
Kljub temu je težko oporekati njihovemu izjememu duhovnemu znanju in sporočilni vrednosti njihovih knjig in predavanj. O ostalem odločajo sodišča in zgodovina.
Swami Jogesh, ki je stopil v jogijski duhovni red, je slovenski arhitekt, ki že vrsto let v Indiji gradi Om ashram. Kakor sam priznava, je na svoji duhovni poti doživel številne preizkušnje, ki so ga vrgle iz tira. Evolucijo zavesti primerja s hojo po ostrini noža.
Osho je bil povsem jasen kar se tiče duhovnega razvoja: »Ne obljubljam vam ničesar, sploh pa ne varnosti, edino, kar vam lahko zagotovim, je, da se boste na tej poti spreminjali«.
Poseganje v globine in prepade človekove zavesti je vse prej kot popoldanski hobi in sega v sfere, ki jih navadno nekdo, ki enkrat tedensko vadi jogo, noče niti od daleč spoznavati.
Kot je na svojem predavanju povedal Swami Jogesh, je duhovna pot nekaj, kar ne zahteva ne le predanosti temveč tudi disciplino in pogum.
Izkušnje z guruji so lahko za vsakega drugačne. Kakor ne smemo dvomiti v travmatične izkušnje nekaterih, enako ne moremo dvomiti v tranformacije številnih oseb, katerih življenje je dobilo izpolnjeno, zdravo in bolj zavestno obliko, ki je ne bi zamenjali za nič na svetu.
Kdo je glavni guru?
Kako se pravzaprav konča zgodba z guruji, če se konča srečno? Jogijski zapisi govorijo o tem, da je zadnji in vrhovni guru - le kdo neki - mi sami. Pravzaprav naša prebujena zavest. Zdi se, da guru deluje kot naše ogledalo in hkrati ogledalo družbe. Pogled v takšno ogledalo je lahko mestoma nevzdržno srhljiv.
Če se zmoremo s pomočjo tehnik in dviga zavesti zazreti v takšno ogledalo, ne da bi ga razbili, spoznamo, da je samo odsev. Potem stopimo na drugo stran, izza ogledala. Sami vase, iluzije ni več. Druidska simbolika je še bolj slikovita: Kdor si upa stopiti skozi zenico zmaja, bo spoznal.
Težko je slišati svoj notranji glas ob kakofoniji nižjega uma, ki nas vlači v blatni dol neznanja. Zato guru, zato učitelj kot vzvod, da dosežemo sami sebe.
Seveda guruji še zdaleč niso za vse! Njiihove knjige in pričevanja pa so zakladi jogijskih znanj, ki lahko le oplemenitijo naše razumevanje človeka. Enako velja za telesno vadbo joge, dihalne vaje in meditacijo - tehnike, ki so blagodjene praktično za vse.
Zakaj bi sicer obstajale vadbe z imeni, kot so joga za nosečnice, joga za težave s hrbtenico, joga smeha, joga za otroke in celo - ne boste verjeli - krščanska joga?
