Tiskane izdaje
Takoj ko sva s fotografom vstopila v Johnov hram, nama je v roke potisnil papirnate brisače, navlažene z razkužilom, da mu slučajno ne bi prinesla kakšne drobcene zverine, ki bi lahko na sveže tetovirani koži povzročila neljub zaplet. »Ko prideš domov, si umiješ roke. Tukaj pa je to še bolj pomembno.« Ko sva obrisala še fotografsko opremo in moj mali snemalnik, nama je ponudil domač dolenjski cviček, ki si ga je John pozneje malce priredil. »Red bull cviček je moj izum,« pravi in se zareži, pri čemer človek, ki ga ne pozna, ne ve natančno, ali misli resno ali se zafrkava.
Tattooator
John The Tattooator, kakršno je njegovo umetniško ime, mojster tetoviranja s prodornim pogledom ter popolno pričesko in kozjo bradico, s tatuji živi že od malih nog. Že kot mulec si je prvič zabodel nalivnik v kožo, da bi videl, kako se bo poznalo. Pred kakšnimi sedemindvajsetimi leti pa si je naredil prvo pravo tetovažo na levi roki. »Odkar vem zase, me je to zanimalo. Oče je imel tatu. To je bil moj prvi stik s tetoviranjem. Vedno so me fascinirale slike, slike na koži pa še toliko bolj,« pove John. Sam si je potetoviral le levo podlaket, doda in takoj razbije mit, ki govori, da si je sam potetoviral obe roki: »Bedarija. To je nemogoče. Pri tetoviranju potrebuješ obe roki.«
Odkrito prizna, da ga moti, da se zadnje čase na široko uporablja beseda tetovator. »Izraz sem si izmislil sam, prej ga ni bilo. Jaz sem John The Tattooator, se pravi, John Tetovator. Pred menoj beseda tattooator ni obstajala. To je moje ime, to ni izraz za nekoga, ki tetovira. Vseeno mi je, kako se izražajo drugi, naj le ne uporabljajo mojega imena,« pove John. Ime je sestavil iz besede tattoo in imena nordijskega boga groma Thora oziroma zadnjega zloga besede Terminator.
Prvi v Sloveniji
John je druge začel tetovirati že zelo mlad. »Mogoče premlad,« priznava. »V tistih časih ni šlo tako, da bi lahko kar sam doma poskušal, sploh pa se ni dalo dobiti materiala kakor danes. Ni bilo interneta: nisi mogel kar naročiti opreme po pošti in zraven dobiti še videokaseto. Bil sem talent za risanje. A za tetoviranje potrebuješ veliko več kakor le talent za risanje. Moraš biti vztrajen in popolnoma posvečen tej umetnosti, da jo lahko sploh kdaj izpopolniš.«
S svojimi tatuji je v tujini navdušil nekaj uveljavljenih umetnikov tetoviranja in potoval po vsem svetu, živel in delal v drugih studiih, dokler leta 1996 ni odprl lastnega studia -prvega v Sloveniji. Med bivanjem v Avstraliji je začel uporabljati ime John, saj so se Avstralci, ko so izgovarjali ime, ki so mu ga dali starši, čudili: »Johannes? Vaša visokost? Kakšno ime pa je to?« Johannes se namreč v angleščini sliši podobno kot your highness.
Njegov studio za Bežigradom je bil majhen, bolj eksperimentalen, saj je bilo tetoviranje v devetdesetih letih prejšnjega stoletja v Sloveniji še zelo nerazvito. Po dveh letih se je preselil v večji studio v središču Ljubljane. Včasih je redno hodil na tatu konvencije, kjer si je ustvarjal ime in za svoje delo prejemal kupe priznanj. Zadnje čase ne zahaja več nanje: »Niso več takšne, kot so bile. Vse skupaj je postalo zelo skomercializirano.«
»Tetoviranje te zelo utrudi, če se intenzivno in predano ukvarjaš z njim. Od moje generacije je ostalo bolj malo aktivnih, nove generacije pa imajo drugačne poglede na stvar in delajo velike napake, takšne, kakršne smo delali tudi mi, ampak se ne učijo iz njih. Delajo tetovaže, ki so dobre le trenutno, za na fotografijo. Pozabljajo, da je koža medij, ki se spreminja in oblikuje celo življenje. Pri tako zahtevnem mediju moraš spoštovati določene zakonitosti. In če v okviru tega narediš dober tatu, si dober umetnik. Če pa narediš tatu, ki ga pol manjka že, ko se koža zaceli, čez dve leti pa ga skoraj ni več, je zame to navadno sranje,« brez dlake na jeziku razlaga John.
Tatuji med konservativnimi Slovenci
Zanimanja za tatuje je bilo presenetljivo veliko že od vsega začetka: »Verjetno tudi zato, ker sem imel ime, še preden sem prišel sem, in sem delal nekaj takšnega, česar drugi niso. Sem eden od pionirjev novih tehnik, novega pristopa in novega arta. To gibanje se je začelo konec osemdesetih let in se razvilo v umetnost. Pred tem smo poznali klasično ameriško tetoviranje, Japonci so imeli svoj slog -irezumi.
Obstajala je tako imenovana mornarska scena, konec osemdesetih pa smo razvili nekaj, čemur danes pravimo tattoo art -prej se je temu reklo le tattoo.«
Težava pa je bila -in je še danes - da smo Slovenci precej konservativni: »Seveda imam stranke, ki si želijo imeti extended [razširjeki ne] tatuje, ne le neko štampiljko, ampak poslikave celih delov telesa ali kar celega telesa. Drugače pa je Slovenija ena najbolj izoliranih nacij na svetu. Po mojem so v Prištini bolj tetovirani kakor tukaj,« sklene John. Tetoviranje je, kakor poudarja, vendar ena najstarejših oblik umetnosti, ki je imela obredno, šamansko, zdravilno ali statusno funkcijo.
Smernice
»Nedolgo tega se je nehal tradicionalni trend. Mene sidra, orli, tradicionalne mornarske ali vojaške teme iz petdesetih in šestdesetih let niso nikoli navduševali. Nekaj časa je vladal tribalizem, zdaj pa se uveljavlja hiperrealizem. Novi artisti delajo skrajno realistične tatuje, ki so videti kot fotografija. A tu je preprosto preveč podatkov, ki jih koža lahko prenese. Te hiperpodrobnosti se sčasoma izgubijo. Tatu mora imeti pridih starega, tradicionalnega, plemenskega. Dober tatu je prepoznaven še čez deset, dvajset let. To, kar počno zdaj, ni sprejemljivo za kožo. Umetnik mora znati narediti vrhunski tatu v mejah mogočega. «
John pravi, da k njemu hodi čedalje manj ljudi, ki si želijo imeti kak manjši modni tatu. »Ne vem, kako je pri drugih šarlatanih,« se zareži. »A dober metulj je še vedno dober metulj. Z veseljem ga naredim. «
Seveda prihajajo tudi ljudje z bizarnimi idejami: »Spomnim se tipa, razširjeki je mislil, da je Kiklop, in je hotel imeti tretje oko na čelu. A dejansko je bil psihično nestabilen in sem ga jasno zavrnil. Potem pa mu je neki bedak naredil oko in mu ga še popravljal. Leto ali dve zatem sem ga videl, ko si ga je poskusil zakriti z ruto.«
Nočna zver
John Tattooator dela izključno ponoči. Tisti večer, ko sva prišla, se je šele pripravljal na tetoviranje mlade Taje, ki si je zaželela cvetočo češnjevo vejico na spodnjem delu hrbta. Prinesla mu je skico, kako si sama predstavlja tetovažo, nato pa jo je on priredil tako, da jo je lahko narisal na njenem telesu. Njena prijateljica Katarina, ki ji je skupaj s sestro in še eno kolegico prišla delat družbo in jo spodbujat, je navdušena nad Johnovimi tatuji. Takoj ko je dopolnila osemnajst let, je šla k njemu: doslej ji je poslikal že obe roki.
Oglasil pa se je tudi Johnov prijatelj Nenad, ki mu je John naredil že tri tatuje, pri čemer izstopa zmaj, ki mu prekriva ves hrbet in se konča šele na stegnu. Delal ga je približno pol leta v desetih seansah. »Zmaj je v kitajski in japonski mitologiji zaščitnik duš umrlih prednikov. Vsakdo pomisli, da gre za nekaj zlobnega, a je v resnici zelo pozitiven, z njim si povezan s predniki,« pove Nenad.
Kodeks tetoviranja
Obstaja tatu, ki ga nikoli ne bi naredil? »Političnih simbolov ne bi delal, saj je politika k...., ki se tako prehitro in poceni prodaja, da je preveč minljiva.« Tudi pri imenih ima zadržke: »Da poudarim: ne delam imen ljubezni. Ime preminule ljubezni, staršev ali otrok, to naredim, a imen prvih punc nočem delati. Teh imen je lahko hitro preveč.« Kaj raje vidi: da pride k njemu stranka, ki hoče točno določeno stvar, ali stranka, ki mu pri izbiri pusti popolnoma proste roke? »Načeloma sprejmem dobro idejo, zakaj pa ne? Je pa res, da mi večina ljudi pusti, da naredim, tako kot mislim, da je prav.«
Sama tehnika je odvisna od zahtevnosti tatuja. John rad dela free hand (prostoročne) tetovaže, pri čemer z markerjem nariše sliko na kožo in gre takoj tetovirat. Drugi način vključuje šablono (stencil), ki jo najprej nariše na papir in šele nato prenese na kožo.
O cenah noče govoriti, a poudarja, da so tatuji zelo poceni za nekaj, kar ti ostane za celo življenje: »Tudi če potrebuješ samo plombico, greš k najboljšemu zobozdravniku, ne k najcenejšemu. Nekateri zelo drago plačajo svoje poceni izlete, saj ne dobijo le poceni sranja, ampak tudi kakšno popotnico. Na koncu pa pridejo k meni. Načeloma popravljam tatuje drugih, a kakšnega idiota preprosto moram zavrniti.«
Ima tudi zanimiv pogled na bolečino pri tetoviranju: »Tetoviranje je za moje pojme premalo boleče. Glede na to, koliko idiotov ima danes tatuje, bi ga jaz naredil za še bolj bolečega in dražjega. Vsi se hočejo tetovirat, vsi hočejo biti frajerji.«
