Jovanka Broz: »Ne samo izrabili, tudi zlorabili so me«

Jovanka Broz je ostala zvesta Titova vestalka, le da je »čuvanje ognja« razširila v politiko. Letele so glave, kadrovske zamenjave so bile na dnevnem redu, očitki, da nihče nič ne dela, običajni, vzdušje napetosti in nelagodja se je stopnjevalo.

Takrat se je branila, da priprava državnega sprejema ni zadeva, ki bi se opravila mimogrede, ampak zahteva resno delo, saj je vsaka malenkost pomembna. Imela je pač visoke standarde, ki jih okolje najbrž ni bilo navajeno, zato je njen perfekcionizem naletel na očitke o pretiravanju. Skratka, pri vseh je povzročala nejevoljo. Tako boste naleteli na zgodbe (ki so si jih zapomnili natakarji), da je pri kosilu naredila črtico na steklenici, do kod je bilo vino popito (Tito je pil predvsem vino iz Vange). Ko je zvečer natakar prinesel isto steklenico – iz katere je popoldne »cuknil« nekaj vina –, je takoj pripomnila: »Tistega od kosila, prosim!« Toda pričevanja segajo dlje. Spopadala se je z vsemi ožjimi Titovimi sodelavci. Tako je menda ukazala odstranitev Smoleta, ker je domnevno kradel viski, druge visoke uslužbence kabineta, nizke in visoke uslužbence, generale pa je zamenjala že ob najmanjši zameri. Njene lovke so segale do veleposlaniških mest v ZDA in SZ in čistke da so se zgodile čez noč, sicer je na potovanjih naredila škandal, ali pa sploh ni šla na pot.

Jovanka, piši! Kje imaš svinčnik?

»Jovanka mi je zrasla čez glavo,« je menda priznal Tito svojim sodelavcem, ko so hoteli razlago za npr. zamenjavo veleposlanika v Washingtonu tik pred obiskom ZDA. »Ali si se ti kdaj skregal z ženo?« je vprašal zunanjega ministra, ki je ukaz o odstranitvi veleposlanika sicer izpolnil, je pa tudi hotel vedeti, zakaj.

No, menda tudi skromnost ni bila njena vrlina. Toda upoštevati morate, da opazke na ta račun prihajajo iz ust moških, ki se niso branili v tujini kupljenega viskija, niso se spraševali o prevzetih rezidencah in proletarskem duhu tujega razkošja. So pa takoj opazili, da je Jovanka na potovanju v Afriko ladjo Galeb spremenila v šivalnico, saj je vzela s seboj številne šivilje, ki so ji iz skrbno izbrane (in tudi z letalom pripeljane) svile sešile več kot sto oblek.

Tajnica, družabnica, gospodinja

»Najlažje je reči, da je to naredila Jovanka,« je nekoč neki novinarki zaupala Jovanka. »V bistvu pa je vedno kadrovala Udba, a si nihče ni upal govoriti resnice. Prestrezala sem udarce, ki so bili namenjeni Titu,« je razlagala. Pravi, da ni šla preko njega, ampak da je bila njena ambicija biti ob njem. Po posnetkih sodeč – odkrila sem jih v kletnih prostorih naše televizije in je šlo za večurni surovi dokument Titovega obiska v Trbovljah, Zagorju in Hrastniku – se je Tito do nje obnašal kot do tajnice, družabnice in gospodinje. Slovensko predsedstvo in lokalne skupnosti so takrat zahtevali, da Jugoslavija bolj intenzivno vlaga v tamkajšnjo infrastrukturo in da naj vendarle prisluhne zahtevam Slovencev, ki tako in tako prevečkrat izvisimo zaradi investicij v druge republike. Tito, ki se je dimil v cigari in vročini, je kmalu odsekal in se obrnil proti statični Jovanki: »Dobro. Jovanka, piši! Kje imaš svinčnik? No, zapiši to, kar hočejo, bova jutri to nekako uredila!«

Menim, da se je njena vdanost z leti, ko je sanjano božanstvo postalo realnost, premestila iz nekoč zgolj »gospodinjskih« poslov (kakršne je od nje pričakoval Tito) v upravljavske na način, da je izgubljala mero. In to na način, ko je šlo vsem pošteno na živce (sploh partiji).

So mero izgubili drugi?

Zakaj mora biti začetek nekega konca trenutek, ko ženska izrazi voljo po moči? A zakaj ne bi to občo tezo poskušali vsaj malo obrniti in dopustili možnost, da so mero izgubili drugi, ki so se čutili ogroženi pred njeno mladostno energijo, rentgenskim vedenje in pred njeno morebitno slo po oblasti. Zakaj mora biti začetek nekega konca trenutek, ko ženska izrazi voljo po moči?

Tako so vohunili za njo, ji sledili, prisluškovali in celo ustanovili partijsko komisijo, ki je preučila njen položaj, in iskala odgovore, kdo slabo vpliva na Titovo ženo. Kakšno je njeno duševno stanje, je ugotavljala druga posebna politično-zdravniška komisija. Zapisali so (in tudi o tem razpravljali v IB CK ZKJ), da ima hude simptome paranoje, kar je bilo pozneje dovolj močan razlog za njeno izolacijo oziroma ločitev. Kardelj je takrat dejal, da postaja nevarna Titu in da je ni mogoče več spremeniti.

Bitka za ključe

Kaj pa, če je šlo za bitko, kdo bo imel primat v podajanju informacij takrat že manj vitalnemu Titu? Za bitko odvzema ključev vseh moževih zasebnih blagajn in dokumentov? Kaj, če je svojega ostarelega soproga res zgolj želela razbremeniti nekaterih zadolžitev in obveznosti tako, da jih je prenašala nase in ga s tem poskušala zaščititi? Kaj, če je preprosto mislila, da so okrog njega same zarote, on pa ničesar ne vidi?

Po Titovi smrti je v nekem pismu nekdanjemu sekretarju partije v Liki zapisala: »S Titom sem živela celih 35 let. (…) Delila sem z njim njegove velike in številne skrbi, poslušala sem o njegovih sumih in neuspehih. Videla in čutila sem, kako mu je bilo včasih hudo. V takih trenutkih sem si prizadevala nekako prevzeti nase ali vsaj delno prestreči udarce, ki so mu bili namenjeni, da bi ga rešila vsaj majhnih vsakodnevnih skrbi in problemov. Ni bilo lahko biti Titova žena.«

Težave z Dolancem

Med take zarotnike je vedno prištela Dolanca, ki mu je še nedavno pripisala hude grehe. Tipičen primer njenega »zaščitništva« najdemo v zgodbi, dosegljivi na YouTubu kot tonski zapis nekega davnega razgovora: »Preden je Dolanc prišel na čelo partije, je imel nekje, menda v Mariboru, govor o tem, da naj bi vsak vojak služil vojsko v lastni republiki. Ta govor so dostavili Titu pred nekim službenim kosilom, tako da mi je Tito – kot običajno – papirje porinil v torbo in dodal: tam neki Dolanc ne le da hoče razbijati vojske, on hoče razbijati tudi državo. Ko smo nekoč šli v Slovenijo na polhe, je Miha Marinko priredil kosilo, na katerem je predstavil slovensko vodstvo, tudi Dolanca. Tita sem opozorila, da je to tisti, ki je govoril o vojski, a Tito ga takrat še ni poznal. Spraševala sem se, kako neki je prišel na čelo partije, če ga Tito ni prenašal?« Skratka, takšne pripovedi, ki imajo vedno dvoje osišč, so med vrsticami povedne. Kakorkoli že, Dolanca je imela v želodcu in ga krivila za embargo nad obiskom umirajočega Tita v Kliničnem centru.

Je bila Jovanka v Kliničnem centru?

Tudi interpretacij, ali je Jovanka prišla k Titu v ljubljanski klinični center ali ne, ne manjka. Ivan Dolničar v Testamentu npr. trdi, da Jovanka ni nikoli izrazila želje, da bi prišla k njemu v bolnišnico. V drugih virih pa lahko najdete opise, kako je morala obisk dobesedno izsiliti in ji je pri tem pomagala celo Indira Ghandi (ki je menda bila pripravljena narediti diplomatski škandal, če bi Jovanko odbili). Po tretji varianti je v Ljubljano prišla, a je niso pustili k njemu, češ da se je s tem tudi sam strinjal. Celo njenim solzam na pogrebu – seveda niso izostali komentarji, kaj sploh tam počne – so pripisali lažnost in zaigranost.

»Ne le izrabili, tudi zlorabili so me,« odgovarja v nadaljevanju na vprašanje, ali so jo izrabili. »Obtožujejo me, da se borim za oblast. A na to nisem mislila nikoli. To ne gre kar tako: tu so pravila, zakoni … Toda to ni bila moja ambicija. Hotela sem le pomagati Titu. Jaz sem del te zgodovine. Sem ženska, ki je doživela veliko tragedij.«

Zakaj je bilo to sploh potrebno?

Vnuk Jožka Broza, ki se Jovanke spominja s simpatijami in razumevanjem njenega položaja v zlati kletki, nekje opisuje Titovo ranjenost ob njuni ločitvi. Ko je takrat prišel k njemu na obisk, je naletel na zamišljenega Tita, ki je dolgo molčal in šele po dolgem času dejal: »Zakaj je bilo to sploh potrebno?« A vemo, da si je Tito v vseh razmerjih rad umil roke.

»Sem žrtev srbsko-hrvaškega spora, o katerem se ni smelo govoriti. Tita so izsiljevali in ga silili v izbiranje: žena ali država. Šlo je za zakulisen boj za oblast med Dolancem (v imenu partije) in Ljubičićem (v imenu vojske). Mislim, da sta oba menila, da ju oviram. … Iskreno me je ljubil, bila sem deležna mnogo ljubezni. Če bi moja pričevanja bila javna pravi čas, bi bila zgodovina drugačna,« še doda.

Njen boj za vdovske pravice marsikdo enači s pohlepom. Marsikdo pa tudi meni, da ji tridesetletni boj za pravico ne uspeva zato, ker ima v lasti papirje in vedenje, ki bi lahko kompromitirali zgodovino.

Kompenzacija za materinstvo in kariero

V interpretaciji njene enigme se nagibam k razlagi, da so bili njena paranoja in videvanje/konstruiranje zarot pa tudi obsesivna (patološka?) skrb za Tita kompenzacija njenih nerealiziranih želja – bodisi glede materinstva bodisi kariernih (političnih) ambicij. Vse to je ob različnih botrih, ki so se bali za postmaršalovo življenje, dobivalo velike dimenzije, ki so se končale z rezom, ločenim življenjem (ne ločitvijo) in kasneje tudi odvzemom materialne in moralne dediščine. Stanje v hiši na Dedinjah, ki sem mu bila priča pred desetimi leti, je bilo katastrofalno in skrajno nespodobno. Po sobah so bile posode, ki so lovile deževnico, po hodnikih odtrgane tapete, gretja nisem opazila, stene so cvetele, omet se je luščil, telefonske žice so bile populjene.

Jovanka je zagotovo naredila emancipacijski korak, kot ga je v načelih zagovarjal socializem, ki je žensko (proletarko) poskušal videti v bolj enakopravnem položaju. Začetno plašno skrbstvo za hišo pa je presegla s skrbstvom za splošne zadeve – morebiti ne z najboljšimi orodji in tudi ne brez vonja po glamurju, ki ga takratni prostor ni poznal. Vse to pa ni ustrezalo »fantom« okrog nje, saj si enakosti vendarle niso tako zamišljali. Raje bi jo videli v pasivni vlogi, kot okras, kot tisto, ki pokuša hrano za gospodarja. S tem bi izpolnila tudi njihove načrte, na podlagi katerih je sploh stopila v igro.