Junij 1991: Fotograf se spominja

Na prvi dan vojne je Tomi Lombar fotografiral prve tanke, ki so se valili z Vrhnike do Ljubljane in na Brnik
.

Objavljeno
16. junij 2011 09.04
Posodobljeno
16. junij 2011 09.04
Staš Ivanc, Panorama
Staš Ivanc, Panorama
Vse skupaj se je začelo s proslavo na Trgu republike in znamenitimi besedami Milana Kučana »Danes so dovoljene sanje, jutri je nov dan«, se spominja Delov fotograf Tomi Lombar, ki je pred dvajsetimi leti kot mladi fotoreporter delal še za Dnevnik. »Ves čas sem imel občutek, da se bo nekaj zgodilo. Na proslavi sva se s pokojnim Diegom A. Gómezom dogovorila, da bova šla proti jutru pogledat, ali se kje kaj dogaja.«

Pred tem so že obljubljali neke tanke, na proslavi pa so Ljubljano preletavali migi jugoslovanske vojske. »Zjutraj, še preden se je zdanilo, sem se usedel v katrco in šel iz Centra proti Šiški. Pod podvozom na Celovški me je ustavila policija in zahtevala, da dam avto v barikado. Rekel sem jim, da sem fotograf in da grem delat, pa me je eden od policistov utišal, češ, kakšen Slovenec pa si, daj avto v barikado! In sem ga dal,« pravi Tomi.

Tedaj so prišli mimo televizijci, in je šel z njimi. Odpravili so se proti Podutiku, kjer so čakali tanke iz vrhniške kasarne, ki so se odpeljali proti Brniku. »Začelo se je daniti, ko smo zaslišali ropotanje. Postali smo res živčni. Na bližnji jasi se je zabavala skupina mladih s tovornjakom, na katerem so imeli bife, in eden od domoljubno razpoloženih fantov je stopil pred tank ter dvignil roke,« se spominja Tomi, ki je s fotografskim aparatom ovekovečil prizor, podoben tistemu s pekinškega Trga nebeškega miru.

Nato so šli za tanki po Celovški. Tomi je skočil iz avta, televizijci pa so šli naprej. Ura je bila približno pol šestih zjutraj; nastajala je že kolona avtomobilov iz smeri Medvod, saj so se ljudje odpravljali v službo v Ljubljano. Tomi je ustavil fanta na mopedu in ta ga je odpeljal vse do odvoza na avtocesto, sam pa je medtem z zadnjega sedeža slikal tanke: »Na Celovški sem posnel še fanta, ki je v zadnjem hipu skočil izpred tanka. Še dve sekundi, pa bi ga povozil.«

Spet je naletel na televizijce, pa so šli skupaj do Brnika, kjer so že stale barikade teritorialcev, a jugoslovanski tanki so blokirali cesto do letališča. »Tukaj se mi je prvič posvetilo, da gre zares. Ko smo hoteli iti naokoli mimo blokade, je pripeljal tank in nas ni spustil naprej. Vrnili smo se do blokade, tam pa nas je jugoslovanski častnik obkladal s psovkami in vpil: 'Ovo je rat!' ter repetiral avtomatsko puško. Saj ni nameril v nas, ampak bilo mi je jasno, da to ni kar tako,« Tomi dve desetletji let pozneje opisuje prvi dan vojne za Slovenijo.

Spet v Ljubljani

»Ne vem natanko, kako sem se vrnil v Ljubljano in šel po katrco, ki je bila še vedno v barikadi, a že potisnjena na stran. Na Dnevniku me je šef vprašal, ali sem videl kakšen tank... Potem sem celo vojno dežural. Moji kolegi so hodili naokoli, jaz pa sem bil tedaj še honorarec in nisem bil zavarovan, pa se me šef ni upal pustiti na bolj nevaren teren, da se mi ne bi kaj zgodilo,« pravi Tomi. Med vojno je delal po Ljubljani, fotografiral teritorialce, bunkerje, barikade in znamenite tiskovne konference ministrov za informiranje, obrambo in notranje zadeve Jelka Kacina, Janeza Janše in Igorja Bavčarja v Cankarjevem domu.

Ko so teritorialci v Ljubljani sestrelili helikopter, je hitel na teren, a mu s kolegom ni uspelo priti blizu: »Pa sva šla k teritorialcem na Viču: oni pa vsi nervozni, saj so slišali, da z Vrhnike tokrat čisto zares prihajajo tanki, da se maščujejo za sestreljeni helikopter. V Ljubljani je bil neki čuden pritisk. Ni ti bilo ravno vseeno,« priznava Lombar.

Na Dnevniku so bili od jutra do večera, nekateri so celo spali tam. Fotografi so si shranili dovolj vode za razvijanje filmov in v bližnjih trgovinah s fotografsko opremo pokupili na kupe filmov in razvijalce, saj niso vedeli, kako dolgo bo vse skupaj trajalo. »Ves čas je bilo napeto. Enkrat sem se peljal s katrco mimo barikade nedaleč od Drame, ko je do mojega avta pritekel policist in hotel, da takoj ustavim. Tako je butnil po avtu, da je naredil udrtino v pločevini.«

Mesto je bilo polno teritorialcev. »Hodil sem na Ljubljanski grad, kjer je bila protizračna obramba, pa na barikade, kjer so ustavljali avtomobile in gledali, ali je kje skrito kakšno orožje, ker se je govorilo, da prihajajo niški specialci oziroma da so že tu. Teh dezinformacij je bilo polno. Glavni vir informacij sta bila radio in televizija, mobilnikov ni bilo. Ljudje so ves čas klicali na časopis in nas obveščali, kaj se dogaja. Dostikrat smo šli kam, kjer se sploh ni nič dogajalo. K nam so prihajali tudi tuji novinarji, pa smo jih vodili po Ljubljani, fotografi pa so pri nas razvijali filme. Pozneje, ko se je na Hrvaškem in v Bosni začela vojna, so pa oni nam pomagali,« se spominja Tomi.

Konec vojne

»Vsi so samo čakali, kaj bo. Tistih deset dni je res hitro minilo. Ko so se spopadi končali, je bilo povsod še vedno polno teritorialcev. Hodili smo po jugoslovanskih kasarnah in slikali vojake, ki so pospravljali opremo za umik iz Slovenije. Počasi se je začelo umirjati, prišel je italijanski predsednik Francesco Cossiga, ki je [januarja 1992] kot prvi tuji državnik obiskal samostojno Slovenijo, spremljali smo osamosvojitelje, bilo je vse polno tiskovnih konferenc. Vmes so še vedno prihajale informacije, da bo jugoslovanska vojska spet napadla. Po vojni pa so se dogajale drugačne zgodbe. Tisto poletje je bilo še veliko nesreč z orožjem,« sklene Delov fotograf Tomi Lombar.