Tiskane izdaje
Marko najprej razstavi plastično ohišje televizorja in ga postavi na tekoči trak. Pozoren mora biti tudi na to, ali je na ohišju aluminijasta nalepka: če je, jo odstrani in vrže v zaboj za aluminij.
Nato odstrani tiskana vezja, pobere vse kable in na koncu s kladivom odbije tuljavo s katodne cevi, s katere pobere še vse kose plastike in gume.
Tako nekako na hitro opisano je videti razgradnja starega televizijskega sprejemnika s katodno cevjo, kakršni počasi izginjajo iz naših stanovanj, od koder so jih izrinili elegantnejši, vitkejši in sodobnejši ploščati televizorji, ki porabijo tudi manj elektrike.
A to pomeni, da se je treba (pravilno) znebiti tisočev in tisočev starih televizorjev, ki so nam služili dolga leta.
Če kupiš novega, je še najlaže, saj je trgovec dolžan vzeti stari aparat in ga predati v predelavo kateremu od pooblaščenih podjetij, ki zbirajo odpadno električno in elektronsko opremo oziroma OEEO, kakor v stroki pravijo e-odpadkom.
Sicer pa je treba odsluženi televizor oddati v centru za ločeno zbiranje odpadkov ali počakati na odvoz kosovnega materiala. Enako velja tudi za druge električne aparate, ki jih uporabljamo doma.
Nacionalna shema
Eno takšnih podjetij je ljubljanski Zeos, ki že dobrih pet let zbira in predeluje odpadno elektroniko, in to na nacionalni ravni.
Kakor je povedala Alenka Gruden - Belavič, odgovorna za področje zbiranja in ravnanja z OEEO in baterijami, smo v Sloveniji leta 2006 na podlagi evropske direktive o ravnanju s tovrstnimi odpadki sprejeli uredbo, ki določa pravila ravnanja z njimi, da bi se preprečilo nepravilno odlaganje ali neustrezno recikliranje in predelava.
Po tej uredbi so vsi proizvajalci, pridobitelji in uvozniki te opreme zavezani, da jo zbirajo ter zagotavljajo njeno pravilno obdelavo in predelavo.
Prav s tem namenom je leto prej nastala družba Zeos, d. o. o., ki je postala prva in edina nacionalna in hkrati neprofitna skupna shema ravnanja z e-odpadki pri nas.
Leta 2006 so z ministrstvom za okolje in prostor sodelovali pri vzpostavitvi sistema zbiranja in nadaljnje obdelave ter predelave odpadne e-opreme.
Prednosti njihove nacionalne sheme je prepoznalo tudi evropsko združenje proizvajalcev sijalk (ELC): z njihovim znanjem in izkušnjami so vzpostavili tudi sistem zbiranja in recikliranja odpadnih sijalk, Zeos pa je postal del enotnega sistema zbiranja in recikliranja odpadne elektronske in električne opreme v Evropski uniji.
Februarja 2007 je Zeos začel zbirati odpadno e-opremo ter jo obdelovati doma in v tujini: tako se je kot prva skupna shema v Sloveniji aprila istega leta pod zaporedno št. 1 vpisal v evidenco načrtov pri ministrstvu za kmetijstvo in okolje.
Količina predelanih odpadkov se veča
Od leta 2007 do lani so zbrali že skoraj 26.000 ton odpadne električne in elektronske opreme. Količine se povečujejo iz leta v leto: leta 2007 so zbrali 3262 ton, lani pa že kar 6479 ton.
Odpadke zbirajo po vsej Sloveniji. Tako jih znotraj svoje mreže prevzemajo od lokalnih javnih služb za ravnanje z odpadki, v zbiralnicah pogodbenih partnerjev, poleg tega organizirajo (menda precej uspešne) akcije zbiranja po občinah in šolah.
Letos s pomočjo fundacije LIFE+ in ministrstva za kmetijstvo in okolje izvajajo obsežno ozaveščevalno akcijo, v okviru katere bo Zeosovo promocijsko vozilo E-transformer obiskalo kar 200 slovenskih šol in 30 mest, o čemer pišejo tudi na spletni strani life.zeos.si in na facebooku.
Kam pa so pred tem odhajali e-odpadki, nas je zanimalo.
»Ne moremo ravno reči, da pred uveljavitvijo zakonodaje s področja OEEO v Sloveniji ni bilo organiziranega ravnanja z navedenimi odpadki. Ti so se zbirali skupaj z drugimi kosovnimi, vendar se količina tako zbrane odpadne opreme ni ločeno evidentirala, prav tako pa ni bilo podatkov o stopnjah obdelave in recikliranja,« je povedala Belavičeva.
Zbiratelj - predelovalec
V Zeosu zbirajo vse vrste odpadne električne in elektronske opreme, ki jo razvrščajo v deset razredov.
Zaradi lažje operativne izvedbe zbiranja jo ločijo v pet skupin:
- veliki gospodinjski aparati (štedilniki, pralni in pomivalni stroji)
- hladilno-zamrzovalni aparati
- mali gospodinjski aparati (računalniki, ventilatorji, sušilci za lase, brivniki, igrače, električno orodje)
- televizorji in monitorji
- varčne sijalke.
Zbrana odpadna oprema konča v centru za obdelavo, kjer jo obdelajo in naprej reciklirajo.
V Sloveniji obdelajo vse skupine e-odpadkov razen varčnih sijalk, ohišij hladilno-zamrzovalnih aparatov ter katodne cevi televizorjev in monitorjev: ti potujejo v nadaljnjo predelavo v tujino.
Pri nas se s predelavo odpadne e-opreme ukvarja podjetje Gorenje Surovina.
Ali kakor je povedal Matej Dovšak, ki je v njem odgovoren za proces zbiranja in predelave električne in elektronske opreme: »V Gorenju Surovini obdelamo večino zbrane odpadne električne in elektronske opreme, ki jo v okviru skupnega načrta ravnanja z OEEO zbere Zeos.«
V mariborski industrijski coni, kjer stoji predelovalni obrat Gorenja Surovine, na mesec dobijo od 200 do 250 ton e-odpadkov, se pravi od deset do 12 ton na dan.
»Odpadke dobivamo po skupinah in jih predelujemo ločeno. Ko jih razgradimo, dobimo sekundarno surovino, ki jo lahko uporabimo v industriji, in krog se sklene,« Dovšak na kratko opiše potek dela.
V prvi hali razgrajujejo televizorje in računalniške monitorje ter male gospodinjske aparate, med katere sodijo tudi računalniki, ki jih je največ in so tudi najbolj zanimivi, saj se da iz njih izvleči precej materiala, ki se lahko reciklira.
Delo poteka hitro - človek kar ne more verjeti, kako hitro se da televizor razgraditi na prafaktorje: izkušen delavec, kakršen je Marko iz uvoda, ki to počne že šest let, za en televizijski sprejemnik v povprečju porabi približno sedem minut, na dan pa jih obdela od 50 do 60.
V naslednji hali poteka razgradnja hladilno-zamrzovalnih aparatov. Določene odpadke morajo razstaviti do določene stopnje, nato jih pošljejo v razgradnjo druge stopnje.
Iz hladilniških sistemov izčrpajo strupene pline, hladilnike in zamrzovalne skrinje pa razstavijo tako, da ostane le še kovinsko ohišje, ki gre lahko naprej v reciklažo, pove Dovšak in pokaže na grmado starih hladilnikov, ki že čakajo na prevoz.
V tistem trenutku v halo zapelje tovornjak in naloži zabojnik, poln televizijskih katodnih cevi, ki bodo odšle v nadaljnjo predelavo zunaj naših meja.
V tretji hali trenutno urejajo skladišče, ukvarjajo pa se tudi z razvojem razgradnje odpadkov, da bi iz elektronske opreme izvlekli več kakovostnih materialov.
»Trenutno iščemo rešitve, kako z druge stopnje razgradnje sestavnih delov odpadne opreme dobiti surovine, ki se jih da ponovno uporabiti,« je dejal Dovšak.
Groba in fina faza
Pri predelavi gospodinjskih aparatov imajo dve fazi: grobo, pri kateri aparate razstavijo na večje kose, in fino, bolj filigransko, kakor se je izrazil Matej Dovšak; predvsem pri računalnikih, pri katerih je stopnja razgradnje najbolj učinkovita.
To pomeni, da delavec iz računalniškega ohišja odvije vse njegove sestave dele in jih loči po vrsti, denimo, procesorje v eno škatlo, kable, ki jih v trebuhu računalnikov ne manjka, v drugo, optične enote v tretjo, napajalnike v četrto in tako naprej.
Tudi kabli se med seboj razlikujejo, nam razloži eden od delavcev, ki je s tekočega traku pobiral različne dele razstavljenih televizorjev in jih metal v zabojnike in velikanske vreče.
»Siva plastika gre sem, črna sem, bela tja. Tule pa imamo kable in kable prve klase: razlika je v količini in kakovosti bakra,« je pojasnjeval. Plastiko na koncu preprosto zmeljejo v tako imenovani granulat, in to od 12 do 15 ton na mesec.
Sijalk in baterij ne predelujejo, ampak jih le zbirajo. »Ko jih dobimo dovolj, jih posredujemo v predelavo, ki jo Zeos zagotavlja v tujini,« je povedal Matej Dovšak in dodal, da so to še najnevarnejši odpadki, s katerimi se ukvarjajo:
»Treba jih je pravilno odlagati: če bi jih metali na deponijo, bi nevarne snovi lahko prišle v vodo ali zemljo.«
Zatorej velja, da je treba z vso odpadno električno in elektronsko opremo ravnati pravilno in previdno. Njeno odlaganje med komunalne odpadke je z razlogom prepovedano.
