»Kaj vse je mogoče narediti 
z veliko dobre volje!«

»Ta hiša je lep dokaz, kaj lahko naredijo trije ljudje v enem mesecu na skoraj 300 kvadratnih metrih z veliko dobre volje in pomočjo prostovoljcev,« je 24-letni Marko Orel, koordinator projekta Študentska hiša Srce, zadovoljen, ko razlaga o varni hiši za študente v stiski na Židovski stezi 6 v Ljubljani.

Projekt je z direktorico zavoda Sanjo Leban uresničil v zadnjem letu dni, k njemu pa sta pristopila še vodja hiše Dimitrij Djokić in specializantka psihoterapije Anja Kozina. Marko Orel je z zavihanimi rokami in s pomočjo še dveh parov rok prostovoljcev nazadnje uredil avlo hiše. Tu, pod modro-vijoličastimi oboki, je študentom vsak dan na voljo trojica svetovalcev za socialna in pravna vprašanja ter dileme, povezane s študijem in delom v tujini, iz Zavoda Študentska svetovalnica. V Študentsko hišo Srce so se vselili trije študenti, včeraj pa še študentska družina, tako da sta zdaj na voljo le še dve mesti. Tisti, ki se znajdejo v stiski, bodo lahko na Židovski stezi 6 bivali predvidoma tri mesece oziroma največ šest.

Večinoma jih tarejo bivanjski problemi, pogojeni z nezadostnimi finančnimi sredstvi. »Spoprijemajo se tudi z drugimi težavami. Dva zaradi težkih družinskih razmer obiskujeta svetovanje pri specializantki psihoterapije Anji Kozina,« je razkril Marko Orel. S sodelavci v Zavodu Študentska svetovalnica si prizadeva, da bi mladim v stiski ponudili celostni program pomoči in jim dolgoročno olajšali vsakdan. S stanovalci imajo zato vsak teden kratke petnajstminutne pogovore, s katerimi spremljajo, kako uspešni so pri reševanju težav. Prevladujejo študenti na sredini študija, imajo pa zelo različne zgodbe. Pri sprejemu v študentsko varno hišo imajo prednost tisti, o katerih komisija presodi, da najbolj nujno potrebujejo začasno namestitev in strokovno pomoč.

Finančna stiska zelo pogosto prizadene študentske družine brez rednih prihodkov, poudarja Marko Orel. »Do zdaj je bil zelo velik problem otroško varstvo, a ga je deloma rešil pred kratkim odprt brezplačni vrtec za študentske družine, ki bivajo v naselju v Rožni dolini. Tudi mi bomo s pomočjo prostovoljcev v prihodnje omogočili brezplačno varstvo otrok pri nas stanujoče družine, pozneje pa nameravamo najeti še eno stanovanje v isti hiši, kjer bi bilo mogoče organizirati brezplačno varstvo do 20 otrok in bi bilo namenjeno tudi drugim mladim družinam. Večina naših projektov temelji na prostovoljni ravni,« je še poudaril.

Manj kot v treh tednih

Tudi hiša je (v letošnjem mednarodnem letu prostovojstva) v novih barvah zaživela zaradi prostovoljnega dela študentk in študenta z Visoke šole za dizajn v Ljubljani: Nine Bevc Vidmar, Vanje Boc, Jana Forausa, Tanje Grujičič, Sare Kocjančič, Andreje Nahtigal in Tamare Sotošek, ki so imeli za približno 280 kvadratnih metrov (bruto) na voljo le 2000 evrov.

Od zaupanja naloge do uresničenja idejnega projekta so minili manj kot trije tedni, je povedala mentorica sedmerice študentov in prodekanja za umetniško dejavnost na visoki šoli za dizajn doc. Lenka Kavčič, to pa je pomenilo, da so bodoči oblikovalci morali poprijeti za delo tudi s svojimi rokami. »Ko je prišlo vabilo za sodelovanje, sem nalogo zaupala študentom drugega letnika, ki jih zelo dobro poznam in se mi zdijo zelo posrečena generacija. So nadarjeni in ambiciozni, imajo veliko znanja in povrhu vsega še socialni čut, ki se ga ne da naučiti. Pustila sem jim popolnoma proste roke.«

Študenti so jo najbolj presenetili s tem, da so se projekta lotili celovito in funkcijsko dobro zasnovali opremo. »Vidi se, da so se poistovetili s projektom in da so vzeli v zakup, da gre za nekakšno prehodno hišo, v kateri se bodo izmenjavali različni ljudje. Kot se je pokazalo, so razumeli, da mora biti notranja oprema samo okvir, v katerega bodo uporabniki vnesli svoje življenje. To naj bi bil emocionalen prostor, s katerim se lahko identificirajo in se v njem počutijo varne, čeprav ni njihov, ter jim ponudi svetlejšo življenjsko izkušnjo,« je svoje učence pohvalila mentorica.

Poučiti o marsičem

Po njenih besedah so študentje hitro spoznali, da danes tako opevani minimalizem kot estetski izraz v tem primeru ne pride v poštev. Na voljo je bilo malo denarja, opremo so darovali posamezniki iz vseh delov Slovenije, od koder so jo v Ljubljano pripeljali z izposojenim kombijem Zavoda K6/4. »Četudi se sliši še tako izpeto, je še vedno veliko dobrih ljudi, ki so pripravljeni pomagati,« je poudaril Orel.

Bodoči oblikovalci so v petih dneh izdelali idejni projekt, v desetih pa ga uresničili. Ker je na Židovski stezi 6 pred tem domovala knjigarna, prostorov ni bilo treba prenavljati. »Delo arhitekta ali oblikovalca se s predajo načrtov izvajalcem bolj ali manj konča, tokrat pa se je šele začelo, saj so bili oblikovalci tudi izvajalci. Poučiti so se morali o marsičem, od tega, kakšno lepilo je ustrezno za tapete, do tega, kako zbrusiš star lak z mize ali stola. Bila je dobra šola, da nehajo sanjariti, kaj vse je mogoče, temveč sami določijo, kaj je mogoče v odmerjenem časovnem okviru in finančnem obsegu,« je povedala Lenka Kavčič.

Jan Foraus, ki je vodil skupino, je dodal, da so zaradi enotnejšega videza opremo predelali, pretapecirali in prebarvali, iz obešalnika so, denimo, izdelali svetilko, iz lesa pregradno steno, ki so jo oblekli v tkanino, iz časopisa tapeto ... »Med največjimi izzivi je bilo, kako v sobi za pet študentov izkoristiti intimen kotiček na mansardi. Namesto da bi tja postavili dve postelji in s tem dva od petih študentov postavili v boljši položaj, smo se domislili in tam uredili študijski kotiček,« je povedal Jan Foraus. Sodelovanje pri opremljanju študentske hiše so mu pozneje na šoli tako kot njegovim šestim sodelavkam oziroma študijskim kolegicam, ne da bi za to vedeli vnaprej, priznali kot opravljeno prakso (100 ur, ki jih po navadi opravijo v katerem od birojev).

Težko je deliti zamisli

Projekt je ponujal izziv tudi v drugem pogledu, je poudarila Lenka Kavčič. Timsko delo se na začetku lahko pokaže za težavno, saj je v ustvarjalnih poklicih zelo težko deliti zamisli. »Delo so si razdelili in s tem prevzeli tudi odgovornost za posamezne dele izvedbe,« je dodala sogovornica in besede sklenila z globljim sporočilom tega projekta: »Oblikovanje niso samo prestižni predmeti, ki jih vidimo v lepih revijah, temveč predvsem izboljšanje življenja.«