Kako najti klovna med zadržanimi Slovenci?

»Če bomo odkrili že enega samega klovna, bom zelo ponosna.« Temu bi težko rekli optimizem, a Natalia Sultanova, ki ima za sabo že več kot dve desetletji dolgo kariero, črpa iz lastnih izkušenj in s temeljitim premislekom pravi, da je še vedno na poti do tega, da zares postane klovnesa. Kljub temu sta se z življenjskim in poklicnim sopotnikom Ravilom Sultanovim – za navadne ljudi nenavadno življenje cirkusantov sta uprizorila v filmu Janeza Burgerja Circus Fantasticus – podala na zahtevno misijo iskanja pravega materiala za klovne med pregovorno zadržanimi Slovenci. Tega se nista lotila samo zaradi tega, ker bi rada porušila trdovratne stereotipe o tem liku z rdečim nosom, hlačami mahedračami in prevelikimi čevlji, ampak ker sta v svojem poslanstvu nemara tudi malce osamljena. Eksperiment s povsem nepredvidljivim rezultatom poteka vsako soboto v Laboratoriju smeha.

David Dolamič, 25-letnik, ki se je prejšnjo soboto skupaj s še nekaj več kot desetimi udeleženci, med katerimi je zaradi številnosti deklet bistveno bolj obetal ženski klovnovski potencial, bos postavil na temne deske Šentjakobskega odra v Ljubljani, je do nedavnega še menil, da je (vsaj priložnostno) klovn. Pa se je uštel, je brez vsakršne zadrege ugotavljal. Nekaj veščin žongliranja je že pokazal, a pod ostrim očesom Ravila Sultanova, ki je z vsem svojim gibanjem izdajal, da živi in dela kot lik, ki je v desetletjih postal njegov drugi jaz, so se razkrile pomanjkljivosti. Učitelj niti ni opozarjal nanje, temveč je povedal, kako naj hibo odpravi, gibanje rok izboljša, telo umiri. »Dvigni nogo. En, dva, tri …,« mu je narekoval ritem. »Stop!« Tudi ustaviti se očitno ni tako preprosto. Ena izmed treh žogic je končala na tleh.

A David je bil s tremi žogicami v rokah že v precejšnji prednosti pred »sošolci«. Ti so se borili šele z eno in poskušali pravilno uravnotežiti obe roki ter iz ene v drugo v pravem trenutku vreči žogico. David je priznal, da si je klovnovska oblačila že nadel, v situaciji, ki jo pri nas najbolj povezujemo s klovnovstvom. Prijateljev sin je praznoval rojstni dan; ker se je s pantomimo že malce ukvarjal in tudi poigraval z žogicami, je bil izvoljen za klovna, priučil se je le še nekaj trikov. Toda ko je prvič prišel v stik s to vrsto umetnosti na festivalu Klovnbuf in ko je stopil pod okrilje mojstrov, se je iluzija porušila. Spoznal je, da ni (več) klovn – vsaj za nekaj časa ne. »To traja vse življenje,« je prav nič obremenjeno dejal. Tudi njegova predstava o klovnih se je spremenila ...

Prav to je eden izmed ciljev Zavoda Bufeto: porušiti stereotip, da je klovn šema, namenjen zgolj zabavi otrok, da ima rdeč nos in pobarvan obraz. »Zastopamo umetnost, ki jo ljudje povsem napačno razumejo,« Natalia Sultanova nenehno opozarja na veliko zmoto. »Klovn ne izvaja samo vragolij in poskuša nasmejati ljudi, to je tragikomičen lik, ki zastopa trdna stališča in nastaja desetletja.« Še najbolj je nemara podoben dvornemu norčku – človeku, ki je imel edini pravico in dolžnost v obraz povedati vladarju, kar mu gre, in je pri tem velikokrat tudi trpel –, se klovnesa trudi razložiti bistvo lika, ki v njej dozoreva že leta. »Prosim, ne kličite nas za rojstnodnevne zabave!« Tako kot se otepa takšnih povabil, tudi odkrito pove, da se zaveda, da bo kljub precej številni udeležbi v Laboratoriju smeha (v soboto je prišlo 12 mladih in prav vsakega sta Natalia in Ravil zelo vesela) na koncu ostalo malo pravih kandidatov za klovna. Tisti, ki spoznajo, da se tam ne bodo naučili le zvijati balončkov in si čim bolj po predpisih porisati obraza, namreč hitro obupajo in izstopijo iz eksperimenta. »To, kar učiva, so samo sredstva, s katerimi lahko izražajo stališče, se zgradijo … Iščeva predane ljudi.«

Smrtno resno do smeha

Smrtno resno, kot razlaga o svojem poslanstvu, se lotevata tudi poučevanja. Tehnike, v katerih sta prepletla znanje z moskovske akademije za cirkuške in gledališke umetnosti ter izkušnje z odra in navsezadnje tudi ulice, sta v 25 letih dela prepoznala kot najučinkovitejše za delo z neveščimi navdušenci. A klovn je vendarle klovn in Ravil niti z resnim in strogim izrazom na obrazu tega ni mogel skriti. Niti ko je izvedel povsem navadno vstajanje s stola in se le umetelno obrnil za 180 stopinj z vsem telesom: »Klovn pač hodi kot konj!« Osnove gibanja na odru vzbudijo zanimanje predvsem med bodočimi igralci, saj je pri klovnadi bistveno več poudarka na praktičnem delu, pravi Natalia. Izučijo pa se ne le klovnovskih spretnosti, temveč tudi tehnik burleske, groteske ... Proti koncu eksperimentiranja v laboratoriju bodo s svojimi metodami na izid poskušali vplivati tudi člani francoske šole Le Samovar, učiteljica nastopanja Hilary Chaplain ter klovnesa Nola Rae.

Skupina se je prejšnjo soboto zbrala šele drugič. In začela počasi spoznavati, kaj vse se skriva za gibi, ki spravljajo množice ljudi v hrumeč smeh. Po začetnem ogrevanju so se začele stvari zapletati. Natalia je iztegnila desno roko, levo začela vrteti v komolcu, dvignila še levo nogo in jo prav tako začela sukati navznoter. »Aha ...« je bilo malce obupano slišati iz kroga. Poskusi posnemanja so bili vredni pohvale predvsem zaradi prizadevanja, rezultat pa je bil daleč od želenega. Ravil jim je hitro razkril skrivnost: »To je možganska vaja, ne gimnastična.« Natalia je poskušala ponazoriti: »Pomembna sta koordinacija in nadzor telesa.« Seveda je bilo to bistveno laže povedati kakor narediti, še zlasti ko sta učitelja zaukazala enako gibanje v nasprotni smeri – potencialna lobotomija, je takšen manever poimenoval Ravil in širil smeh in voljo v krog okoli sebe. »Korak v življenju in korak na odru sta povsem drugačni stvari,« je bodoče klovne opogumljala tudi Natalia.

Toda skozi to fazo je bilo treba iti in vaditi, misliti na tri stvari naenkrat ter upoštevati napotke, ki sta jih dajala učitelja. »Dobro delaš, samo jezik pospravi,« je opazil Ravil. In Natalia: »Obraz je najteže nadzorovati. Nekaj počnemo s telesom in pri tem pozabimo na obraz. Prav tega se tukaj učimo – nadzorovati vse telo in se znebiti refleksov.«

Nevidna palica

Palica na glavi jim ni delala preglavic, ko so mirno drseli po prostoru, malce drugače pa je bilo, ko so si nadeli njeno nevidno različico. Celo navidezno breme je lahko težava, se je pokazalo: telo dekleta se je zdrznilo, kajti opazilo je, da ji je »palica« spolzela. Gledalci iz vrst sotrpinov so nevidni spodrsljaj seveda opazili. Tudi nadzorovanje središča, ki jim ga je Ravil tokrat »postavil« na sredino prsnega koša, je bilo težko breme. Zavedanje točke je že tako upočasnilo korak, toda s sabo jo je bilo treba nositi še med odmorom, na stranišče, kavo, med odmorom za cigareto.

Vse to je bil nekakšen uvod v pantomimo in delo z rekviziti. Ko so dobili v roke pripomočke, so si učenci kar malce oddahnili – končno nekaj oprijemljivega! Najprej ena žogica, nato dve ... Kaj več pa raje prihodnjič. Po pouku je druščina z vseh vetrov dobrovoljno zapustila prostor. Ivana Koraksić iz Beograda se prihodnjič ne bo vrnila; v Laboratorij smeha jo je zaneslo med delavnico pouličnega gledališča Ane Monroe. Vendar so ji, kot je povedala, cirkuške spretnosti že precej blizu, obiskala je že tečaj v Franciji, doma sodeluje v združenju z imenom, ki pove vse – Cirkusfera. Tudi nekateri drugi udeleženci so si bili blizu z odrskimi deskami. Blanka Kante je absolventka dramaturgije na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo, v prostem času pa gimnastičarka, zato so ji raznovrstne akrobacije blizu, le šaljivega in »ponesrečenega« načina izvajanja bi se rada naučila. Režiserka Yulia Roschina (prihaja iz Moskve, a živi v Sloveniji) in scenograf Danijel Modrej pa sta preprosto iskala – klovna v sebi.

Kakšen bo rezultat eksperimenta, bi bilo z znanstvenega vidika nedopustno ugibati. Tega si niti učitelja ne drzneta. Natalia le malce zadržano upa, da bodo vendarle našli material za tiste prave klovne. Prve znake uspeha bo mogoče zaznati na ljubljanskih ulicah čez štiri mesece, ko bo četrti festival Klovnbuf. Končni rezultat pa bo najbrž spet življenjska misija.