Tiskane izdaje
Mešanica je tako nenavadna, da je zanimiva, ravno tako sobivanje vaščanov in umetnikov, katerih cilj je izstreliti kulturo v vesolje, takoj ko bo to mogoče. In kaj ima z vesoljem opraviti Vitanje? Tam je sredi 19. stoletja županoval ded Hermana Potočnika Noordunga, ki je že leta 1928 v knjigi Problem vožnje po vesolju predstavil, kako bi lahko človek bival na višini približno 36.000 kilometrov. Vitanjčani so prepoznali svoje zveze z vesoljem in Noordungu v čast uredili spominsko sobo.
Potem je v Vitanje prišla skupina umetnikov, utelešena v podobah Dragana Živadinova, Mihe Turšiča in Dunje Zupančič, in – » ... danes imamo tole,« je zadovoljen Srečko Fijavž, direktor vitanjske občinske uprave. »Morda je res nekoliko nenavadno v tem okolju,« se je strinjal, a je prepričan, da so zdaj dobili veliko več, kot so imeli v starem kulturnem domu, pa čeprav je bilo posredi precej pomislekov in zapletov pri gradnji objekta, ki je stala 2,8 milijona evrov (1,7 milijona je bilo evropskih sredstev, 300.000 je dala država, 800.000 pa občina Vitanje). Je Ksevt izpolnil pričakovanja domačinov? Srečko Fijavž je prikimal in v dokaz navedel število obiskov, predvsem pa dotok novih ljudi in novih zamisli.
Ocena Dragana Živadinova, umetnika, ki je med drugimi kozmokinetičnimi projekti že pripravil predstavo v pogojih breztežnosti, je bolj vznesena: »Ksevt je presegel pričakovanja. To je dnevna soba Vitanja!«
Estetika Vitanja
Ko smo obiskali Vitanje, da bi ugotovili, kako sobivajo domačini in umetniki, so se v Ksevtu zbirali udeleženci simpozija o estetiki v vesolju. Estetika Vitanja tistega jutra ni segla do vesolja, marveč je bila čezenj poveznjena debela plast megle. V točilnici gostilne Kuzman, ki ima prikladno mesto tik ob novi znamenitosti Vitanja, se nikakor ne pritožujejo. »Za nas je odprtje Ksevta zelo pozitivno,« je odkrito povedala Polona Kuzman, medtem ko si je dala opravka s strežbo kave, »število gostov se nam je precej povečalo.« Največ ljudi se pripelje iz Ljubljane, tudi tujcev je precej, je pripovedovala.
Domačin, ki se je ustavil ob točilnem pultu, je vljudno molčal, ko je slišal, da je govora o Ksevtu. Na vprašanje, ali je že bil v objektu, je le prikimal. »Ljudje so bili malo razočarani, ker so porušili stari kulturni dom in na njegovem mestu postavili Ksevt. Rekli so jim, da bo ta stavba nadomestila dom, toda mnogi se v njej ne počutijo tako domače,« je pojasnila lastnica gostilne Marta Kuzman. V futuristični stavbi, ki so ji nadeli različne vzdevke, kot sta pisker ali avtohiša, si nekako ne znajo predstavljati prave kmečke veselice.
V gostilni so se novosti prilagodili in ponudili Noordungov zrezek, tudi ob prihodu v vas je videti izvesek, ki vabi na Noordungovo kavo, sicer pa še niso znali izkoristiti priložnosti, ki jo prinaša dotok večjega števila obiskovalcev, sta ugotavljali Kuzmanovi. »Nekateri nam rečejo, da smo edini, ki imamo kaj od tega,« je pripomnila Marta Kuzman, a se zaradi očitkov s pridihom nevoščljovosti ne vznemirja, bolj jo skrbi to, ker zaradi spomeniške zaščite stare hiše ne more urediti primernega nadstreška nad teraso s pogledom na Ksevt.
V njem so se ravno takrat začenjali pogovori na povsem drugi ravni. Vesolje povezujemo predvsem z znanostjo, nista pa v proces vključeni kultura in humanistika, je opozorila mlada umetnica Monika Vrečar, ki je začela drugi dan simpozija. To je eden izmed ključnih izzivov, s katerim se ukvarja ustanova: raziskovanje načinov razvijanja kulture v vesolju. In tako je tudi direktor Ksevta Miha Turšič, ko sva postala ob napisu Ksevt in iskala odgovor na vprašanje, zakaj tako zapleteno ime, pojasnil, da njihov cilj ni popularizacija, ampak razumevanje kompleksnih stvari. »Ko se ukvarjaš s kompleksnimi stvarmi, moraš biti točen, pri popularizaciji pa moraš biti učinkovit. A popularizacija ni naš cilj. To ni kakšen tematski park, čeprav mnogi to pričakujejo.«
Noordunga ljudje spoznajo predvsem skozi pripoved, stalna razstava je kulisa tej pripovedi, je dodal, preden sva začela krožni izlet, ki se začne z življenjsko potjo Hermana Potočnika in konča s človekom v vesolju. Potočnik je bil prvi, ki se je začel ukvarjati z arhitekturo v vesolju; njegova postaja je takšna, kakršne je videti v znanstvenofantastičnih filmih, kajti ustvarjalci, med njimi Stanley Kubrick (Odiseja 2001), so se zgledovali prav po njegovih zamislih. »Potočnikova ideja je vplivala na vse, ki so se ukvarjali s tem, kako misliti v orbiti,« je sklep sprehoda skozi zgodovino, ki se je krojila, ne da bi njegov avtor sploh vedel za to, kajti umrl je leto po tem, ko je izdal knjigo.
Dober pristanek
Od Potočnikove ideje je minilo skoraj 85 let: zakaj imamo torej vesoljsko ladjo v Vitanju, in ne v vesolju?! »V 20. stoletju smo dobili tehnologijo, ki je omogočila dostop do vesolja in v zadnjih desetletjih tudi bivanje v njem. Kmalu ne bo več pomembno zgolj preživetje v vesolju, temveč življenje tam,« je pojasnjeval Turšič. In zato je Ksevt (še) na Zemlji: ker se moramo pripraviti na čas, ko bomo v vesolje izstrelili tudi umetnike, filozofe, mislece ... »To je naša bitka za dostop do vesolja,« je sklenil. Dragan Živadinov je na enako vprašanje odgovoril: »Pa saj smo v vesolju. To je samo stvar pogleda.« In pogled večine ljudi je naučen, je dodal. Srečko Fijavž pa ga je brž popravil: prizemljen.
Precej prizemljeno je bilo tudi prvo leto Ksevta, saj so se ukvarjali predvsem s tem, kako se udomačiti, privabiti čim več ljudi in jim pokazati, kako daleč v vesolje seže slovenski vpliv (ravnokar pripravljajo predstavitev dela dr. Antona Mavretiča, ki je sodeloval pri razvoju sonde Voyager). V enem letu so imeli, pravijo, 25.000 obiskov (nekateri so prag Ksevta verjetno prestopili večkrat), od katerih so jih kakšnih pet tisoč opravili domačini, ki ne plačajo vstopnine. Toda Ksevt je predvsem raziskovalna institucija, je še enkrat poudaril Turšič in napovedal, da se zdaj sistematično lotevajo izpolnjevanja te naloge, začenši z dogodki na temo umetnosti in kulture vesolja.
In res v Vitanju nismo srečali domačina, ki ne bi prestopil praga Ksevta, čeprav ga oplazi še kakšen prezirljiv pogled. »Ah, raje bi videl, da bi položili asfalt do Hudinje, kakor da so gradili tole,« se je pridušal Silvo Klemenc iz Hudinje. Na avtobusnem postajališču je kramljal z znancem, namenjenim na delo v Zreče. Tudi on ni rekel nobene v prid nenavadni stavbi, Klemenčeva soproga Ljudmila, ki je pristopila s povsem svežo frizuro, pa je bila bolj prizanesljiva in je dodala, da je ustanova v kraj vendarle privabila precej ljudi in da imajo marsikatero zanimivo prireditev.
Blagoslovljeni Ksevt
Zavili smo tudi v eno izmed osrednjih hiš v vasi, lekarno. Kupcev ni bilo, sta pa praznino zapolnili zaposleni Dragica Černigoj Kropf in Sanja Pogorevc. »Vesoljska ladja je dobro pristala v Vitanju,« je ponosno rekla prva. »Zlasti vitanjski abonma je odličen. Pa v kraj pride veliko novih ljudi!« V Ksevtu je tudi že nastopila s pevskim zborom. »Sprva sem bila skeptična zaradi akustike, a ko so dali zavese, je bilo prav fajn,« je zadovoljno ugotavljala. »Tudi moj sin je že nastopil v Ksevtu,« je dodala mlajša kolegica in se strinjala, da Vitanjčani priložnosti še niso znali prepoznati. Dragici Černigoj Kropf se je že sicer že utrnila malce vesoljsko-zeliščarska ideja, a je o njej še raje molčala, je pa na pultu zavrtela vrtavko z napisom Ksevt, ki jo je ustvaril lokalni umetnik. »Morda pa se bodo zamisli vendarle začele širiti,« je iskrivo pripomnila.
Srečali smo tudi osemletnega Dominika Brezovška, ki se je vračal iz šole. »Da, večkrat,« je odgovoril na vprašanje, ali je že bil v Ksevtu. In hitro povedal vse, kar je vedel o Potočniku. Ni bilo težko ugotoviti, da ga vesolje pritegne, tudi na osnovni šoli so si nadeli znak z vesoljsko ladjo, malce drugače pa je s starši, kakor je bil odkrit mladi Vitanjčan. »Njim pa ni prav všeč, pravijo, da je mrzlo in sam beton!«
V vasi, kjer je, kamor koli se obrneš, videti zvonik, je tako rekoč nujno vprašati tudi tam, kjer najbolj poznajo lokalno javno mnenje, v župnišču. Duhovnik Lojze Cvikl, ki ima na skrbi vseh pet cerkva, med njim sta dve »rezidenci – poletna in zimska«, je vzkliknil, da Ksevt prav dobro pozna: »Saj sem ga vendar blagoslovil!« Povabilo k temu dejanju je bilo preudarno. »To je dobro za povezovanje z domačini, kajti večina ljudi v tem okolju je vernih.« In čeprav bi pomislili, da nekakšen leteči krožnik ne bo po okusu predstavniku Cerkve, je Lojze Cvikl prav dobrohotno govoril o njem: »Prej sem bil župnik v ljubljanskih Dravljah, kjer so ravno gradili novo cerkev. Spajanje s sodobno gradnjo zame ni nič nenavadnega.« Toda Ksevtu vendarle še precej manjka, da bi ga ljudje povsem sprejeli, je po premisleku dodal.
Privajanje in učenje
»Učimo se še in se še bomo,« je ugotavljal tudi Srečko Fijavž. »Ljudje se počasi navajajo na to, da je tukaj velika frekvenca ljudi, ki jih prej niso bili navajeni. Tudi tega, da je to razvojni potencial, še ne znamo izrabiti.« Sedeli smo v okrogli stekleni pisarni v okrogli stavbi, v katero je zataval metulj in silil proti svetlobi, na sestanek z Miho Turšičem je nestrpno čakala ena izmed krajank. Na simpoziju so medtem nadaljevali razpravo o razsežnostih vesolja in človeka v njem, v gostilni Kuzman so začeli streči Noordungove zrezke, za mizo je sedel filozof dr. Lev Kreft in zatopljen v knjigo srkal kavo ...
