Tiskane izdaje
Pridevnik čudovit ob mestih, kakršna so Zagorje ob Savi, Trbovlje in Hrastnik, izzove pri večini ljudi vsaj porogljiv pogled. Stereotipi o sivini, megli, slabem zraku so tako zakoreninjeni, da že sami po sebi silijo h kašljanju, in prav ti stereotipi so tisti, ki bi jih v Zasavju radi razbili. Ob tem prostodušno priznavajo, da so se tudi sami ujeli vanje in se vdali prepričanju, da v njihovih krajih res ni nič lepega, le težka, umazana industrija.
Toda ko so se pred leti lotili popisovanja naravne dediščine, jih je še same presunilo, koliko naravnih lepot premorejo. »V najmanjši regiji v Sloveniji, kjer živi samo 45.000 prebivalcev, imamo kar sedem območij, ki sodijo v Naturo 2000,« je povedala Nataša Jerman Rajh, direktorica Zasavske turistične organizacije. In ko so že bili pri dediščini, niso mogli mimo tiste, ki jo je v njihovih krajih pustila težka industrija.
Zasavje je bilo med prvimi slovenskimi regijami, ki so doživele industrializacijo. Zametki sežejo v konec 18. stoletja (v Zagorju so zaloge premoga odkrili leta 1755), razvoj pa je spodbudila bližina južne železnice Dunaj–Trst. Danes deluje samo še rudnik v Hrastniku, a iz tako rekoč iz vsake pore treh mest seva spomin z industrijo prežeto preteklost in življenja ljudi. Ko so se tudi v Zasavju zavedli, da njihova grdota ni samo grda, so se poigrali s stereotipi in ustvarili blagovno znamko V 3 krasne. Zdaj se ob vprašanju, kaj vse je tam krasnega, skoraj ne morejo več ustaviti – začnejo pri arheoloških izkopavanjih ter naravni in kulturni dediščini, končajo pri industrijski dediščini in prehrani, ki se je ustvarila med delavskim življem.
Glavni je seveda še vedno Perkmandeljc, premeteni škrat, ki prebiva v globinah Rudnika Trbovlje-Hrastnik in popelje v svoje kraljestvo. Perkmandeljcu delajo zdaj konkurenco domačini, ki so jih usposobili za lokalne turistične vodnike (15 jih je dobilo licence); eden izmed njih je Vlado Poredoš, Orlek, ki mu je knapovska duša tako segla do srca, da mu pridejo solze v oči, ko se spomni dne, ko je Srečno! ob vhodu v rudnik zamenjal napis Adijo, knapi!
Rudar do zadnjega dne
Tega trenutka sta se – čeravno vsak s svojim pogledom – spomnila z nekdanjim elektrikarjem in rudarjem Romanom Perkličem. Ko so zaprli Rudnik Zagorje, se je upokojil, zdaj je edini, ki ima ključ od stare stavbe v Kisovcu, na kateri piše Rudnik Zagorje 1755–1995. Pred nami se pojavi v častni rudarski obleki, ki jo je dobil, ko se je uvrstil med reševalce iz jam.
»Začutil sem potrebo, da ohranim vsaj kanec v mozaiku bogate rudarniške zgodovine. To smo dolžni knapom,« resno pove, preden popelje v hišo, ki je zdaj muzej. Kakor ob vhodu v rudnik, je prva, ki jo ugleda obiskovalec, Sv. Barbara, zavetnica rudarjev, čeravno kakšne svete pobožnosti med rudarji, kot pripomni Poredoš, ni bilo zaslediti. Bistveno bliže sta jim bila srp in kladivo. Ali natančneje: rudarska sekira in svetilka.
Roman Perklič opiše dan rudarja od trenutka, ko si je oblekel delovna oblačila, si nadel čelado ter vzel obvezno opremo, do trenutka, ko je prišel iz rova, slekel obleko in jo obesil na verigo v rudarniški kopalnici ali vašhavi. Pogled na staro fotografijo z obleko, ki so jo nato dvignili, da bi se posušila, je nekje med smešnim in grotesknim. Temu Poredoš takoj pripne zgodbo: po drugi svetovni vojni je bilo veliko sirot in tudi v Zasavje so pripeljali skupino iz Vojvodine. Začasno so jim našli prostor v rudarniški kopalnici v Trbovljah, a ko so otroci, prepojeni z grozotami vojne, videli verige, so se v hipu razbežali. »Tri dni so po Trbovljah iskali sirote!«
Gričevje iz jalovine
Ko je imel rudnik največ zaposlenih, je tam delalo 2500 ljudi, to je bilo leta 1952. Ko se je Perklič poslavljal od njega, jih je bilo še 36. Rudnik je imel 583 kilometrov rovov, v vseh letih so izkopali 36 milijonov ton premoga (ali »za enajst Keopsovih piramid«), visokokaloričnega – »bistveno boljšega, kot je velenjski lignit«, ob shranjenih koscih črnega zlata pove Perklič. Od kilometrov rovov si je v Kisovcu mogoče ogledati še nekaj metrov, večino so že med kopanjem, zlasti pa med zapiranjem, zasuli.
Čeravno poskušajo Zasavci na različne načine zbrati dediščino in jo povezati v zgodbo, je že sam sprehod skozi mesta kakor sprehod skozi tehniški muzej, z vsemi napol porušenimi, zaprašenimi in s praprotjo poraslimi industrijskimi objekti vred.
Dolga rudarniška kopalnica (vašhava) v Zagorju je do tretjine prenovljena, preostalo je takšno, kot je bilo, ko so se delavci tam nazadnje oblekli za šiht. Kjer je bilo nekoč eno delovišče, jih je zdaj več. Vlado Poredoš popelje do z rešetkami prekritega vhoda. »Si lahko ogledamo rov?« vpraša dekle, zaposleno v enem izmed tamkajšnjih podjetij. »Seveda,« se zasliši in vrata se začno dvigati. Pot do rova vodi po hodniku, mimo plakata, ki vabi v klub borilnih veščin, in čez mostič do velikega obokanega portala. Na njem piše Vinski rov, čuva ga Sv. Barbara, opremljen je z informativnimi tablami. V tem urejenem okolju je jasno, da je to samo še artefakt preteklosti.
Nekaj metrov naprej je Aleksandrov rov, izpostavljen vremenskim neprilikam in zobu časa. »Grozno je zanemarjeno,« se priduša možakar, ki ga srečamo. Les na mostičku čez Medijo je trhel in porasel z mahom, tračnice zarjavele. Na hribu je staro upravno poslopje, zraven Graščina, kakor pravijo staremu prebivališču za vodstvene delavce, na drugi strani ceste v žarečo rumeni izstopa nekdanja jedilnica. V njej je bila jeseni 1919 prva marksistična šola za vzgojo partijskih in sindikalnih aktivistov iz Zagorja, kakor je mogoče prebrati v bližnjem parku.
Ob njem je še ena Graščina, bistveno bolj ozaljšana in ni težko ugotoviti, da so tisti, ki so tam stanovali, imeli visok položaj, nad njo pa so v štirih ravnih vrstah razporejene hiške, na vsaki piše Okrogarjeva kolonija. Danes ima vsaka svoj faktor, po uličicah se sprehajajo potomci rudarjev, ob njih so parkirani avtomobili, le tu in tam kakšna vrata še vzbudijo nostalgijo.
Namesto separacije trgovina
Kaj manjka vmes, med kolonijo in vašhavo? Nič, bi porekli, ker ni prav veliko praznega prostora, je pa zaznati tujek v obliki velikanskega trgovskega centra. Tam je bila nekoč velika separacija, in to je tudi stavba, za katero Vladu Poredošu najbolj žal, ker je klonila pod pritiskom razvoja, ki gre od industrijske proizvodnje h golemu potrošništvu. In to je ravno tako grobo poseglo v tri doline kakor nekdaj industrija.
Zeleno pobočje, po katerem se dvignemo v Zagorju, se zdi idilično, dokler Poredoš ne reče: »Vse to je jalovina.« Pod vso tisto zeleno preprogo si je težko predstavljati toliko materiala, da so iz njega nastali griči. »Ja, vse to se je nabralo v 250 letih.« Na več kot 30 hektarjih je toliko prostora, da so tam uredili letališče za športna letala, sprehajalne površine, več igrišč ... – in jih poimenovali Evropark.
Od Zagorja, skozi Trbovlje in proti Hrastniku se doline ožajo, ostanki industrije so čedalje bolj ostri za čute. »Temu smo včasih rekli Nasa center,« je Poredoš pokazal niz šestih knapovskih blokov na Vodenski cesti v Trbovljah. Še pred leti je imelo vsako stanovanje svojo satelitsko anteno; zdaj jih je le še par, pročelje je načeto in gleda proti bleščečemu trgovskem centru. Vse, kar je naokoli, je bilo nekoč povezano z rudarstvom, zdaj so le še posamezna podjetja, ki uporabljajo njihove prostore in dediščina je odvisna od volje lastnikov.
Naravna meja
Eno izmed predelov, ki je zaščiteno pred posegi, je rudarsko naselje Njiva. V trboveljskem muzeju so tam opremili vzorčni stanovanji, eno iz dvajsetih, drugega iz šestdesetih let prejšnjega stoletja. Zlasti v zadnjem obiskovalca prežame takšna nostalgija, da vzklikne prav ob vsakem predmetu iz polpretekle zgodovine, od starega pralnega stroja do obrabljene kredence, od Titove slike do koščkov časopisa Delo ob stranišču na štrbunk. V preostalem delu naselja je zaznati življenje in hkrati trohnenje.
Na poti iz Trbovelj je rak rana Zasavja, kakor radi porečejo domačini. Lafarge Cement. Cementarstvo je ravno tako industrijska dediščina na območju treh krasnih, a grobi posegi družbe v njihov zrak Zasavce tako jezijo, da jih ne vključujejo v svoje programe. Si je pa mogoče ogledati tamkajšnjo tehniško dediščino. »Sežigalnici nasprotujemo, ne moremo pa zanikati te obstoja te tovarne,« pove Nataša Jerman Rajh.
V Hrastniku začne zaradi utesnjenosti počasi pohajati sapa. Najprej steklarna, potem kemična industrija, nato rudnik s šahtom prav v središču mesta. Vmes pa Riklov most, »naravna meja« med knapi in glažarji, ki je še danes zelo pomembna. Baje celo tako, da se še godbi na pihala (rudarska in steklarska) niti ob posebni priložnosti ne moreta združiti v eno, ne da bi se zanetil prepir. Vsaj tako pravijo ...
