Kar ukroti podgano, ukroti tudi človeka

Znanstvenica, ki je doktorirala iz vedenjskih in nevroznanosti na Inštitutu za vedenje živali na univerzi Rutgers v Newarku, danes pa je članica Univerze v Marylandu, je obiskala Ljubljano, ko so prejšnji teden največji znanstveniki bioznanosti sodelovali na posvetu Biološka znanost in družba. Njen pronicljivi um in sposobnost za poljudnoznanstveno razlago tako približata možgane, da ima človek že občutek, da lahko nadzoruje svoje misli. Nekoliko že, pritrdi dr. Margaret M. McCarthy in se namuzne s pogledom, ki kaže, da je nevroznanost svet, o katerem lahko z gotovostjo trdimo le to, da nam ostaja neznanka.

Ko smo dobili prevod knjige Ženski možgani dr. Louann Brizendine, so številne ob prebiranju vrstic v njej komentirale, češ, mnja, saj se mi je zdelo, to razloži vse... Pa vi? Kdaj ste se začeli zanimati za čudež, imenovan možgani?

Kot biologinjo me zanima predvsem vedenje. Moje raziskovanje možganov temelji na živalih, da bi si lahko odgovorili na vprašanja, ki jih človeku ne moremo zastaviti. Zelo zgodaj sem spoznala, da ni boljšega izhodišča, kot so razlike med moškim in žensko, če preučuješ vedenje in če se želiš osredotočiti na razlike. Če se osredotočite na reproduktivno vedenje, pa lahko dobite precej vpogledov, kako možgani in hormoni nadzorujejo človeka. Veliko let sem preučevala ravno to pri samicah – podganah in miših – zdaj pa sem delo razširila na socialno in čustveno-kognitivno vedenje.

Mnogi pravijo, da je vsa resnica v čisto »surovih« razlikah med ženskimi in moškimi možgani, drugi pa, da je preprosto nemogoče izvleči ekskluzivno védenje o razlikah med primerki XX in XY zgolj na podlagi enega organa. Kaj ste vi ekskluzivnega izvlekli iz svojega dela?

Naj najprej povem, da sta oba pogleda na raziskovanje pravilna, kajti resnica je na sredini, je zelo kompleksna. Tisto, kar je postalo jasno na podlagi mojega raziskovanja, je, da dejansko obstaja v možganih razlika med spoloma, ki se nato kaže v vedenju. Zelo suhoparna razlaga, ne? (Smeh.) No, če se najprej zaveste, da razlike obstajajo, se lahko vprašate, katere. Obstajajo tri bistvene spolne razlike: prve so spolnodimorfne – samo samice podgane bodo skrbele za mladiče, samci ne, na primer. Nato se lahko odmaknemo od oblik vedenja, ki so neposredno pomembne za razmnoževanje, in začnemo preučevati odzive na bolečino, občutek strahu, odzivanje na stres, izbiro hrane... Tu najdemo prekrivanja; nekatere ženske se vedejo bolj »moško«, in nasprotno. Potem so še tretje, najbolj zanimive, zaradi katerih pa si moški in ženska nista bolj različna, temveč bolj podobna. Na primer: opazujmo reševanje določenih problemov, zlasti zaznavo v prostoru. Znajti se v supermarketu je za človeka včasih podobno, kot je podgani najti pot iz labirinta. Oboji, samci in samice, pridejo na cilj, a ključi so povsem različni. Samci bodo uporabljali bolj neposredne, tipalne znake, recimo: pojdi naprej, potem desno, ko tla postanejo groba. Samice bodo sledile svetlobi levo zgoraj in potem šle levo, ko bodo zagledale temen krog... Oba spola torej dosežeta enak rezultat, a drugače. Tako je tudi pri ljudeh. Moški si na primer v tujem mestu naredijo v glavi tridimenzionalno predstavo prostora, ženske pa se bodo orientirale po posebnostih, velikih zgradbah, ki jih bodo opazile. Očitno je nekaj v možganih, kar jih dela različne. To ni »usodno«, ker oba spola rešita nalogo, a vse se zaplete, ko naletite na test, ki podpira le eno strategijo reševanja. Dokazi za to obstajajo tudi v standardiziranih testih v šolah, ki jih lahko oblikujete tudi tako, da bodo blesteli ali fantje ali dekleta. Koliko stresa je vpletenega v reševanje, kateri ključi k rešitvi so podani, te stvari.

Vemo, da so dekleta v šoli uspešnejša od fantov ter da se razmere ne spremenijo niti v dodiplomskih in podiplomskih študijih, ali bi torej morda lahko trdili, da nekaj razlogov za takšno diskrepanco leži v pristranskosti oblikovanja testov?

Izvrstno vprašanje! Dekleta so pri standardiziranih testih boljša od fantov v jezikih, fantje pa od njih pri matematiki, recimo. To zagotovo ni samo biološko predisponirano, kajti na Islandiji so dekleta recimo veliko boljša ravno v matematiki! Na Japonskem pa sta si spola po rezultatih enakovredna. Izvori so tako nedvomno kulturološki pa tudi testi se gotovo razlikujejo. To, kako se spola odzivata na šolski pouk, je nedvomno tudi socialne narave. Učitelji raje delajo z dekleti, ker so običajno mirnejša in manj motijo pouk. Pa se spet vprašamo, zakaj so fantje bolj živahni. Je kaj v njihovi primarni biološki zasnovi, ki določa takšno vedenje? V našem sistemu vrednot obstaja jasno ločevanje med t. i. primernim in neprimernim vedenjem, to pa ima najrazličnejše posledice.

Potem to razloži tudi, zakaj več fantov uživa ritalin?

Seveda! Desetkrat pogosteje kot dekleta dobijo diagnozo sindroma ADHD (attention deficit hyperactivity disorder, angl. motnje pozornosti in hiperaktivnosti), a se ne ve povsem, ali gre za korektno diagnozo na podlagi biološkega neravnovesja ali za socialno pristransko diagnosticirano stanje, ker so pač fantje živahnejši in je učiteljem laže nadzorovati razred bolj umirjenih otrok. To je zelo kompleksna problematika, ki se je ne sme poenostavljati. Številni strokovnjaki z veseljem trdijo, da med diagnosticiranimi z ADHD ni razlik med spoloma, a žal ni tako.

Morate pa vedeti tudi, da je veliko več fantov diagnosticiranih z avtizmom. Ta je ravno nasprotje motnji pozornosti, kajti ena izmed bistvenih lastnosti avtizma je neverjetno vztrajanje pri eni stvari, pravzaprav nesposobnost spremembe fokusa. Avtistični otroci lahko poznajo na primer vse podrobnosti voznega reda vlakov, to pa je morda tudi vse. So preobčutljivi za svetlobo, zvok, dotik...

Katera spoznanja iz preučevanja vedenja miši in podgan lahko mirno prenesete na ljudi?

V zgodnjih sedemdesetih letih prejšnjega stoletja je veliko raziskav vključevalo peptidni hormon oksitocin, ki ga mnogi imenujejo hormon ljubezni.

Crkljalni hormon.

Tako je. (Smeh.) Ker povzroči, da si ljudje začnejo med sabo zaupati, ustvarjati globlje stike itd. V zadnjem letu so ga začeli uporabljati v kliničnih preizkusih za zdravljenje shizofrenije in avtizma. Glede na to, da sta to diagnozi, pri katerih »pacienti« niso sposobni ustvarjati običajnih medčloveških stikov, so jih začeli zdraviti z oksitocinom, jim omogočili varen socialni kontekst in jih »naučili«, kako naj postanejo družbeno odzivnejši: se naučijo brati izraze z obrazov drugega, komunicirati... Tega ne bi mogli vedeti, če ne bi prej delali raziskav na živalih. Tudi anksiolitike (zdravila za lajšanje občutka strahu in vznemirjenosti, op. p.), kot je valij, so najprej preizkusili na njih. Tisto, kar ukroti podgano, ukroti tudi človeka. Nekatera dognanja je torej nanj mogoče neposredno prenesti. Ta hip ne delam raziskave, katere rezultate bi lahko takoj aplicirali na človeka, a nedvomno bodo primerljivi čez čas.

Radi govorimo o tem, v čem se razlikujejo zdravi možgani žensk in moških, a tudi pri poškodbah se »vedejo« drugače. Ljudje menijo, da možganske kapi prizadenejo samo starejše od 65 let, zato se tudi toliko govori o hormonsko nadomestni terapiji, da bi omilili vzroke nastanka ali hitreje okrevali. Ženske, ki po kapi (ali v času kapi) uživajo estrogene, namreč okrevajo bolje. Ampak! Tudi pri dojenčkih je veliko tveganje zanjo, vendar se ljudje tega ne zavedajo, kajti običajni znaki kapi – zamegljen vid, otežena hoja, nerazumljiv govor – so pri njih neprepoznavni. Dokazano je, da jo fantki odnesejo slabše kot dekletca! Kapi bodo tudi pogosteje doživeli. Pa se vprašamo, kaj je med njimi tako zelo drugačno. Hormoni! Menimo, da se njihov vpliv pojavi šele v puberteti, a v resnici gre takrat le za ponovno vstajenje nečesa, kar je na človeka vplivalo že v zelo zgodnjem obdobju, v prvih šestih mesecih življenja. Trenutno preučujem živalski model možganske kapi pri mladičih. Skušam ugotoviti, ali je v tem obdobju estrogen poguben za samce in kako ustaviti njegovo delovanje, da ne bi povzročil kapi. Morda odkrijemo, da so hormoni tudi zaščita...

Pa še nekaj. Odrasli gledamo na prostaglandine kot na nekaj, kar nam povzroča vročino, zato vzamemo aspirin. A opazili smo, da prostaglandini pomagajo pri običajni rasti sinaps, ko so možgani še v dokaj začetni fazi razvoja. In če takrat vzamete aspirin, zmešate sinaptične zveze. Obstaja veliko dokazov, da se lahko poveča tveganje za avtizem ali shizofrenijo, če ima otrok vnetje možganov zelo zgodaj. A kar delamo dandanes in včasih nismo, je to, da otrokom dajemo ogromno aspirinu podobnih zdravil.

Na primer?

Paracetamol...

Paracetamol?!

Za večino je povsem primeren, za posameznike z določenimi genskimi predispozicijami pa ni. Prostaglandini so pomembni za normalno delovanje malih možganov, a uživanje inhibitorjev prostaglandina v otroštvu lahko povzroča resne težave.

Možgani so torej neizmerno polje učenja. Kdor začenja v znanosti, ima lahko občutek, da ve veliko, a bolj ko se poglablja, večje je polje negotovosti...

Ne vemo, česar ne vemo. (Smeh.)

Imate z vsakim letom raziskovanja občutek, da veste več ali manj?

(Smeh.) Diplomski študenti pogosto rečejo, da je vse najboljše že bilo odkrito. A dlje ko študiraš, bolj pojenjuje občutek, da veš veliko. Ko je strokovnjakom uspelo razvozlati DNK, so si pomeli roke in rekli, da je to pač to. Konec je raziskovanja. Takrat se je šele dobro začelo. Toliko je vsega, kar nam ostaja neznanka... A spet, naučili smo se ogromno. Nevroznanost je izjemno hitro razvijajoča se veja, ki je, če jo primerjaš z novimi spoznanji v kemiji, daleč daleč spredaj.

V zadnjem času se predvsem, ko govorimo o starejših ljudeh, pogosto uporablja beseda plastičnost, ki pomeni vseživljenjsko zmožnost možganov, da na podlagi novih izkušenj prerazporejajo živčne poti. Človek se stara drugače/bolje, če jih ne neha »izzivati«. Mi lahko zaupate nekaj najzanimivejših zgodb, kako lahko spreminjamo svoje življenje preprosto tako, da vplivamo na možgane.

Če skušam to, kar me sprašujete, ločiti od običajnega učenja... Vemo, da se začenja razvijati del možganov, ki je prej »spal«, če se kot odrasla oseba učiš igrati klavir ali novega tujega jezika. Vemo pa tudi, da lahko zgolj repetitivno vedenje spremeni hormonsko strukturo. Tako je pri živalih in ljudeh. Pri prvih lahko opazimo, da bo že samo navzočnost pri dvorjenju dvignila raven spolnih hormonov. Pri ljudeh je bilo ugotovljeno, da se bo moškim, ki gledajo najljubšo tekmo, temu predvidljivo dvignila tudi raven testosterona. (Smeh.) Pa še nekaj zanimivega. Obstajajo izkušnje, ki ostanejo s tabo, ko doživiš nekaj izjemno stresnega. Te lahko privedejo tudi do posttravmatskega stresa. In potem se vprašaš, zakaj vendar težave vztrajajo tako dolgo. Odgovor leži v epigenetiki. (Epigenetika se večinoma ukvarja s priveski na kodi DNK, ki lahko povzročijo vklop ali izklop posameznih genov. To so kemijski dodatki na verigi, med katerimi je najbolj preprosta metilna skupina – en ogljikov in trije vodikovi atomi – ki lahko povzroči, da se določen zapis gena ne bo prevajal v proteine in bo tako neaktiven. Vir: Kvarkadabra.) Zunanji dogodki spremenijo fiziologijo možganov! Ko telo sprejema informacije iz okolice, so hormoni tisti, ki jih integrirajo v telo.

Prej ste omenili oksitocin in menda se izdatno sproža med pogovori deklet o tem, kdo je v koga (in podobnih pomembnostih najstništva). Tudi od tukaj izhajajo še vedno splošno sprejeti stereotipi, da so ženske – ali naj bi vsaj bile – nežnejše, primernejše za domače gnezdo, v nasprotju z moškimi, ki nosijo v dom kruh od zunaj in se nasploh postavljajo s svojo možatostjo – kar koli že to danes pomeni. S sodobnimi spremembami sobivanja pa se stereotipno tolmačenje vse bolj razliva. Moški vzgajajo otroke, ženske prinašajo denar. Se zato spreminjajo tudi moški možgani?

Fascinantno, zares. Znebiti se moramo navidezne »tekme« med moškimi in ženskimi možgani, ker hormoni niso nekaj, kar organ na primer v hipu spremeni v modro. Ali v rožnato. Vedno uporabljam prispodobo, da so naši možgani kot mozaik. Imajo malo tega, malo onega. Nekateri moški z lahkoto ostanejo doma in vzgajajo otroke, drugi so v tem strahovito nesposobni. Tudi nekatere ženske so izvrstne v negi, druge pa niti približno. A v povprečju gredo nekatere stvari enemu spolu »bolje« kot drugemu. Ampak! Dokazano je, da druženje moških z otroki znižuje njihovo raven testosterona. Smiselno. Kajti to pomeni, da postanejo manj agresivni, nemirni... To pa spet ni vedno res. Poglejmo ptice. Pri njih ni ustaljene prakse. Samice ne proizvajajo mleka za mladiče, zato jih lahko hranijo in one in samci. Velikokrat se tako zgodi, da samci naredijo kar precej za svoje potomce. Biti torej mama doma z otroki ni nekaj samoumevnega, je pa pričakovano med sesalci, in to predvsem zaradi mlečnih žlez; me lahko hranimo svoje mlade, moški pa ne.

Ko sem prej govorila o spolnih razlikah, ki spola približajo, in ne oddaljijo, sem imela v mislih voluharico, s katero samec ostane, tudi ko imata mladiče (pri večini glodalcev namreč samec oplodi samico in odide). V možganih ima takšno nevronsko mrežo, ki omogoča izločanje oksitocinu podobnega hormona vazopresina; ta pa mu daje »sposobnost«, da je oče in skrbi za mlade.

Zaupajte mi kakšno osebno dognanje, kako hormoni nadzorujejo naše delovanje in kako lahko z drugačnim doziranjem popolnoma spremenimo naše vedenje.

Izkušnja z otroki me je bolj kot kar koli drugega prepričala o resnični moči hormonov. Otroci me, dokler nisem imela svojih, nikoli niso pretirano zanimali. Ko pa sem rodila, so se mi kar naenkrat zdeli najbolj fascinantna bitja na tem planetu. (Smeh.) Imela sem ju pozno, in ko sta bila še zelo majhna, sem bila v predmenopavznem obdobju. Ko mi je torej zdravnik takrat predpisal estrogene, mi je mama rekla, da jih je jemala tudi ona, a je nehala, ker je bila zaradi njih čisto »zmešana«, hotela je uničiti vse okoli sebe, s sabo vred. (Smeh.) Ah, mami, motiš se, sem ji prigovarjala. Začela sem jih torej jemati in z vsakim dnem je moje razpoloženje postajalo bolj turobno. Do trenutka, ko sem med hojo po ulici začela sama sebi govoriti, da sem neznansko utrujena, da je življenje grozno težko in da imam za povrhu še ta presneta mulca, ko pa sem dovolj stara, da bi bila babica... Prestrelilo me je! Ne morem verjeti, da sem pravkar rekla kaj takega, sem si mislila. Nič več estrogenov! (Smeh.) Zdaj sem povsem ok, kajti dobila sem priložnosti, da sem od zunaj videla na sebi nekaj, kar je bilo res nenavadno. Vsega so krivi hormoni. (Smeh.)