Tiskane izdaje
Prostodušna. Sproščena. Všečna. In zelo ženska. Doktorica matematičnih znanosti, ukvarja se z raziskovalno matematiko in poučuje študente, je mama, žena, iskalka resnice, zaščitnica živali in pronicljiva avtorica, ki je lani vzbudila pozornost z romanesknim prvencem Razmerja v ogledalu. Sanje bodo zdaj izdale njeno prodorno razpravo Opravičilo človeka. V njej nadaljuje misel pokojnega velikana srca in duha Stéphana Hessla, naj se razjezimo in dvignemo ter skupaj terjamo drugačen svet.
Popravite me, če se motim: Z besedami je zagonetneje, teže kot z matematičnimi simboli, kajne?
Absolutno. Do besed imam nekakšen dvojen, ambivalenten odnos. Rada jih imam, ko tečejo, se prelivajo, so žive, pripovedujejo zgodbe. Moji starši so jezikoslovci in njih zanimajo besede predvsem ločeno od besedila; secirajo jih, režejo.
So v matematiki tudi zgodbe?
Tudi, le da beseda v teh zgodbah ni glavna. Besedo uporabiš, da si laže predstavljaš abstraktni pojem, situacijo, je torej predvsem zamenjava za abstrakcijo. Matematične zgodbe so jasne, tako da ne moreta imeti dva matematika različnih mnenj o tem, ali nekaj drži, saj poznamo v matematiki pojem eksaktnega dokaza. So pa lahko matematične zgodbe kompleksne v tem, da je pogosto težko prodreti v njihovo globino, ugotoviti, kaj je zadaj. A prav to odkrivanje je zanimivo.
Besede imajo moč. Pravilno izbrane in zasukane lahko tudi spreminjajo svet.
Ja, tudi če ostane kaj nedorečeno, prepuščeno bralcu, da naredi svoj konec.
Zanimivo je, kako spremljate vsakdanje življenje in skušate svoje misli spraviti na papir. Pisali ste že v puberteti, mar ne?
Besede so me začele zanimati zgodaj. Pisala sem zase, iz navdiha, verjetno iz potrebe, ne da bi zares vedela, kaj hočem povedati oziroma ali sploh imam kaj povedati. Zares, koliko pa človek do dvanajstega leta doživi? Čeprav, če zdaj pogledam nazaj, lahko o otroštvu poveš ogromno, vendar tedaj tega nimaš reflektiranega, ozaveščenega. Manjka ti zrelost, s katero bi se lahko ozrl na dogodke, ki si jih doživel.
Drži, da potem do prvenca Razmerja v ogledalu niste snovali literature? Kam je potonila strast za pisanje?
V matematiko, seveda. Tja je šla vsa moja ustvarjalna energija. Sicer je obema področjema skupen kontinuirani proces, ki se ne dogaja samo, ko, denimo, sediš za pisalno mizo, ampak se v podzavesti melje naprej.
Ste pisanje zavestno odrinili na stran, ko ste se odločili za študij matematike in potem za raziskovanje te vede ter poučevanje študentov?
Mislim, da ne. Pri odrivu je šlo za preplet dvojega. Nisem bila zadovoljna s svojim pisanjem. Moje ambicije so bile namreč zelo visoke. Hotela sem takoj napisati debelo knjigo. Dobro knjigo. (Nasmešek.) V resnici pa nisem obvladala tehnike niti nisem imela materiala za knjigo. Vsega je manjkalo. Sledilo je kajpak razočaranje nad napisanim pa tudi cilj, ki sem si ga zadala, je bil preambiciozen. Hkrati je matematika zahtevala veliko, tako časa kakor ustvarjalne energije, ki sta se povsem spontano preusmerila v to smer.
Pa sicer, so vas v literaturi že v mladosti zanimale podobne teme kot zdaj?
Od nekdaj so me zanimali medčloveški odnosi. Takrat seveda še nisem imela veliko lastnih izkušenj, tako da sem črpala iz dekliške predstave o tem, kakšen naj bi odnos bil, kot tudi iz literature in filmov.
Ko sva že skočili nazaj – vaš dekliški priimek je Cvetko Rasmussen. Očetov priimek?
Oče je bil z Danske. Odraščala sem z mamo in njenimi starši, kasneje tudi z materinim možem. Sem edinka, ogromno časa sem preživela med odraslimi. Stari oče je bil izjemen pripovedovalec zgodb. Vsak dan sva se sprehajala po Tivoliju, on pa mi je pri tem ves čas pripovedoval zgodbe.
Se kdaj sprašujete, ali bi bili to, kar ste, če ne bi bili hčerka svojih staršev? Mislim, vedrega duha, odprtega razmišljanja, pogumna v besedah?
Gotovo sem veliko tega dobila od staršev, tudi starih staršev. V tem pogledu sem bila vsekakor privilegirana in ne, ne verjamem, da bi bila enaka, če bi imela drugačne. Mislim, da nas starši in okolje, v katerem odraščamo, precej določijo. Seveda je potem odvisno od nas, kaj bomo naredili s popotnico, ki jo dobimo, a nikakor nimamo vsi enakih izhodiščnih možnosti.
Mimogrede, ti vaši kodri so mamini, kajne? Tudi svetla polt in modre oči? Ali so morebiti očetova dota?
Kodri so po materi, ja. (Prikupen smeh.) Težko sicer sama zase rečem, v čem sem podobna kateremu od staršev. Kaj pa vem, morda so po očetu barve mojih oči, las, polti.
Omenili sva že vaš romaneskni prvenec, s katerim ste lani zbudili pozornost širšega bralstva. O čem je?
Glavna junakinja knjige Razmerja v ogledalu Veronika se spusti v zunajzakonsko razmerje z mlajšim moškim, ki ga sreča, obenem pa predeljuje staro zgodbo, ko je bila sama v vlogi ljubice poročenega moškega. Roman torej govori predvsem o odnosih – tako ljubezenskih kakor drugih. V njem se poigravam z idejo, da sami sebe ali neki odnos včasih najlaže spoznamo skozi sliko, ki jo vidimo v zrcalu. Ko, denimo, Veronika v novem razmerju odigra zrcalno vlogo tiste, ki jo je odigrala v mladosti, tudi staro razmerje vidi drugače, ga morda bolje razume.
Kaj se je v življenju matematičarke zgodilo, da je spisala knjigo o ženski – prešuštnici in ljubici?
Težko rečem. Vsekakor je trikotnik zanimiv že zato, ker je težko opisovati odnos med dvema, ki nimata težav. Oziroma tudi če jih imata, kaj povedati več od tega, da energija med njima zastaja? Ko v razmerje vdre tretji, ga vrže s tečajev, poruši ravnovesje in vnese dinamiko. Osnovni odnos se pokaže v drugačni luči. Vajeni smo motiva moškega, ki ima zunajzakonsko zvezo, ga sprejemamo, češ, kriza srednjih let. (Zamahne z roko.) Od ženske, ki ima vse, v redu moža, družino, morda tudi službo, pa se pričakuje, da je zadovoljna. Kaj ji manjka? Pa vendar, ali se nemara tudi ženska v nekem trenutku ne vpraša, ali je s tem, kar je za okolico videti kot srečno življenje, zares zadovoljna? Je res, da ima vse, kar potrebuje, si želi, jo izpolnjuje?
Ne skrivate, da ste letnik 1975. Ima samospraševanje kaj z vami čisto osebno?
Ah, samospraševanja je ogromno. To ne pomeni, da imam enako rešitev kot Veronika. Verjetno je nekakšen prelom že to, da sem prišla do točke, ko sem začutila, da mi matematika veliko pomeni, in so tu še vedno problemi, ki me pritegnejo tako močno, da se, tudi če bi želela, ne morem ustaviti, da jih ne bi reševala, a da vendar to ni edino, kar želim početi v življenju.
Pisateljica Janja Vidmar je v Oni zatrdila: »Punce, sporočam vam: štirideseta so božanska!« Ji prikimavate?
Predvsem se sprostiš. Samo sebe nehaš gnjaviti s pričakovanji, kakšna bi morala biti. Kaj me briga, kaj si kdo misli. V mladosti se ženske preveč trudimo ugajati in se prilagajati. Dokler na neki točki ne ugotoviš, da vsega tega ne potrebuješ. Omejevati samo sebe nima smisla.
Predvidevam, da se potemtakem s tem, kako bo roman sprejet, niste preveč obremenjevali?
Med pisanjem nisem besedila nikomur kazala. Tudi nisem razmišljala, kaj si bo kdo mislil, ko ga bo bral. Lahko bi se začela samocenzurirati in ne bi mogla nadaljevati. Ko je bilo napisano in sem dala brati najbližjim, mi je bilo najteže. A ko je bilo to za menoj, je bilo dosti laže. Ko je knjiga izšla, ni bila več tako močno del mene. Je kot otrok, ki je odrasel. Še vedno je moja, a je ločena od mene.
Pa možev komentar?
Označil mi je nekaj tipkarskih napak, potlej pa je nekje ob rob napisal: »Končno ti uspe ljubimca prevarati z možem.« (Smeh.)
Vaša nova knjiga Opravičilo človeka je razširjena različica istoimenskega eseja, ki je bil nominiran za najboljši esej na Slovenskih dnevih knjige in bo objavljen v reviji Sodobnost. Kako to, da ste začutili na glas povedati, da ste jezni in razočarani nad svetom, v katerem sta nered in kaos?
Težko govorim o vzgibu, je bil pa zelo močan. Prva, groba verzija je nastala dokaj hitro. Dobila sem idejo, da lahko zgoščeno povem, kar me pri naši civilizaciji moti, in sicer na različnih področjih. Kako se denimo zahodni človek ali izobraženec, ki ima dostop do centrov odločanja, postavi na vrh piramide, kako prepriča samega sebe, da mu ta vzvišeni položaj pripada, ker je boljši, sposobnejši, inteligentnejši … Kako začne verjeti, da je razmerje moči naravno in pravično porazdeljeno ter sme torej uporabljati svojo moč, kakor želi. Jo zlorabljati. Ljudje smo same sebe oklicali za krono stvarstva in si vzeli pravico odločati o planetu, a s tem bi morali prevzeti tudi visoko stopnjo odgovornosti. Žal pogosto ne ravnamo odgovorno.
Komu se vi čutite odgovorno?
Gotovo najprej svojemu otroku, živalim, ki jih posvojim, v službi študentom, širše gledano pa generacijam, ki prihajajo za nami, od katerih smo si planet izposodili.
Če bi bili vsi tako razmišljajoči kot vi, bi bilo na tem svetu lepše živeti.
Prevečkrat pogledamo stran. To je eden ključnih problemov. Ljudi, ki zavestno delajo slabo, je bistveno manj kot vseh tistih, ki s tem, ko pogledamo proč, to omogočamo.
Zakaj zdržimo v takšnem položaju, kot je, nekateri celo brez zagrenjenosti? Ker bi lahko bilo še slabše? Ali zaradi upanja in vere?
Ljudje smo danes prestrašeni, vladavina strahu je čedalje bolj prisotna. Poleg tega je globalizirani svet, v katerem živimo, tako kompleksen, da je dejansko težko razumeti, na koga vse vplivajo naša dejanja, s kom vse so povezane odločitve, ki jih vsakodnevno sprejemamo, denimo kaj bomo jedli, nosili, kako bomo živeli. Biti dosleden na osebni ravni je težko, če ne kar nemogoče. Poglejte samo proces postopnega odpravljanja izbojevanih delavskih pravic v državah Evropske unije. Če bi hoteli delodajalci ali politiki neposredno ukiniti te pravice, bi seveda doživeli močan odpor. Tako pa so najprej preselili proizvodnjo v države tretjega sveta, kjer so multinacionalke s sedežem v EU lahko prišle do poceni delovne sile, ker jim ni bilo treba upoštevati minimalnih standardov, ki veljajo v Evropi – mislim na prepoved otroške delovne sile, omejitev dolžine delovnika, plačan dopust, zdravstveno zavarovanje in drugo. Evropska politika je to dopustila. S tem so povzročili zapiranje delovnih mest v Evropi in posledično brezposelnost. Šele nato pa so s prstom pokazali na pravice delavcev, češ, te so krive, da so mladi brezposelni, le poglejte, kako visoko gospodarsko rast imajo v državah, kjer delavci nimajo vseh teh pravic.
»Če pogledamo svet kot celoto, moramo žal ugotoviti, da še vedno živimo v mračnem srednjem veku. Človeštvo je odtlej napredovalo tehnološko, a duhovno niti za ped. Če si sposodim stavek iz nekdaj popularnega filma Matrica: We are the missing link,« ste zapisali. Pa še nekaj je, namreč, današnja ideologija od človeka zahteva – uživaj. Je to za vas dilema, kar zadeva vzgojo?
Želela bi, da bi sin živel v svetu, v katerem bi bil lahko nase ponosen. Da bi rekel: »Sem človek in na to sem ponosen.« Otrokom slikamo svet lepši, kakor je. Recimo, da smo našli bolno žival in zanjo poskrbeli. To je otroku všeč. Kakšna pa je resnica? Ljudje res vedno skrbimo za živali? Za šibke? Za bolne? Težko je otroku povedati resnico, ga prizadeti. Ko odraščajo, nekateri to prizadetost začutijo na zavestni ravni, drugi svoja čustva potlačijo in prevzamejo vedenjske vzorce okolice. Kakor koli, na neki ravni jih poškoduje. To je kot zloraba. Zakaj slikamo otrokom drugačen svet? Ker jih nočemo prizadeti. A je še nekaj več. Tu je sram. Sram nas je priznati, da smo odrasli tako hudo zavozili.
