Kdo budi kralja Matjazza?

»Jazz je tam, kjer ga najdeš,« je Louisa Armstronga pred mesecem dni v pogovoru za Delo citiral vrhunski srbski trobentač Duško Gojković in s tem upravičil svoje gostovanje v ravenskem kulturnem centru. V dvorani, polni jazzovskih navdušencev, smo ga nenadejano res našli ... na Ravnah na Koroškem.

Da se je jazz usidral v srca in duše ravenskega prebivalstva, ni tako samoumevno. Za to so krivi vsaj trije, Robi Jamnik, Franc Kokal in Samo Kolar, ki so s skupino entuziastov v svoji skupnosti sistematično gradili ljubezen do jazza. Saksofonist Samo Kolar je jazzist po duši, ki je kot nekakšen boter bedel nad mladimi koroškimi glasbenimi upi. V Jamniku in Kokalu pa se je ljubezen do te glasbene zvrsti razraščala postopoma. Kokal, znan tudi kot audio guru, je bil že od nekdaj v stiku z glasbo. Če potrebuješ »feršterkerijo«, vprašaš Franca, velja na Ravnah. Dolga leta je delal v Big Bangu in tako, lahko bi se reklo, »uravnaval« glasbeni okus someščanov.

Robi Jamnik pa je jazzu moral prisluhniti večkrat, da ga je »zaštekal«. »Najboljši način za to je bil avtoreverz kasetar, v katerem se je ena kaseta vrtela v nedogled, ko smo se s prijatelji plezalci peljali v Chamonix. Še bolj pa mu je jazz približal njegov sin Vid, ki je svoje življenje sklenil posvetiti glasbi in za to izbral precej nekonvencionalen inštrument – vibrafon. Na delavnici v Grožnjanu je pri enajstih letih spoznal zdaj že pokojnega vibrafonista Boška Petrovića, ki mu je odprl vrata v svetovni jazz. Danes komaj sedemnajstletni Vid ima za seboj kup koncertov doma in v tujini z domačimi in svetovnimi imeni. Ko sta ga mama in oče vozila na koncerte in snemanja, sta dodobra spoznala jazzovsko sceno.

Seveda pri koroški zgodovini jazza ne smemo izpustiti znamenitega Big Banda Radlje z vodjo Izidorjem Leitingerjem, ki je pred leti slovel daleč naokrog. Treba je bilo torej le nekaj lokalnih talentov in nekaj ljudi z organizacijsko žilico in sporadični prijateljski jam sessioni so se povezali v abonmajske cikle. V marcu leta 2007 so v kulturnem centru Kompleks imeli prvega od osmih koncertov prve sezone. Poleg koroških glasbenikov so se predstavili tudi nekateri tuji jazzisti. Naslednja sezona je ponudila deset koncertov. Povezali so se tudi z Avstrijskim kulturnim forumom in dva koncerta organizirali v Avstriji, s tem pa razširili krog poslušalstva tudi doma. »Najprej so glasbeniki igrali le za bencin, pivo in sendvič, saj jim nismo mogli ponuditi nič drugega,« pripoveduje Robi Jamnik in smeje dodaja, da so morali še sami plačevati, da so sploh lahko organizirali Jazz Ravne. Glas o srčnih ljudeh, naklonjenih jazzu, se je hitro širil.


Zveze in poznanstva

Da je jazzovska scena v Ravnah zrasla na osebnih poznanstvih, organizatorji ne tajijo. »Nimamo toliko denarja, ki ga znani glasbeniki dobijo sicer, zato naši gostje prihajajo na podlagi vzajemnih simpatij,« priznava Jamnik in doda, da je največ, kar jim lahko ponudijo, pristno koroško gostoljubje. Tako jih je, kot skoraj vsak teden, nekoč poklical Boško Petrović, da bi preveril, kako napreduje njegov varovanec Vid. In ker je imel ravno čas, se je odzval Robijevemu povabilu, da pride igrat na Ravne. S seboj je poleg Primoža Grašiča in Maria Mavrina pripeljal še slovitega Georgieja Fama, čigar uspešnice so kraljevale na glasbenih lestvicah v šestdesetih letih. Čeprav so bili dotlej abonmajski koncerti brezplačni, so tokrat prodajali vstopnice po 17 evrov, koncert pa je bil kljub temu v hipu razprodan. »Tisti, ki so ostali zunaj, so nas obtoževali klientelizma in ne vem česa še,« se smeji Jamnik. Zato so organizirali koncert še naslednji dan. Še Boško Petrović je podvomil, da bi bila dvorana v Ravnah lahko dvakrat zapored polna. A razprodan je bil tudi drugi koncert.


Golo zaupanje

Dober piar ali jazzovsko ozaveščena publika? Oba sogovornika se strinjata, da je posredi golo zaupanje. »V vseh teh letih nam ljudje verjamejo na besedo, da je nekaj dobro.« Včasih je sicer treba dvorano napolniti po ovinkih, ker je besedica jazz za marsikoga sinonim za »teženje«, zato v svoj abonma uvrstijo različne glasbene zvrsti, od bluesa do tanga, ki pa vse vodijo v jazz. »Sem pridejo ljudje, ki v življenju niso slišali za Mika Sponzo. Ko stopi na oder in odigra, pa ga gledajo kot boga. Gre za preprost povratni efekt – ko glasbenik na odru vidi, da ga publika sprejema, da vse od sebe,« razlaga Jamnik.

»Po zvezah« se je zgodil tudi vrhunec letošnje sezone, ko je pred dobrim mesecem na Ravnah koncertiral legendarni Duško Gojković. Tudi on se je s svojim kvartetom odzval povabilu za koncert, ker je poznal Robija in Vida Jamnika in ker mu je o Jazzu Ravne pripovedoval tudi že prijatelj Boško Petrović. S skoraj triurnim koncertom svojih uspešnic balkanskega jazza je skoraj osemdesetletni gospod navdušil dvorano z 200 poslušalci in z mehkim zvokom trobente komu celo izvabil solze. »Če bi rekli Dušku Gojkoviću, da mora igrati od 20. do 23. ure, bi nas gotovo zavrnil. Nismo ga silili, samo pravo vzdušje ga je pripravilo do tega, da ga tako rkeoč ni bilo mogoče ustaviti,« povzema Kokal. Res se je koncert končal, ko je publika iz same uvidevnosti in spoštljivosti do staroste jazza nehala prositi za bis.


Lasten jazzovski projekt

V dobrih treh letih se je na Jazz Ravne zvrstilo več kot trideset koncertov. Med drugimi so nastopili tudi Big Band Grosuplje, Francesca Viaro, Uroš Perić, Robert Jukić, Kristina Oberžan, Mia Žnidarič, Hot Club Zagreb, ki izvaja dela Djanga Reinhardta, pa Vesna Zornik, Vid Jamnik s svojo zasedbo in mladi pianist Marko Črnčec s triom. Projekt, ki povezuje vsa koroška mesta, je začel visoko kotirati tudi na lokalni razvojni strategiji. Jazzu Ravne je zdaj sicer z minimalnim vložkom 2500 evrov na leto na pomoč priskočilo ministrstvo za kulturo, preostalih 17.500 evrov, kolikor še manjka do polnega zneska proračuna letošnje sezone, pa priskrbijo občina, sponzorji in vstopnine.

Lani so na Ravnah zasnovali še lasten jazzovski projekt Zbudimo kralja Matjazza. Gre za sklop koncertov etno jazza, kot sta si jih zamislila Samo Kolar in pianist ter skladatelj Sašo Vollmaier. »To je norišnica,« koncept glasbeno-vizualnega dogodka, katerega namen je predstaviti lokalno glasbeno ponudbo in življenje skozi koroško ljudsko pesem, lapidarno opiše Jamnik. Koroško ljudsko pesem, ki se razlega iz grl štirih sester Potočnik iz Koprivne, in kmečko idilo, ki jo kažejo videoprojekcije, »razbije« kaotična, surova energija jazzovske improvizacije. Kontrast, ki presune. Bujenje kralja Matjazza je metafora, ki poslušalca predrami k razmišljanju o razliki med tradicijo in današnjim hitrim in praznim življenjem. »V novih aranžmajih koroške ljudske pesmi oživijo in nudijo pogled v koroško glasbeno preteklost in prihodnost,« pove Jamnik. S projektom, ki je lani že odprl ljubljanski festival Godibodi, se nameravajo širiti tudi čez mejo. »Kralj Matjazz raste, je prilagodljiv in nima postavljenih okvirjev, zato dopušča svobodo,« načrte za prihodnost strne Franc Kokal.

*

Abonma Jazz Ravne se v marcu nadaljuje s koncertom Aleša Rendle in sekstetom Štupa rama, ki bodo nastopili ta četrtek. Končal pa se bo 21. aprila z zasedbo koroškega jazzista Benjamina Pirnata United Grooves, ki izvaja avtorska dela in jazzovske klasike Dizzyja Gilespieja, Chicka Coree in Jaca Pastoriusa.


VIDEO: Zbudimo kralja Matjazza