»Kdor si obuje copate iz filca, jih ne sezuje več!«

Med solčavskimi filcarkami »ni da ni«. Obiskali smo jih, da bi videli, kako iz volne s postopkom polstenja (filcanja) izdelujejo vsa mogoča oblačila, modne dodatke, okraske, preproge in celo slike, izvedeli pa smo še precej več, domala vse, kar se dogaja v njihovem makro- in mikrokozmosu.

Objavljeno
28. februar 2011 18.13
Simona Bandur, panorama
Simona Bandur, panorama
Med solčavskimi filcarkami »ni da ni«. Obiskali smo jih, da bi videli, kako iz volne s postopkom polstenja (filcanja) izdelujejo vsa mogoča oblačila, modne dodatke, okraske, preproge in celo slike, izvedeli pa smo še precej več, domala vse, kar se dogaja v njihovem makro- in mikrokozmosu. Po domače. Glasnega klepetanja in prešernega smeha ni bilo mogoče ustaviti niti, ko so se lotevale sicer zahtevnega polstenja.

Obrt je stara, tako stara, da jim je niso prenesle niti njihove babice in so se je ne davno tega naučile na novo. Filcarke, ki si šaljivo pravijo »bicke« (Bicka je namreč blagovna znamka njihovih izdelkov) in jih kljub nekaj mladim silam sestavljajo večinoma novopečene upokojenke, kar pokajo od idej. Na srečo je postopek tako dolg, da jih tudi zato nikoli ne zmanjka, se smeje ena izmed najmlajših, Špela Orešnik. Da zamisli ne bi potonile v pozabo, jih skrbno zbira v svoji beležnici in bodo zelo verjetno tudi v materialni obliki pristale na razstavnem prostoru v sobici solčavskega zadružnega doma. Tisto dopoldne je v Solčavo posijalo sonce in članice interesne skupine za predelavo volne, kakor je njihov uradni naziv, je to še posebno razveselilo, pa čeprav jim dobre volje – to je izdajal že prvi vtis – le stežka zmanjka. Pozimi po dva meseca ni sonca, je Špela Orešnik spomnila na precej neprijazno lastnost njihovega kraja, stisnjenega v ozki dolini in globoki dolini reke Savinje. Saj ne, da bi jih to posebno vznejevoljilo. Še zlasti ne Marije Brdar ali po domače Mine, ki je pred tremi leti prišla iz Ljubljane, »zaradi ljubezni«, seveda, kakor je nemudoma pritrdila namigu.

V »zadr'žni dom«, veliko staro hišo ob reki, na katere pročelje je posegel zob časa, so prišle pripravljene. V velikih torbah so privlekle krojem podobne oblike, napol narejene copate, velike planšarske klobuke in druge izdelke, ki jih je bilo treba dokončati. Kar nekaj ur namreč traja (»če si zelo priden in ti fajn dol teče«), da iz brezoblične gmote neobdelane volne nastane nekaj copatam podobnega. A še potem je treba premoči veliko potrpežljivosti, da se izoblikujeta pravšnja velikost in videz; tisto, kar je na začetku skorajda čoln, v katerega bi se lahko obul samo kakšen možak s profilom košarkarja, je na koncu velikost 37, kvečjemu 38. Vendar je trud poplačan: »Kdor si enkrat obuje copate iz filca, jih ne sezuje več!«


Tako se je (spet) začelo

Trditvi Ivanke Nadvežnik so pritrdile njene kolegice, takrat se jih je zbralo pet, sicer ima Bicka približno petnajst članic. Toda veščina se je še bistveno bolj razširila po kraju in okolici – trdijo celo, da je ni več hiše, kjer vsaj en član (pri tem imajo v mislih predvsem ženske) ne bi znal filcati. »Epidemija« je morala kositi z res veliko hitrostjo, kajti polstenja so se priučile šele leta 2004; pravzaprav je znanje iz Avstrije prinesla pobudnica Bicke, Vida Matk, in priredila tečaj.

In tako se je začelo, pove Špela Orešnik. Prve udeleženke so sveže znanje prenesle prijateljicam in sosedam, med moškimi, ki v sili (recimo pri izdelavi večjih in težjih stvari, kot je preproga, ki se je je treba lotiti kar z velikim hlodom) sicer priskočijo na pomoč, pa pretiranega zanimanja menda še ni bilo. »Vse leto sem se učila,« je povedala Ivanka. Ravno se je sklanjala nad modelom za copate, na katerega je nanesla prvo plast lepo počesane volne. »Dobim jo od sorodnikov,« je dodala.

Prisegajo na volno avtohtone jezersko-solčavske ovce, a tudi z drugimi so pripravljene eksperimentirati. Najraje pa jo kar same izberejo – da je čim lepša in čim manj umazana; potem jo operejo, skrtačijo oziroma počešejo – bodisi na roke, bodisi s posebnim lesenim »česalnikom« muzejske vrednosti, bodisi dajo to narediti strojno (v Sloveniji je menda samo še en mojster, a še ta se bo upokojil, je na zagato opozorila Špela), nato jo raztrgajo na plasti za polstenje. Danes je volno spet laže dobiti; ovčereja se je znova razširila, tudi volne ne mečejo več stran, kakor se spomnijo iz polpretekle zgodovine, ko so ljudje šli na delo v tovarne, na opravila in tradicijo v domačem okolju pa so pozabili. Na polstenje pa najbrž že prej, kajti članice Bicke se ga ne spomnijo niti od babic. »Spomnim se, da so vauhali, iz grobo predene volne so tkali blago in ga potem filcali,« je Marija Golob brskala po spominu. Blago so uporabljali za odeje in plašče.


Solčavski ekonomsko-propagandni program

V Marijinih rokah je nastajal velik in težak siv planšarski klobuk. »Tega ti veter ne odnese kar tako. Pa tudi prepiha ga ne,« so izrabile trenutek za EPP. Bodoči klobuk je bil, podobno kot copate, takrat še velikansko pokrivalo – tako dolgo ga je morala oblikovati, da je postalo prave velikosti. In komu bo po meri? »Kar svojo glavo bom raskirala!« Marijine in Ivankine roke so bile že precej rdeče, ne le od tokratnega dela, tudi od preteklega. Koža na dlaneh se povsem stanjša, je pokazala Marija, celo do krvi, če je volja do ustvarjanja res velika. Pozimi so posledice še malce hujše, svoje naredi tudi milo (pa čeprav je narejeno iz naravnih materialov), s katerim si olajšajo obdelovanje volne in ki navsezadnje – kot stranski učinek – prežene vonj, ki se je zalezel v ovčje runo.


Vidku so napravili srajčico

In čeprav so marljive, jim za njihovo lastno uporabo ostane bolj malo izdelkov. »Vedno ostanem bosa! Takoj ko naredim copate, mi jih nekdo spelje,« se je pritoževala Špela. »Pri nas doma jih imajo prav vsi,« je nemudoma dodala Ivanka, Mina pa: »Pozimi so topli, poleti pa hladni. Volna je naravni izolator.«

Dela torej ne zmanjka, kvečjemu mlade sile, a to se pri zamislih prav nič ne pozna, kajti večina izdelkov bi se lahko kosala s tistimi, ki bi si jih zamislili modni oblikovalci. Pri tem bicke nič ne rečejo, čeprav so ponosne nad bero, ki se je nakopičila v njihovih prostorih v zadružnem domu. Tudi modno revijo so že priredile, v Logarski dolini. »Tri dni sem delala samo en zgornji del oblačila,« se je Marija Golob spomnila priprav na ta dogodek.

Mlade poskušajo privabiti z delavnicami za otroke; poleti so jih priredili pet, vrtele pa so se okoli pravljic, recimo Kdo je napravil Vidku srajčico, ki so jo tudi razstavile – poleg slike Solčave. Ko smo že pri slikah, se takoj spomnijo novega projekta: za dom Rinka, ki ga bodo odprli kmalu, pripravljajo prave tapiserije iz filca. »Sponzorja iščemo,« je Mina znova uporabila veščine, ki jih je pridobila med kariero prodajalke pri najboljšem sosedu, in se navidez resno obrnila proti kolegicam. »Ti pa res misliš samo na denar!« »Ja, kaj pa?!« In tako naprej vse do dolgega razglabljanja o tem, kako bi bilo mogoče urediti, da bi človek vse, kar ima, odnesel tudi na oni svet. Domišljija je šla po svoje, bučnega smeha pa ni treba posebej opisovati.

Tokrat zbrana v glavnem prva generacija bick najde vsa mogoča opravila, s katerimi si popestri prosti čas; pletejo, obujajo spomine na jedi po starem izročilu in še marsikaj tradicionalnega bi se našlo. »Ah, danes je moderno obujati staro izročilo,« je prostodušno pritrdila Marta Orešnik, Špelina mama. Ker je slavistka in učiteljica na šoli Lučah, se je ohranjanja tradicije lotila tudi na svojem področju – pripravlja solčavsko-slovenski slovar, za katerega se je s pomočjo otrok nabral že korpus približno 5000 besed. To je bila spet iztočnica za gosto izmenjavo besed, tokrat v pogovornem jeziku, ki ga skoraj ni bilo več mogoče razumeti, pa čeprav smo marsikaj narečnega z lahkoto tudi sami dodali. Špela Orešnik se je pri gostobesednem klepetu le namuznila in se prav tako zabavala ob poslušanju. Čeprav je skupino bistveno pomladila, je razposajenost – vsaj tokrat – bolj vela iz precej starejših kolegic. Tako je pač, ko se zberejo bicke.