Tiskane izdaje
»Joj, gospa, zakaj se pa tako kislo držite? Kot bi prihajali s kakšne davkarije ...« je Borut Pahor med pozdravljanjem občinstva moji stanovski kolegici stisnil roko, ne da bi vedel, da prihajava celo iz iste medijske hiše. Če bi mu v drugačnih okoliščinah takšno opazko mogoče zamerila, mu je v nedeljo zagotovo ni. Kajti na Banjšicah je bil praznik košnje, kjer politiki, še zlasti v volilnih letih, pošteno nabrusijo svoje kose. Takšne in drugačne.
Resnici na ljubo je treba pač zapisati, da je tovrstno opravilo politikom očitno precej ljubo, zato se praznika košnje na Banjšicah množično udeležujejo. Veseli pa so jih tudi domačini in obiskovalci od blizu in daleč, saj je 'politična košnja' tako rekoč zagotovilo za dobro zabavo, nad katero mnogi obujajo spomine še leta pozneje.
»A se spomniš tiste bitke, leta 2008 je bilo, ko so sem prišli celo Golobič, Šrot, Gulič pa Brulc in cela četa županov? Ja, takrat smo se pa res zabavali, saj se mi je zdelo, da je imel kateri od njih takrat prvič koso v rokah ...« je eden od domačinov začel nadvse zanimiv pomenek z drugim. No ja, tudi letos oba radovedneža nista ostala praznih rok, saj so tekmeci v bitki za stolček slovenskega predsednika želeli pokazati vse svoje najmočnejše adute.
Čeprav je vmes padlo kar precej pikrih. »Veste, z Borutom Pahorjem se poznava že kar nekaj časa. Nekoč se je celo ponudil, da bi kupil od mene star avto. Jaz pa sem mu dal kompliment in mu predlagal, naj raje poskrbi za varstvo mojih otrok. Ampak danes mu česa takega zagotovo ne bi več ponudil, ker sta dekleti že odrasli,« je občinstvo zabaval Milan Zver.
Po tekmovanju v košnji mu tekmec s prednostjo domačega terena seveda ni ostal dolžan. »Človeku ne gre najbolje, pa sem pomislil, da mu moram pomagati, če je že moj slogan solidarnost,« je bil hudomušen. O škandalu, ki bo na prizorišču zagotovo še izbruhnil zaradi tega, ker so prireditelje menda podkupili in Pahorju v roke potisnili škarje namesto kose, bo po nekaterih ocenah v prihodnjih dneh še veliko govora, organizatorji pa so zadrego poskusili rešiti tudi z ugotovitvijo, da je šlo rojaku pri opravilu tako dobro, da se je med drugim zagotovo učil tudi za frizerja.
No ja, na koncu je oba premagal kmet Miro Žitko iz Gornje Trebuše, ki je za povrh napovedal še svojo predsedniško kandidaturo. »V košnji konkurenca ni bila huda, kako bo v politiki, pa bomo še videli. Izkušenj na tem področju nimam, mi je pa veliko do tega, da se obdrži slovenskega kmeta in zdravo hrano, če hočemo imeti lepo življenje. Politika oziroma celoten sistem bi se morala naravnati tako, da bi porinila Slovenijo v ekologijo in zdravo pridelovanje hrane ter da bi čim več ljudi v tem našlo tudi svoj kruh,« je dejal Žitko, ki sicer za svojo kandidaturo podpise že zbira.
Pa nazaj k tistemu, s čimer smo pripoved o Banjšicah začeli, torej k prazniku košnje. Če boste o dogodku, ki je prav letos dopolnil 30 let, povprašali njegovega idejnega vodjo Izidorja Žbogarja, boste izvedeli, da je to praznik, za katerega živijo celotne Banjšice, tako da bi mu lahko rekli kar mali državni praznik čudovitega in neokrnjenega območja na kraški planoti, na severu obdanega z reko Idrijco, na zahodu s smaragdno Sočo, na vzhodu pa s Čepovansko dolino.
»Seveda obujamo spomine na stare čase, hkrati pa bi radi mladini pokazali tudi, kako težko je bilo življenje nekoč. Radi se spominjamo te tradicije in upamo lahko le, da se bo nadaljevala.« V železnem repertoarju praznika boste tako našli sprevod koscev in grabljic, povorko kmečkih vozov, na katerih domačini predstavljajo stare običaje, pa tudi košnjo »v žlak«, kot so tu nekoč kosili po starem.
Praznik se je v svoji zgodovini seveda spreminjal, domačini pa so mu vedno znali vdahniti nekaj tistega, kar je na Banjšice privabljalo ljudi od blizu in daleč. »Enkrat je v sodelovanju z zdaj že pokojnim Mipom nastala kar 578 kilogramov velika mortadela, ki je nazadnje pristala celo v Guinessovi knjigi rekordov,« se pohvali Žbogar.
Na tekmovanja v košnji na posebej pripravljenih, ne ravno velikih tekmovalnih poljih se sicer lahko prijavi tudi kdorkoli iz občinstva. Največkrat je preizkus takšen, da moški kosijo, ženske grabijo, potem pa se vlogi zamenjata, ženske poprimejo za koso, moški pa za njimi čim hitreje spravijo travo v kopo.
Junakov navadno ne zmanjka, letos so pogrešali le kakšno žensko več, saj je bila edina tekmovalka v košnji Genovefa Winkler iz Kromberka. »Letos tu kosim že tretjič, ampak vpričo toliko moških sem se kar malo tresla,« je priznala po uspešno opravljenem delu. »Pa saj vam je šlo dobro,« se glasi laična ugotovitev. »Ja, ampak nisem več mlada ... Veste, koliko let imam? Ooo ... Pa ne govorimo o tem. Zrasla sem s košnjo, že od malega smo pri nas kosili, na 900 metrih nadmorske višine v Lokovcu. Sem vojna sirota, v hiši nas je bilo osem otrok in seveda je bilo treba poprijeti za vsako delo. Ampak v košnji še vedno uživam, veste,« je zatrdila.
Najbrž bi kaj takega lahko trdili tudi za domačina Alojza Testena: »Odlično je bilo. Zdaj je bilo še bolje, ker smo tik pred košnjo dočakali nekaj dežja. Saj veste, če je trava malo mokra, kosa lepo teče, podobno kot v jutranji rosi ...« Čeprav ne več rosno mlad, Testen še danes po Banjški planoti še vedno kaj pokosi po starem, s koso. »O ja, še vedno se najdejo predeli, kjer se kosilnice tako rekoč ne splača vžigati,« zatrjuje.
In kaj po njegovem mnenju odlikuje dobrega kosca? »Tega opravila mora biti človek vajen že od malih nog. Pa orodje mora biti v redu. Ugotavljam, da mladi ne znajo več kositi, še kose ne znajo sklepati. Pa tudi strojev ne marajo ravno vžigati,« se v smehu glasi Testenova pripomba.
