Tiskane izdaje
Na prvi pogled nič posebnega
Fenološki park v Tivoliju ne daje prav nobenega vtisa, da je v čem poseben. Med 44 drevesi, ki tam uspevajo, je med drugim prepoznati smreke, brezo, vrbo, lesko, bukev, lipovca, pa tudi češnjo in hrast, torej vse tiste vrste, ki jih je mogoče odkriti tudi v njihovi neposredni okolici ali drugje po Sloveniji in Evropi. Toda posebnost primerkov, ki rastejo v njem, je v tem, da so kloni matičnih rastlin, vzgojenih v matičnem fenološkem vrtu v bližini Ahrensburga, nad katerim bedi fakulteta za agrikulturo pri Humboldtovi univerzi v Berlinu.
Enako je tudi v vseh drugih 88 fenoloških parkih od Irske in Finske na severu, Portugalske na zahodu, Makedonije na jugu in do Baltskih držav na vzhodu, ki tvorijo mednarodno evropsko mrežo fenoloških parkov, namenjenih zbiranju podatkov o vplivih okolja na rastline. Ker gre za klone istih rastlin, so podatki primerljivi med sabo. »Tivolski park je bil ustanovljen leta 1958 na pobudo komisije za agrometereologijo pri Svetovni metereološki organizaciji, ki je že leto prej dala pobudo, da se fenološka opazovanja razširijo na širši geografski prostor. V nekdanji Jugoslaviji so fenološke parke osnovali še pri Zagrebu in Skopju, zelo lep je bil tudi pri Dubrovniku, a je tako kot še nekaj drugih po Jugoslaviji propadel. Prva drevesa so bila v tivolskem parku posajena že leta 1958, od katerih pa je preživel le sivi topol, čeprav ga je letos tako kot cel park precej zdelal žled. Kar nekaj dreves smo izgubili, ki pa jih bomo predvidoma spomladi prihodnje leto nadomestili z novimi sadikami klonov iz Ahrensburga,« pojasnjuje agrometeorologinja Ana Žust z Agencije Republike Slovenije za okolje (ARSO), ustanove, ki (kot naslednica Hidrometeorološke službe Republike Slovenije) bedi nad fenološkim parkom v Tivoliju. Ana Žust ga je po službeni dolžnosti začela spremljati leta 1986, potem pa je po nekaj letih morala prevzeti drugo področje dela. Po upokojitvi pristojnega sodelavca rastni cikel tivolskega fenološkega parka ponovno spremlja zadnjih osem let.
»Ja, od leta 1958 smo morali nadomestiti že precej rastlin,« je pritrdila vprašanju in nadaljevala s pojasnilom, da potem, ko posadijo nadomestno rastlino, prvih nekaj let njene fenološke dogodke sicer vestno popisujejo, vendar jih ne upoštevajo. »Mlada rastlina se obnaša drugače kot odrasla. Tudi podatke za sivi topol, ki smo ga posadili leta 1958, smo v mednarodno fenološko bazo podatkov vpisali šele leta 1963,« je pojasnila. Večdesetletni niz podatkov za to drevo kaže, da se v zadnjih letih olista v povprečju 9 dni prej kot pred pol stoletja. »Letošnjo pomlad, ki nastopila še prej kot običajno, pa se je olistal celo 16 dni prej od povprečja,« je opomnila sogovornica.
Največkrat spomladi in jeseni
Njene delovne naloge v parku so seveda zelo vezane na prebujanje narave in na njeno pripravo na zimo. »Spomladi park obiskujem skoraj vsak dan, da zapišem, kdaj je nastopila posamezna fenološka faza. Kdaj nastopi, veljajo zelo jasna pravila, saj le tako lahko zagotavljamo, da so podatki po Evropi primerljivi. Po poletnemu 'zatišju', ko sem in tja pridem preverit, če je vse, kot mora biti, park spet pogosteje obiskujem jeseni, da zabeležim, kdaj se je listje obarvalo in kdaj začelo odpadati,« je natančneje opisala svoje delovne naloge. Poudarila je, da je park slovenska znamenitost, s katero pomembno sodelujemo v evropskem prostoru, sploh zdaj, ko doživljamo spreminjanje podnebja. »To je neizpodbitno dejstvo, na kar so pokazala proučevanja večdesetletnega niza podatkov iz evropskih fenoloških vrtov. Pokazalo se je, da spomladanske fenološke faze nastopijo v povprečju do okoli 6,3 dneva prej, jesenske 4,5 dneva pozneje, in da je letno rastno obdobje med olistanjem in odpadanjem listja v povprečju 10,8 dneva daljše, kot je bilo še v začetku 60. let prejšnjega stoletja,« je povedala Ana Žust.
Da je ljubljanski fenološki park zelo uveljavljen, priča tudi nedavni obisk geografinje in ekosistemske analitičarke Ylve Persson, mlade raziskovalke s švedske univerze Lund, ki je v Tivoli pred dnevi prišla izvajat meritve za svojo doktorsko študijo o endogenih organskih dejavnikih v rastlinah. Kot je pojasnila, se ukvarja predvsem z vprašanji, zakaj je krajina takšna, kot je, kateri procesi so jo ustvarili, pa tudi z razmerji v biosferi, torej med živo in neživo naravo.
Za natančnejše meritve je v Tivoliju, tako kot bo v prihodnjih mesecih v fenoloških parkih v Münchnu, Københavnu in Piikiö-Yltöinenu na Finskem, izbrala smreko, hrast in bukev. Kot je pojasnila, različne rastline oddajajo različne organske spojine, kar zaznavamo kot njihov značilen vonj, poenostavljeno rečeno, zaradi njih, denimo, smreka diši kot smreka. V zadnjem času so strokovnjaki namreč dokazali, da tudi te organske emisije vplivajo – bodisi pozitivno bodisi negativno – na okolje.
Pionirska raziskovanja
»Težava je v tem, da v tem trenutku še ne vemo, katere emisije spodbuja podnebje in katere so genetsko pogojene. Prav ob pomoči fenoloških parkov, kjer v različnih podnebnih pasovih rastejo kloni istih rastlin, lahko preverim, v kolikšni meri nanje vpliva podnebje. Drevesne vrste, ki sem jih zajela v raziskavo, torej smreka, hrast in bukev, pa so med najbolj dejavnimi proizvajalkami teh emisij v Evropi,« je pojasnila raziskovalka, ki je v Tivoliju preživela teden dni od devet in deset ur na dan. Ljubljanski fenološki park je najbolj južno ležeč med tistimi v njeni raziskavi, saj tu rastejo vsa proučevana drevesa in so povrhu vsega še ustrezne starosti. »Tako bom, vsaj tako upam, lahko ugotovila, kako se količina rastlinskih emisij spreminja v različnih podnebnih pasovih in tako bom lahko natančnejše napovedala, kako lahko rastline vplivajo na globalno segrevanje in kako bo to vplivalo na njih. Ker na emisije vplivata temperatura zraka in količina sončnih žarkov, domnevam, da se bodo proti severu zmanjševale,« je povedala svoja pričakovanja.
»Kaj pa je najbolj zanimiv del raziskave?« »To, s čimer se ukvarjam, je zelo mlado znanstveno področje, zato je vse, kar odkriješ, novo. Prve meritve te vrste so raziskovalci opravili šele v sredini 90. let prejšnjega stoletja, bolj množično pa se šele začenjajo. Kar bom odkrila, bodo novi koščki sestavljanke, kako rastline vplivajo na spremembe okolja. Ugotovitve bodo koristne, denimo, za izbiro najprimernejših rastlin in načrtovanjih zasaditve mest, saj nekatere rastline zaradi teh emisij povzročajo še več smoga,« je na kratko pojasnila uporabne vidike svoje raziskovanja ena od pionirk in dodala, da bomo o endogenih organskih dejavnikih v prihodnjih letih še veliko slišali.
