Tiskane izdaje
»Dragi otroci, ali veste, kakšni klovni smo?« je klovnesa številka 1 nagovorila prvošolce, razporejene v »amfiteatru« na stopnicah betonskega bloka na Brodarjevem trgu 12 na ljubljanskih Fužinah. Ti pa so, trdno prepričani v svoj prav, v en glas dahnili: »Jaaaa!«
»No, kakšni?« »Cirkuški!« »Ne.« »Smešni.« »Ja, smešni smo, ampak ... Beseda se skriva v besedi knjiga.« »Mi smo knjižni ...« »Knjižni klovni!« je skupinsko ugibanje končal deček v sivi majici s kapuco. Sledil je aplavz in seveda nagrada.
Eden od dveh klovnov – ta sta slišala na ime Klovn številka 2 (Borut Bučinel) in Klovn številka 3 (Dušan Teropšič) –, je odprl kovček in fantu podaril bonbona. Da bi pridobila trenutek tišine za nadaljevanje, je klovnesa (Maša Ceglar) zatrobila v rog.
»Zdaj pa pozorno poslušajte! Ali veste, kaj se nam je zgodilo? Ko smo se sprehajali po gozdu, smo srečali zajca. A veste katerega?« je spraševala s knjigo Zgodbe zajca Zlatka v roki. Kmalu je dobila odgovor: »Zajčka Zlatka.« Za hip se je zazdelo, da morda ni naključje, da ima prav na Fužinah slavnega soimenjaka na dveh nogah, ki zgodbe pretvarja v rime.
Sredi tedna in sredi naselja
Toda razkritje glavnega junaka je bil šele uvod v Najlepši dan, ki sta ga zasnovali pisateljica, publicistka in programska vodja Društva slovenskih pisateljev Nina Kokelj ter režiserka in dramatičarka Saša Rakef. Najlepši dan na povsem navaden dan sredi tedna in sredi blokovskega naselja se je porodil iz opažanja, da danes med bloki in stopniščih skoraj ni več slišati otroškega smeha, joka, kričanja in veselja, ki je še ne tako dolgo nazaj polno živel vsako popoldne.
»Ko sem bila majhna, smo se pred blokom igrali po cele popoldneve – od tega, da smo se šli zemljo krast, se igrali s punčkami, brcali žogo in imeli na odeji polno knjig ... To je bil krasen čas, za katerega tudi mladinska pisateljica Majda Koren pravi, da jo poleg knjig najbolj zaznamoval. Zato si želimo, da se sivim, praznim dvoriščem povrne življenje, da se jim vrne otroke, ki so danes prepogosto za računalnikom, da se tja vrnejo igre in knjige. Knjižni klovni so popotniki, ki zbirajo, pišejo, berejo zgodbe in se igrajo,« je pojasnila Nina Kokelj. S Saško Rakef napovedujeta, da bo dogodek prerasel v karavano, ki bo sejala umetnost, družbeno odgovornost in ljubezen do otrok.
Tudi Majda Koren, avtorica Zgodb o zajcu Zlatku, ki so polepšale dan otrok na Fužinah, je poudarila, da so bili dnevi na dvorišču najlepši v njenem življenju. »Šola se je končala ob dvanajstih in dokler niso prišli starši iz službe, smo bili svobodni kot ptički na veji. Zalučala sem torbo pred vrata in šla poiskat prijatelje. Lovili smo se, se skrivali, brcali žogo, se igrali 'kozo klanf', se včasih tudi sprli, a bili čez pet minut spet dobri prijatelji. Okrog treh so se odprla okna na hišah in mame so začele klicati: 'Kosilo!' In smo šli, saj nas je igra pošteno zlakotnila.«
Zbrane je tokrat vsaj malo zlakotnila klovnska predstava, sloneča na zajčjih prigodah oziroma zgodbicah od A do Ž, v kateri so nadvse uživali. Mama in sin iz prvega nadstropja sta dogajanje opazovala kar z okna svojega stanovanja kot iz kakšne operne lože. »Jaz pa nisem dobila bonbona,« se je v množici oglasila deklica. Kot v pravljici o Muci Copatarici so se ji pridružili še drugi: jaz tudi ne, jaz tudi ne ...
»Počakajte na bonbončke, jih boste vsi dobili. Zdaj pa mi hitro naštejte črke v abecedi,« je klovnesa držala stik z občinstvom, dokler je ni prekinil glas štirinožca, ki se je z lastnikom namenil na sprehod. Glasen hov hov je sprožil ne samo val otroškega smeha, temveč je Klovna številka 3 pripravil do nove točke.
»Mirnooo! V tej knjigici se skrivajo karte. Klovn številka 2, izberi eno karto. Črka O! Pa mi vi povejte, ali poznate kakšne besede na o?« je bilo novo vprašanje za prvošolce. Besede »oblak«, »oljka«, »orka« in »oči« so zadostovale, da se je začela pravljica o olimpijskih igrah okostnjakov. »Uuuuaaaa!« se je na okostnjake odzvalo občinstvo na stopnicah, v tistem hipu pa je so se z neba znova usule kaplje dežja in oder potisnile med nabiralnike v avlo bloka.
Naravnost proti vesoljcu
»Prva disciplina okostnjakov je met olupka skozi obzidje! Katerega olupka mislite?« se je klovnesa držala vloge napovedovalke, ko je klovn številka 3 banano že potegnil iz kovčka in si jo zbasal v usta. »Pripravljeni: met olupka skozi, ... Tri, štiri, zdaj!« je spremljala drugega klovna, ki se je z olupkom v roki vrtel okoli svoje osi kot kakšen metalec kladiva in nato olupek spustil na tla. Sledili sta novi disciplini: odbojka v omari in met opeke skozi okno. Zaradi čisto prave opeke v klovnovih rokah pa se je rodilo vreščanje: Neeeeeee!
»Oj, pa ravno pred mojim domom!« je bil nad dogajanjem osupel deček, ki je prispel z bratcem in babico. Četudi ni bil videti prav navdušen, je kar nekaj časa ostal med občinstvom. Pred koncem je najavil, da bodo zdaj prečkali množico, pri tem pa zamudil, kako so klovni obravnavali črko V in kako sta klovna odpotovala v vesolje. Usedela sta se v namišljeno vesoljsko ladjo. Otroška usta so ji dodala zvoke: »Ssssssss, piju, piju ...« »In nato na desni strani opazita vesoljca – glejte ga, ima veliko luč, naša klovna sta presenečena, spet vžgeta svoje vozilo in letita naravnost proti vesoljcu,« je klovnesa v predstavo vključila snemalca televizije, ki se je v zgodbi znašel po službeni dolžnosti.
Ladja je pristala na planetu vragolij: krpice iz tila in žogice v nogavicah so dodobra razživele otroke, za katere je zajec Zlatko, popotnik z veliko kovčki, v katerih nosi knjige in presenečenja, pustil sladko nagrado in drobno spominsko knjigo.
