Ko bo izginila zadnja čebela, bo ogrožen tudi človek

Znanstveniki iz Bayerjevega evropskega centra so razvili posebna vrata za panj, ki so učinkovita v boju proti nadležni varoji.

Objavljeno
29. september 2013 21.48
GERMANY-ANIMALS-BEE-WEATHER-FEATURE
Helena Peternel Pečauer, Panorama
Helena Peternel Pečauer, Panorama
Čebele, ki v Evropi bivajo že dolga tisočletja, so ključnega pomena za naše okolje, zato ni naključje, da je tudi čebelarstvo v tem delu sveta starodavna tradicija. Pomena zdravih čebel se zavedajo tudi v farmacevtski družbi Bayer. V nemškem Monheimu so postavili inštitut za proučevanje čebel.

V Evropi čebela velja za tretjo najpomembnejšo udomačeno žival, na lestvici jo najdemo takoj za govedom in prašičem. Stroka ji pripisuje zasluge za ohranjanje biotske raznovrstnosti. Albert Einstein je že leta 1949 svaril pred umiranjem čebel: »Ko bo izginila čebela z obličja Zemlje, bo človek preživel le še štiri leta, saj ko ni več čebel, ni več opraševanja, ni več rastlin, ni več živali, ni več ljudi ...«

Čebele človeku neposredno zagotavljajo hrano s pridelavo medu, cvetnega praha, voska, propolisa in matičnega mlečka, ki je pomembno prehransko dopolnilo. Posredno pa te žuželke z opraševanjem številnih cvetočih rastlin igrajo ključno vlogo pri »proizvodnji« živilskih pridelkov. »Zato je skrb za zdravje čebel nekaj, kar bi morali podpreti vsi, od kmetov in čebelarjev, politikov, veterinarjev in delavcev do vrtičkarjev po vsem svetu. Tega se ne gre lotevati le na lokalni ali nacionalni ravni, temveč globalno, kajti čebele imajo veliko ekološko in ekonomsko vrednost,« je na predstavitvi v Monheimu povedal Liam Condon, izvršni direktor Bayerjeve družbe CropScience. »Zelo se trudimo, da bi ljudi prepričali v uporabo naših izdelkov na način, ki bi bil varen za zdravje čebel. Nenehno opravljamo raziskave in obsežna testiranja izdelkov, odgovorno proučujemo tveganja in uvajamo vse potrebne ukrepe za zaščito čebel. Postavitev dveh specializiranih središč za zdravje čebel potrjuje našo zavezanost skrbi za te pomembne živali.« Poleg monheimskega centra so konec lanskega leta odprli še enega v Severni Karolini.

Skrb za zdravje čebel

Pri organizaciji za prehrano in kmetijstvo FAO, ki deluje pod okriljem Združenih narodov, ocenjujejo, da čebele oprašujejo kar 71 od stotih rastlinskih vrst, ki zagotavljajo 90 odstotkov svetovne preskrbe s hrano. Večina kultur, ki rastejo v Evropski uniji, je odvisnih od opraševanja žuželk, denarna vrednost letnega opraševanja po svetu pa je ocenjena na več sto milijard evrov.

Čeprav je iz podatkov FAO razvidno, da se je v zadnjega pol stoletja število čebeljih družin povečalo za približno 45 odstotkov, že nekaj zadnjih let močno upada. »V zahodnoevropskih državah, vključno s Francijo, Belgijo, Švico, Nemčijo, Veliko Britanijo, Nizozemsko, Italijo in Španijo ter v Severni Ameriki množične izgube čebeljih družin opažajo od leta 2005, zdaj pa so že lahko upravičeno zaskrbljeni,« poudarja Condon. K propadu čebel so, po njegovem mnenju, prispevali številni dejavniki, vključno s paraziti, boleznimi, ekstremnimi podnebnimi in okoljskimi spremembami, pa tudi nekatere kmetijske in čebelarske prakse.

Na inštitutu v Monheimu imajo strokovno ekipo znanstvenikov, vključno s tremi izkušenimi čebelarji, ki na več ravneh proučujejo zdravje čebel. »Že več kot 25 let je Bayer igral vodilno vlogo pri zagotavljanju zdravja čebel s preizkušenimi izdelki, ki zavirajo parazite, imenovane varoja. Ti prenašajo številne patogene viruse in veljajo za enega izmed najpomembnejših vzrokov za smrtnost čebel v Evropi in Severni Ameriki. Naši strokovnjaki redno pripravljajo tudi srečanja in okoljevarstvene delavnice, bogate izkušnje in znanje prenašajo na ljubiteljske čebelarje in kmete ter sodelujejo z drugimi raziskovalnimi ustanovami. Dobrodošel je vsakdo, ki mu zdravje in dobro počutje čebel nekaj pomenita,« je zatrdila Annette Schürmann, vodja Bayerjevega Centra za zdravje čebel, Bayer Bee Care. »K odprtim razpravam vabimo tudi zunanje partnerje, saj verjamemo, da je široko sodelovanje bistveno za razvoj trajne rešitve, ki bo zagotovila zdravje medonosnih čebel. Na posameznih projektih delamo skupaj z akademskimi in znanstvenimi inštituti ter s predstavniki vlad.«

Nadležna varoja

Schürmannova je dodala: »Doslej je v javnosti veljalo prepričanje, da so pesticidi v samem vrhu med dejavniki, ki so odgovorni za zmanjšanje števila in pomore čebel. Februarja letos pa je evropska komisija predstavila rezultate obsežne raziskave, skupaj so jo pripravili neodvisni laboratoriji iz več držav, ki pred njimi navajajo stradanje in slabo prehrano čebel, številne bakterije, viruse, napade patogenih organizmov in invazivnih vrst, kot je, denimo, varoja, gensko spremenjene rastline ter okoljske spremembe, na primer razdrobljenost in izguba habitata.«

Bayerjevi znanstveniki so še zlasti uspešni v boju proti varoji. Evropski čebelarji je niso opazili do leta 1970, iz Amerike pa so o njej začeli poročati po letu 1980. »Ta parazit je v zadnjih letih uničil že cele populacije zahodnih čebel. Brez posredovanja človeka varoja za čebele pomeni gotovo smrt,« je povedala Annette Schürmann in dodala: »Zanimivo je, da je položaj v Aziji, od koder smrtonosna pršica izvira, drugačen. Vzhodna čebela je namreč skozi več generacij že razvila uravnotežen odnos med parazitom in gostiteljem. Zanimivo je tudi, da se avstralski čebelarji še niso srečali s tem parazitom.«

Varoja je pršica, ki se zelo hitro razmnožuje. Je rjavordeče barve, podobne pravemu kostanju, eliptične oblike. Dolga je dober milimeter in široka poldrugi. Za človeka skoraj nepomembnih dimenzij, za čebelo pa veliko breme, vendar jo tudi ljudje s prostim očesom lahko opazimo tako na bubah kakor na odraslih čebelah. Telo samic pokriva velik sploščen pokrov, ki je na robovih nagnjen k trebuhu. Hrbtni ščit pokrivajo močne dlake, ki varoji omogočijo, da se pritrdi na čebelo. Ima štiri pare kratkih nog. Na spodnji strani vsakega stopala ima prisesek, ki je obraščen z dlačicami, kar čebeli onemogoča, da bi se je otresla. Samica ima sesalo, s katerim prebode telo ličinke, bube in hitinsko opno, ki spaja posamezne obročke na zadku odrasle čebele. Z njim sesa kri, hemolimfo čebele. Samčke najdemo samo v zalegi, ne pa tudi na odraslih čebelah. Svojega ustnega aparata ne uporabljajo za prehranjevanje, ampak le za transport sperme.

Mladica varoje iz celice prileze sama ali že pritrjena na čebeljo mladico. Iskati začne novega gostitelja, odraslo čebelo. V desetih ali štirinajstih dneh se potomci varoje že razširijo po vsej čebelji populaciji. Prenašajo tudi povzročitelje drugih bolezni, denimo viruse in bakterije, ki prav tako zelo ogrožajo zdravje čebel.

V preteklosti so se strokovnjaki trudili nadzor nad tem parazitom ohraniti izključno v panju, vendar se je izkazalo, da čebele vanj s paše prinesejo nove pršice. Bayerjevi znanstveniki so skupaj z raziskovalci z Univerze v Frankfurtu razvili posebna vratca za panj, ki uspešno preprečujejo nove okužbe čebel v panju.

Pomembna panjska vrata

»Življenje v panju je dobro organizirano, čebele delavke skrbijo za matico, prinašajo cvetni prah, čistijo in skrbijo za ličinke, vhodnih vrat pred sovražniki, kot so ose in drugi tatovi medu, pa ne znajo braniti. Tudi varoja neopažena zdrsi v panj na hrbtih posameznih delavk,« je razložila Annette Schürmann. »Nanje se prisesa s čeljustmi kot klop na človeka in se tako prikrade v kraljestvo nektarja.«

Parazitolog dr. Klemens Krieger, ki dela v Bayerjevem sektorju za zdravstveno varstvo živali, pravi: »Vsa narava je ogrožena, če varoja ni dovolj pod nadzorom. Če nam uspe uničiti pršico, ki nosi viruse in bakterije, nam tudi ti ne morejo več povzročati škode. Zato so panjska vrata tako zelo pomembno odkritje naših strokovnjakov. Vsaka čebela se mora splezati skoznja, ko zapušča panj ali ko se vanj vrača. Delujejo kot nekakšen glavnik, ki s hrbtov čebel že odstrani nekaj teh parazitov.«

Na prvi pogled niso ta vratca videti nič posebnega, le plastični trak z luknjicami, skozi katere čebele letajo pri izstopu in vstopu. »Pozornejši pogled pa razkrije ogromno prednost te inovacije. Trak iz plastike je prevlečen s podobnimi kemikalijami, kot so na ovratnicah, ki jih psom in mačkam pripenjamo, da bi jih zavarovali pred bolhami in klopi,« je pojasnil Krieger. »Ko gre čebela skozi ta vrata, se mora dotakniti roba. Kemikalja doseže pršico, ki je navadno prisesana na zadek čebele, čebeli pa ne škoduje. Vedeti pa je treba, da morajo čebelarji snov na površini traku obnavljati, saj zaščita traja le nekaj tednov.«

Bayerjevi strokovnjaki na čebelah trenutno preizkušajo dve snovi v različnih koncentracijah. Povzeli so dosedanje ugotovitve: »Kaže, da so čebele popolnoma zaščitene pred ponovno infekcijo, pri uporabi snovi pa nismo opazili nobenih neželenih učinkov. V testiranje smo vključili tudi izvlečke iz medu in vosek.«