Ko nima seks nič skupnega z ljubeznijo

Te dni smo dobili prevod knjige o novodobni odvisnosti, odvisnosti od internetne spolnosti, izpod peresa ameriškega zdravnika Patricka Carnesa, pionirskega raziskovalca seksualne zasvojenosti, in treh soavtorjev z naslovom V senci interneta (založba Modrijan). To je prva knjiga v slovenščini, ki opisuje to problematiko, in slovenski psihoterapevti, dr. med. Sanja Rozman ter psihiatra prof. dr. Slavko Ziherl in dr. Andrej Kastelic, so se na predstavitvi strinjali, da je izvrsten priročnik za tiste, ki se želijo poučiti, in za odvisnike, ki bi se radi te težave rešili. Carnes s soavtorji namreč podrobno opisuje, kaj je internetni seks, kako nastane odvisnost, v kakšnih oblikah se kaže in kako jo prepoznati, najpomembnejši (in optimistični) del knjige pa je posvečen korakom na poti iz te zasvojenosti.

Spolnost je mogočna sila v človeškem življenju. Če ji prištejemo naravo vseprisotnega interneta, še močnejša: ima neizmeren potencial omamljanja. Patrick Carnes opozarja, da si niti predstavljamo ne, kaj šele bo v prihodnjih letih. Doslej smo mislili, da človek oblikuje, kaj ga seksualno privlači, nekako do šestega leta. Danes pa tudi 60-letniki, ki nikoli niso imeli težav s spolnostjo, zaradi cybersexa po dveh letih postanejo popolne razvaline. »Strokovnjaki napovedujejo cunami, velikanski val te novodobne zasvojenosti z internetom, ne le s spolnostjo, tudi z igrami na srečo, za denar ...,« je dejala Sanja Rozman. »Opažajo, denimo, da narašča število obsedenih z oblikovanjem profila na Facebooku: posameznik po pet ur na dan ne dela drugega.«

In vzrok za ta siloviti val? Slavko Ziherl vidi razlog v hitrem načinu življenja. Na eni strani smo obremenjeni, nimamo časa drug za drugega, na drugi imamo na voljo tehnologijo, ki omogoča beg v virtualno spolnost ali v kaj drugega. Ne on ne njegova stanovska kolega v svoji praksi skoraj ne pomnijo primera, ko bi prišel po pomoč človek z eno samo zasvojenostjo. Skoraj vsaka aktivnost lahko postane zasvojenost. Z dvomesečnim abstinenčnim poskusom lahko vsakdo sam preizkusi, ali je zasvojen ali ne: če je, občuti neustavljivo hlepenje.

Dostopen, anonimen, poceni

Današnje življenje si težko predstavljamo brez interneta. Sex je tretja najpogostejša beseda, vpisana v angleške spletne iskalnike (za the in and). Do internetnega seksa lahko dostopamo kadar koli, kjer koli, a slepimo se, da za to nihče ne ve in da takšno vedenje nima posledic. Mit o anonimnosti je slepilo. Veliko ljudi namreč lahko spremlja vse, kar počnemo na svetovnem spletu. A zasvojenih to ne odvrne, opozarja Peter Topič, strokovnjak za nekemične zasvojenosti in psihosocialno pomoč zasvojenim ter avtor uvoda v omenjeno knjigo, v katerem se osredotoča na razmere na Slovenskem. Pri nas sicer nimamo obsežnih analiz o tovrstni zasvojenosti (prva raziskava o splošni rabi računalnika je pokazala, da ga vsak dan uporablja 70 odstotkov slovenskih otrok od osmega do 19 leta), a izkušnje naših strokovnjakov kažejo, da skoraj ni odstopanj od tujih statistik.

Internetna pornografija narašča tudi zaradi občutka varnosti, tajnosti, poleg tega pa (navidezno) nič ne stane (finančni in čustveni račun pride z zamudo). Izbrane vsebine si je mogoče naložiti na prenosne elektronske napravice. »To je še posebno nevarno za mlade s težavami v komunikaciji z drugimi. V iskanju ugodja, ki ga v komunikaciji z drugimi ne morejo doseči, zbežijo v omamo interneta. Če otrok ne pridobi spretnosti za sporazumevanje doma in v šoli, si jih za računalnikom tudi ne bo mogel. Tistih, ki na internetu iščejo spolne vsebine, ženejo druge motnje, ne le radovednost,« meni dr. Andrej Kastelic. »Odrasli so že spoznali druge odnose, otroci pa ne: zmanjkuje jim spretnosti za tkanje vsakdanjih kontaktov. V Sloveniji srečujem mlade, ki imajo težave z elektronskimi mediji: prav vse, kar doživijo, dajo na internet. Pa saj to počnemo tudi mi: že fotografijo našega novorojenčka damo na internet. Imamo pravico do tega?« sprašuje.

Razvita zasvojenost je bolezen možganov, bolezen izbire. Zlorabljanje nekega sredstva, napačna stimulacija po številnih ponovitvah pokvari naš sistem za doživljanje ugodja. Trajno? »Na podlagi novih dognanj terapevtov, ki upoštevajo, da je zasvojenost možganska bolezen, poskušamo umiriti bolezensko stanje možganov. To je najbrž edini način, da ukrotimo bolezen,« je izkušnja Sanje Rozman. »Možgani so najčudovitejša stvar v vesolju, vedno rastejo, znova in znova nastajajo nove povezave. Zasvojenosti so zelo ozdravljive, veliko bolj, kot smo doslej mislili. Toda človeka je treba postaviti v nove okoliščine, prestrukturirati njegovo življenje.«

V ZDA je imel leta 2006 težave z internetnim seksom vsak šesti zaposleni, ki pri delu uporablja računalnik. Ocenjujejo, da so z njim zasvojeni od eden do trije odstotki populacije (po pesimističnih ocenah deset). Več je moških, vendar to ni izključno moški problem: 40 odstotkov dostopov do pornografskih strani naredijo ženske. Sedemdeset odstotkov dostopov na te strani se zgodi med deveto uro dopoldne in peto popoldne – ko so ljudje v službi. Ti ljudje so omamljeni, čustveno nedostopni, ne morejo normalno delati. Omamljenost se lahko tako stopnjuje, da zasvojeni ne preneha niti pod grožnjo, da bo izgubil službo.
Slavko Ziherl opozarja na začarani krog, ko eden od partnerjev pobegne v virtualno spolnost, ni pomembno zakaj: zaradi obremenjenosti ali strahu pred komunikacijo oziroma nesposobnosti za realne odnose, tudi seks s partnerjem. To odnos med partnerjema še poslabša, ker je zasvojenemu še manj do spolnosti z realnim partnerjem, poleg tega mu zanj po toliko urah za računalnikom zmanjka časa.

Nič se ne more primerjati z ravnjo stimulacije možganov in omamnim stanjem, ki ju zasvojeni z internetnim seksom doživlja pri ogledovanju pornografskih vsebin na internetu. Zasvojeni se izmakne družinskemu življenju. Ne trpijo le partnerji, temveč tudi otroci, ki nimajo več občutka varnosti in si ustvarijo napačno sliko o spolnosti. Takšni otroci so neopremljeni za življenje, partnerstvo. Nič bolje se jim ne godi kot otrokom alkoholikov. Po izkušnjah Slavka Ziherla zasvojeni zanemarja partnerko, ki najprej pomisli, da ima drugo. Tudi internetni seks je prevara – s kopico drugih žensk. Ni tako pomembna nemoralnost prevare, temveč bridko razočaranje in porušeno zaupanje. Partnerka se čuti grozovito razvrednoteno. Odvisnost od internetne spolnosti je enako razdiralna kot vse druge. »Posebnost zdravljenja pa je v tem, da gre za spolnost in je treba obrniti začarani krog, spet vzpostaviti živo, realno spolnost z živim partnerjem.«

Prva skupina za samopomoč, namenjena zasvojenim s seksualnostjo in njihovim partnerjem, je pri nas začela delovati na začetku leta 2010. Individualno pomoč ponujajo tudi v društvo Sprememba v srcu, na Nacionalnem inštitutu za psihoterapijo in v Ambulanti za spolne motnje pri Psihiatrični kliniki Ljubljana. Program, s katerim pomagajo zasvojenim v omenjenem v društvu, lahko v 80 odstotkih izvajajo zdravljenci sami, preostanek pa v okviru skupinske in individualne terapije. »Začeli smo pred 17 leti z zapuščino dr. Ruglja,« je razložila predsednica društva Sanja Rozman. »Pred tremi leti smo se povezali z dr. Patrickom Carnesom, ki je strnil ameriške izkušnje zadnjih 30 let v 'nežno pot skozi dvanajst korakov', zdaj pa s Petrom Topičem, prevajalcem Carnesove knjige Ne recite temu ljubezen, to znanje in izkušnje prenašava v Slovenijo. Zdravljenci v njunih skupinah so visoko motivirani, saj vedo, da obstaja rešitev. Abstinenca je predpogoj, a obstaja nevarnost, da se začne zasvojeni zatekati v lastno domišljijo.«

Zdravljenje je razumski proces. Če bi poslušali čustva, bi se hitro vrnili na stare tirnice. Po Carnesovih izkušnjah človeški možgani po začetku abstinence potrebujejo 40 dni, da se umirijo, in tri mesece, da se »ponovno nastavijo«. Ljudje lahko zlahka abstinirajo prvih šest mesecev, ker so še čustveno otopeli. Potem se začno prebujati, čutiti – ta čas je nevaren za recidiv. Da nastanejo nove možganske povezave, da se zakoreninijo novi vzorci življenja, pa traja tri ali štiri leta. Zato program predvideva 30 temeljnih nalog za strukturiranje življenja. Pomembna je pomoč strokovnjakov: odrasli ne zmorejo sami držati razumske zaobljube, mladi pa še teže. Po zdravljenju udeleženci po navadi živijo bolj kakovostno kot prej, da pa so ozdravljeni za zmeraj, je preveč tvegano trditi. Pri mladih, če je pomoč uspešna, pa ni nujno, da nekdanja zasvojenost pomeni dosmrtno ogroženost, meni Andrej Kastelic.

Kritičnost do informacij

Veliko je idej o tem, kako obvarovati otroke pred to odvisnostjo, a uporabnega recepta ni. Sanja Rozman priporoča pravilen odnos do računalnikov in kritičnost do medijev na splošno: računalnik ni ne igrača ne elektronska varuška. »Kot smo včasih svarili otroke pred nevarnostmi okolja, jim vcepljali, naj bodo previdni (streetwise), jim moramo danes vcepljati kritičnost do medijev (mediawise), zlasti do interneta. Nepomemben ni niti podatek, da več kot polovica zdravljencev doživi prvi stik s pornografijo pred svojim desetim letom – iz očetovih zalog. V prvih razredih osnovne šole in nižji gimnaziji dve tretjini ameriških otrok gleda pornografske vsebine med pisanjem domačih nalog in se vede kompulzivno.«

Ziherl poudarja varovalni pomen dobre samopodobe. Kot učinkovit primer je opisal 25 let star poskus v okviru programa za preventivo pred uživanjem nedovoljenih drog na ameriških šolah. Poskus z geslom I am special (Jaz sem nekaj posebnega) je zajel osnovnošolce od prvega do devetega razreda v 30 zveznih državah. Otrokom so povedali, da so nekaj posebnega, ker so takšni, kakršni so. Pozneje so postopoma vključevali nevarnosti, ki jih ogrožajo, in jim vcepljali prepričanje, da se morajo obvarovati pred njimi, saj so vredna bitja. »Če hočemo otroke obvarovati pred internetno spolnostjo, jih moramo predvsem učiti, kaj spolnost je.«

Za pristno ni nadomestka

Predvsem pa internetne spolnosti ne smemo enačiti s spolnostjo. Spolnost, ki jo motivirata ljubezen in poskus zbližanja z drugim človekom, je nekaj povsem drugega kot seks, ki ga ženejo jeza, žalost, strah ali sovraštvo. Veliko tistega, kar kot spolnost vidimo v pornografiji, je nasilje na eni strani in manipulirani lepota (ženske) ter zmogljivost (moški) na drugi. Kadar je spolnost povezana z nasiljem, ni zdravo. Znano je, da so glavni preskrbovalci tega gradiva visoko specializirani mafijci, vešči v iskanju najšibkejših točk ljudi, podob, ki se jim vžgejo v psiho. Veliko je možnosti, da iščoči najde ravno tisto sliko, zgodbo ali film, ki je popolna kopija nečesa nerazrešenega iz njegovega otroštva ali najstniškega obdobja in v njem zbudi nepopisno močna doživetja. Ne da bi postavili mejo med tem, kar je zdravo in kaj ni, pa ni mogoče zdraviti ljudi, opozarja Sanja Rozman. In kaj ima s tem ljubezen? Ljubezen je tisto, kar nas naredi človeške (Sanja Rozman), oziroma ljudje smo tisti, ki delamo ljubezen (Slavko Ziherl). Je vezivo med ljudmi, ki nas brani pred nevarnostmi življenja.