Tiskane izdaje
Ladje so kot ljudje: krstijo jih, potujejo po svetu, menjajo delodajalce, naletijo na čeri, nekatere plujejo srečno mimo, a na koncu vse ugasnejo. Ene med starim železom, druge na dnu morja. Nekatere ostanejo zapisane v zgodovini, o drugih se nam ne sanja. Stotine parnikov, tisoče usod, trda skorja pomorskega kruha, neizmeren trud in ena sama želja po svobodi tam na modrem horizontu.
Po več kot polstoletnem zbiranju razglednic, znamk, fotografij, člankov, knjig in drugih dokumentov, povezanih z morjem, je strastni zbiralec Mitja Lamut (tudi odvetnik, taborniški starešina in podpredsednik Društva slovensko-hrvaškega prijateljstva) izdal knjigo Parniki Jadrana na razglednicah, ki razgalja pomemben delček pomorske zgodovine na Jadranu od sredine 19. stoletja do konca druge svetovne vojne.
V njej izvemo, da leži danes 96 metrov dolg parnik Euterpe na globini 85 metrov, v mulju, 1,5 morske milje zahodno od vhoda v zaliv Novalja na Pagu. Med prvo svetovno vojno, ko je avgusta 1918 s približno tisoč vojaki na krovu plul med polotokom Lun in Novaljo, ga je pod večer opazila italijanska podmornica F 7 in vanj izstrelila tri torpede. Dva sta zadela, eksplodiral je le eden. Ladja se je nagnila na bok, kar je onemogočilo spust rešilnih čolnov, in se zelo hitro potopila. Nekaj rešilnih čolnov je kasneje splavalo na površje. Utonilo je 435 vojakov in članov posadke. Druge ladje v bližini in ribiči s Paga so rešili 450 vojakov.
Prvi parnik z imenom Ljubljana je bil prekrščen iz parnika Hegedüs Sandor. Po prvi svetovni vojni je ladja pripadla Kraljevini SHS in Jadranski plovidbi, ki jo je takoj preimenovala v Ljubljano in jo že leta 1923 prodala na Malto, kjer je obdržala ime Lubiana. A Jadranska plovidba je kasneje dobila ladjo Salona in leta 1931 so jo preimenovali v Ljubljano. Deset let pozneje so jo zasegli Italijani, leta 1945 pa je že pod jugoslovansko zastavo pred Bakrom naletela na akustično mino. Utonilo je najmanj 120 potnikov in 47 članov posadke.
Ladijski turizem na Jadranu
Ladja Thalia je bila sestrska ladja Euterpe, vendar veliko srečnejša. Že leta 1901 je plula na turistična križarjenja po Dalmaciji in Sredozemlju pa tudi v pristanišča severne Evrope. Imela je 26 enoposteljnih in 70 dvoposteljnih kabin, vse z električno razsvetljavo in centralnim ogrevanjem, ter štiri zelo razkošne apartmaje. Potovanje z njo po Sredozemlju je trajalo od 20 do 25 dni.
Lastnik ladje Brioni, avstrijski tovarnar Paul Kupelwieser, je po nasvetu Roberta Diesla leta 1907 v tržaški ladjedelnici STT naročil motorno potniško ladjo na dizelski pogon. Brione so predali leta 1910 in je bila svetovna novost na pomorskem tržišču. Bila je prva potniška ladja na svetu z vgrajenim štiritaktnim dizelskim motorjem. Zobati prenosnik je ladji omogočil tudi vzvratno plutje.
Po drugi svetovni vojni je prešla v floto reške Jadrolinije in kot Rečina plula po Jadranu vse do leta 1968, ko so jo prodali v Zadar, kupec pa jo je preuredil v plavajočo restavracijo. Turistične temelje na Jadranu je postavila tudi 42 metrov dolga ladja Grado, ki so jo zgradili leta 1914 v Trstu in je že pred vojno plula med Trstom in Portorožem.
Linijo je obnovila leta 1930 in skupaj z 12 drugimi ladjami istega ladjarja (Istria - Trieste) samo leta 1935 predvsem po severnem Jadranu prepeljala zavidljivih 799.000 potnikov. Leta 1947 je spet začela voziti na liniji med Trstom in Puljem. Leta 1960 je še za krajši čas povezovala Trst in istrska mesta (nadomestile so jo Edra, Dionea in Ambriabella), potem so jo prodali in potopila se je leta 1996 pri Neaplju.
Baron Gautsch, 85 metrov dolga ladja Avstrijskega Lloyda, je plula na progi od Trsta do Kotorja in nazaj. Leta 1914 se je začela vojna in 11. avgusta se je v Boki Kotorski nanjo vkrcalo precej ljudi. Dva dni zatem je izplula iz Malega Lošinja. Kapitan Winter je bil seznanjen z vsemi minskimi polji, ni pa vedel, da je prav njegova (avstro-ogrska) vojna mornarica samo nekaj dni prej pred Rovinjem postavila nove mine, ker se je bala napada Italijanov.
Nedaleč od Rovinja je ladja zapeljala na mino, čeprav je plula v skladu s koordinatami, danimi pred tem v avstrijskem vojaškem poveljstvu. Potopila se je v treh minutah. V morje jim je uspelo spustiti le en rešilni čoln in vanj je skočilo vsega 30 potnikov in članov posadke. Iz Rovinja so nesrečo videli, toda niso si upali priti na pomoč, saj niso vedeli, kje so še mine. Avstro-ogrske oblasti niso dajale pravih podatkov o nesrečni ladji, zato da bi prikrile lastno nepopisno napako. Točnih podatkov o številu potnikov ni bilo, uradni viri navajajo 250 mrtvih potnikov in 34 članov posadke, rešilo se je vsega 170 ljudi. Ta nesreča še vedno velja za največjo nesrečo potniške ladje na Jadranu.
Aleksandrinki Angelini
Potniki so najprej šli vsi z ladje na kopno, in ker so letala odletela, so se deset minut pozneje spet vsi vkrcali, komaj pa je parnik odrinil iz pristanišča, že so se letala vrnila. Na ladji je bilo več kot 200 potnikov. Letala so najprej streljala z mitraljezi, potem pa odvrgla dve bombi. Kapitan je gorečo ladjo nalašč nasedel na obalo, da ne bi potonila, ranjeni potniki so poskakali v morje in na kopno.
Po neuradnih podatkih je bilo mrtvih vsaj sto civilistov in kakih 50 nemških vojakov. Na pomoč so priskočili tako iz Umaga kot iz Pirana. Reševali so številne ranjence in gasili požar. Poškodovana 34 let stara ladja je na čereh dočakala konec vojne. Leta 1946 so razbitine dvignili in odpeljali na razrez.
Leta 1947 se je v Aleksandriji in Haifi na Jadrolinijin parnik Srbin vkrcalo veliko potnikov (Izralcev), ki so se namenili na Zagrebški velesejem. V Splitu so se skoraj vsi izkrcali in nadaljevali pot z vlakom proti Zagrebu. Plovbo je nadaljevalo samo 37 članov posadke in pet potnikov.
Zvečer, 6. junija 1947, je ladja pri rtu Glavotok na otoku Krku naletela na zaostalo magnetno mino. Eksplozija je bila tako močna, da se je ladja potopila v štirih minutah na globino 21 metrov. Umrlo je 19 članov posadke in štirje potniki, med njimi tudi aleksandrinka Angelina Gruden, ki se je iz Egipta dokončno vračala domov, o njej (pod drugim imenom) pa je pisal tudi Marjan Tomšič v romanu o aleksandrinkah Grenko morje.
Vonj po ladijskih parnikih
Avtorju Mitji Lamutu, ki je kot šestletni deček prejel od očeta prvo razglednico parnika, kakršnega je lahko videl na Reki, se je za zmeraj vtisnil v spomin vonj po ladijskih parnikih, palubah in zraku ob pristaniškem pomolu. Iz svoje zbirke več tisoč starih razglednic parnikov (je lastnik ene najbogatejših tovrstnih zbirk) jih je izbral 231, objavil podobe slikovitih lepotic, včasih tudi besedila s hrbtne strani razglednic, se zakopal v arhive, leksikone, almanahe, letna poročila državnih pomorskih služb, v članke in druge vire ter popisal njihove usode, lastnike, mornarje in usode potnikov.
»Parnike na Jadranu je obdelal enciklopedično in poleg osnovnih podatkov nanizal tudi vrsto nenavadnih dogodivščin, ki jih je imel vsak od njih,« je povedala zgodovinarka iz Pomorskega muzeja Piran Nadja Terčon, ena od dveh recenzentk knjige, ki je izšla v tisoč hrvaških in v petsto slovenskih izvodih. V knjigi je opisan tisti del zgodovine potniškega ladjarstva na Jadranu, ki mu avtor upravičeno pravi »zlato obdobje potniških ladij«. Gre za čas, ko je potniška ladja Abbazia z Reke v Opatijo pripeljala vsaj tri minute prej kot avtobus.
