Tiskane izdaje
Ob besedi »agrarna« večini Slovencev najprej pride na misel prizor iz filma Moj ata, socialistični kulak, v katerem družina ponosno pobira »agrarni« krompir. Beseda je po odpravljanju vsega, kar diši po polpretekli zgodovini, dobila celo negativen prizvok, toda v času izrazitega individualizma marsikdo spet zahrepeni po kolektivnem.
Če sledimo podatkom Antona Možeta, predsednika le dobro leto starega združenja agrarnih skupnosti, imamo v Sloveniji 600 takšnih enot, približno 200 jih deluje in okoli 70 jih je vključenih v združenje. »Kar pa je še pomembneje,« poudarja Može, »je, da zasedajo agrarne skupnosti okoli štiri odstotke slovenskih zemljišč.« Njihovo poreklo sega v čase habsburške monarhije, morda še dlje v preteklost, in večinoma so bila to najslabša zemljišča. Danes je običajna razdelitev agrarnih posesti 70 odstotkov gozdov in 30 odstotkov pašnikov.
Anton Može priznava, da je upravljanje agrarne skupnosti dandanes precej težavno. Najprej je zahtevna naloga že urediti status teh skupnosti – tega dobijo z vpisom v zemljiško knjigo, a prej je treba zbrati članstvo, urediti zaplete z dedovanjem ipd. –, nato pa držati skupaj toliko različnih interesov. Delo je prostovoljno, tiste, ki imajo urejen status in prodajajo, denimo, les, si delijo dobiček, je na kratko opisal Može, ki je tudi predsednik Agrarne skupnosti Gabrče s 23 člani. V tem času v združenju sodelujejo pri pripravi zakonodaje, s katero bi olajšali delo tovrstnim skupnostim, povezujejo pa se tudi s srenjami, ki delujejo na drugi strani meje. Z novo mejo je ostal del srenjskih zemljišč v Jugoslaviji in so bila nacionalizirana.
Po denacionalizaciji so mnoga zapuščena. »Takih zemljišč je na slovenski strani za okoli 800 hektarov. To je, denimo, območje hriba Kokoš,« je navedel Može.
Srenje pod hribom Kokoš
Na območju Naravnega rezervata Glinščica, ki se razteza južno od hriba Kokoš, delujejo štiri srenje, to so Boljunec, Boršt, Draga in Dolina. Eden od boljunških srenjašev je Stojan Glavina iz Gornjega Konca, ki pozna domačo srenjo tako rekoč do zadnjega kamna – ali pa vsaj vsak njen mejnik. Poiskati zna tudi tiste najstarejše s križci, ki so jih v času Avstro-Ogrske zamenjali z večjimi mejniki. Eden izmed takšnih je pri Botaču, vasici na meji med Slovenijo in Italijo. Na kamnu, ki deli ozemlje treh srenj, je letnica 1819 in napis gemeinde (nemško ime za skupnost). »Leta 1819 so srenje vpisali v kataster. Te mejnike so postavili tam, kjer so že bili,« je Stojan Glavina iz Boljunca pokazal trikotni kamen, ki sprehajalcu na poti po italijanskem delu doline Glinščice na prvi pogled ne bi povedal prav veliko.
Boljunška srenja ima 12 hišnih številk in okoli 25 aktivnih srenjašev, predvsem pa je ena redkih na tistem območju, katere status je urejen in je torej vpisana v zemljiško knjigo. Po besedah Stojana Glavine tudi deluje, čeprav je večina kolektivnega ozemlja pokrita s skalami (»Najboljša zemlja je po drugi svetovni vojni ostala v takratni Jugoslaviji.«). Z udarniškim delom, kakršno je pač delo v srenjah, poskušajo skrbeti za gozd in poti po rezervatu – »odvisno od časa, ki ga imajo člani«.
V Dolini
Z zgodovino in delovanjem teh skupnosti se veliko ukvarja srenjaš Vojko Kocjančič iz vasi Kroglje, ki spada v srenjo Dolina. Rodil se je na kmetiji, a formalno nikoli ni bil kmet, čeprav se pri tem nasmehne: »Kdor se rodi kot kmet, ostane kmet.« Kmetoval je sicer za domače potrebe, kajti z delom na domačiji se ni bilo mogoče preživljati – potem ko so jih zaradi gradnje naftovoda in tovarne velikih motorjev razlastili. »To je spremenilo življenje stotinam družin, kmetje so bili prisiljeni zamenjati poklic. Mnogi so se preselili v mesto in za seboj pustili prazne domačije,« je opisal eno izmed dejanj, ki jim z nadpomenko pravi »prefinjena politika Italije«.
Skoraj tri desetletja je bil direktor Slovenskega deželnega gospodarskega združenja v Trstu in podjetja Servis, zadnjih osem let, odkar je v pokoju, izživlja svoje sanje. Njegov oljčnik za hišo ima okoli 25 dreves in je pravzaprav zelo pomanjšana različica kmetije, ki jo obdeluje njegov sin – na njej imajo okoli sedemsto oljčnih dreves in pet hektarov trte.
Na pobočju Malega Krasa, v katerega je zarezana dolina Glinščice, ki se dviguje nad industrijskim Trstom, še vedno ponudi hladno studenčnico. »Pijem jo od nekdaj, pa sem še vedno živ,« je postavil merilo neoporečnosti. In preprosta so tudi merila, ki krojijo delovanje srenj. Temeljijo na tradiciji, ki se vleče stoletja.
»Srenja ni nič drugega kot kolektivna lastnina, preostanek nekdanje ureditve kmečkih vasi, ko se je nomadski način življenja spremenil v naselitveni,« je začel razlagati. Te skupnosti, kakor koli so jih na posameznih območjih že imenovali (v Srbiji so zadruge, v Rusiji so jim rekli mir, na Krasu jus, v Italiji terre civiche, usi civici, vicinie, regole, consortiere ...), so v različnih državotvornih procesih prirejali po svoje, ponekod tolerirali, drugod so zemljo morali razdeliti.
Nepredvidljiva politika
»Za časa fašizma so poskušali te skupnosti odpraviti. A ker Italijani niso posebno nadarjeni za sistemske rešitve, so naredili več zmede. In tako imamo po 90 letih še vedno komisarje, ki naj bi to uredili. No, nekatere skupnosti v Italiji, kot so Ladinci, Južni Tirolci in drugi, so zakonodajo spremenile sebi v prid in tako velja takšno zemljišče za zemljišče s posebnimi pravicami.« Tudi v njihovi srenji poskušajo zemljiškoknjižno urediti status, vendar je del (sicer manjši) na slovenski strani, tudi zapisi skozi zgodovino so različni ... »Zdaj zbiramo dokumente, proučujemo staro zakonodajo, celo avstro-ogrsko. Kaže, da se bo naposled vse uredilo, kot si želimo,« je razmišljal, malce pomolčal in dodal: »No, bomo videli, politika je zmeraj nepredvidljiva.«
O zgodovini srenje, ki ima danes 58 članov, ve Vojko Kocjančič veliko povedati, a ga v tem času bolj vznemirja vprašanje, kako takšno skupnost obdržati pri življenju »z neko gospodarsko logiko«. »Skupni duh se je ohranil. S tem nimamo težav, dogovorimo se,« je na kratko odgovoril na vprašanje, kako jim uspeva v času individualizma ohranjati kolektivnega duha. »Skupaj sekamo gozdove, kmetijska zemljišča damo v najem po simbolični ceni. Toda pri sekanju gozdov bi lahko tudi kaj zaslužili in, denimo, zagotovili delovna mesta za dva ali tri mlade, je poudaril. Omejitve, ki jim – poleg zemljiškoknjižnih zadev – hodijo na pot, so dvorezne in povezane z zaščito okolja, to so krajinska in hidrogeološka zaščita, gozdni zakoni in zdaj še Natura 2000.
»Ljudje, ki iz mesta pridejo v naravo, gledajo na to zelo čustveno. Domačini pa s to zaščito nimamo kaj početi. Z našega vidika je skoraj smešna. Naravovarstveniki pretiravajo, ko hočejo zaščititi prav vsako rož'co ali drevo, kjer bi lahko gnezdila kakšna ptica. Pa saj ni neumna, bo pa šla na sosednje drevo,« je z malce posmeha zavrnil pomisleke.
Življenje z naravo
Za vsak prekršek na zaščitenem območju so predvidene visoke sankcije, »in tako ljudje, če gredo na svojo zemljo, ne tvegajo nič drugega kot kazen, česa drugega tam ne morejo več početi. Če pa že, morajo pripraviti dve samokolnici papirjev, a še vedno tvegajo. In to ne samo denarne kazni, ampak tudi sodni postopek. Za nov vinograd je moj sin dobil prijavo na sodišče, ki se je končala po sedmih letih z oprostitvijo, a velikimi stroški, ki jih nihče ne bo povrnil,« je karikiral življenje na zaščitenem območju. »Evropa veliko da na ambient in marsikje je tako pravilno, toda tukaj na Krasu ni velikega onesnaženja.«
Kamnita dolina Glinščice je imela od Rimljanov naprej svoje gospodarsko življenje. Vodo so znali izkoristiti mlinarji, perice, po njej so tovorili sol in navsezadnje uredili železniško progo od Hrpelj do Trsta. »Progo, ki so jo odprli leta 1886, so zgradili v 20 mesecih. Pred leti so na tej trasi urejali sprehajalno in kolesarsko pot in za to porabili osem let ter veliko evropskega denarja,« se je pridušal Vojko Kocjančič, »a danes se proga že zarašča, in če je srenje ne bodo očistile, kmalu s kolesom ne bo več mogoče peljati skozi ...«
