Tiskane izdaje
Ime Kolodvorska oziroma Bahnhofgasse je dobila leta 1853, štiri leta po prihodu prvega vlaka v Ljubljano, in to ime obdržala stoletje; leta 1957 so jo po jugoslovanskemu politiku in umetniku preimenovali v Ulico Moše Pijadeja in leta 1992 znova v Kolodvorsko. Območje od današnje Dalmatinove do stika Slomškove s Kolodvorsko je bilo pred tem znano kot Blatna vas (Kothdorf), ki jo je že v 17. stoletju v grafični zbirki prikazal polihistor Janez Vajkard Valvasor in omenil, da je ulica obstajala že v 16. stoletju. Vse do sredine 19. stoletja je bila Blatna vas ljubljansko predmestje z nizkimi hišami in glavno ulico – današnjo Kolodvorsko. V Slovanski knjižnici v Ljubljani so ji posvetili tokratno domoznansko razstavo z naslovom Kolodvorska ulica: od popotništva do kina. Odprli jo bodo v torek, na ogled pa bo do 5. oktobra letos.
Z vlakom in ladjo
Pomembnost te ulice se je tudi na ravni mesta povečala s prihodom vlaka; to je spodbudilo gostilniško in hotelirsko dejavnost, na prelomu stoletja pa so se na njej množično odpirale še izseljenske pisarne. V njih so si potniki predvsem do sredine 40. let prejšnjega stoletja kupovali vozovnice za prevoz do pristanišč in ladijska potovanja v obe Ameriki, Avstralijo in Azijo, tu so ponujali tudi vozovnice znamenite družbe White Star Line, ki je vabila na krov svojega Titanika. Potniki so se pred dolgo potjo čez ocean v gostilnah in hotelih na Kolodvorski najedli in naspali, največkrat so se zbirali pri Starem Tišlerju. »Če pride tujec v ljubljanske Kolodvorske ulice, vidi cele gruče preprostih ljudi s kovčegi, ki oblegajo potovalne pisarne, postajajo po ulicah in posedajo po gostilnah. Vpraša, kdo so ti možje in mladeniči, dekleta, otroci in žene, in povedo mu, da so slovenski izseljenci. Ljudje so, ki zapuščajo domačo grudo, da dosežejo srečo drugod, morda onkraj morja, v Ameriki …« v dogajanje v začetku 20. stoletja prestavi bralca odlomek iz Črtice o naših izseljencih v znanstveni reviji Čas. Kakšna je bila ponudba turističnih agencij, pa pričajo številni oglasi v takratnih časopisih, kakršen je bil v Domoljubu, denimo, za pisarno Antona Rebeka: »Vožnje karte in tovorni listi v Ameriko. Kraljevi belgijski poštni parnik Red Star Linie iz Antverpna naravnost v Novi Jork in Filadelfijo ...«
Nekaj medvedov in dve ari
Prva stavba, ki je močno spremenila značaj in videz, je bila Ljubljanski dvor, večnamenska palača v slogu pozne secesije, ki jo je na mestu podrte Molinejeve bombažne predilnice dala zgraditi železniška uprava po načrtih arhitekta Josipa Costaperarie. »Ulico so še bolj zaznamovale poznejše stavbe, zgrajene v 60. in 70. letih prejšnjega stoletja, ko je tudi ta del mesta zajel graditeljski bum,« razkriva eden od avtorjev razstave Gašper Hudolin. V 50. letih so zgradili radijsko hišo, v zgodnjih 60. letih še poslovno-stanovanjsko zgradbo Hermesa, sledile so stavbe Tekstila, nove RTV-hiše in pokojninskega zavoda – to je zasnoval arhitekt Zoran Kreitmayer, ki je za razstavo posodil načrte. Starejši prebivalci mesta gotovo še pomnijo, da je za današnjo RTV-hišo na zemljišču nekdanje vrtnarije med letoma 1949 in 1951 deloval prvi živalski vrt, ki se je ponašal z nekaj medvedi, jelenom, volkom, kuno zlatico, belico, dvema jezerskima orloma, parom srebrnih fazanov in dvema arama.
Avtorja razstave je najbolj presenetil značaj Kolodvorske ulice kot prehodne ulice. Med drugim je odkril tudi, da je bila Kolodvorska ulica leta 1877 razdeljena med dve župniji; v Šentpetrsko so spadale sode hišne številke, v župnijo Marijinega oznanjenja pa lihe. Pozneje so vse prešle v zadnjo.
Hudolinu se zdi najbolj dragoceno gradivo, povezano z gostilništvom in hotelirstvom, dvema najstarejšima dejavnostma tega območja. Konec 19. stoletja je na Kolodvorski delovalo kar 14 gostiln, ki so ponujale tudi poceni prenočišča. Poleg pomembne furmanske gostilne Stari Tišler, ki ima danes spomeniško zaščiten obok nad vhodom in še vedno vidne priveze za konje na fasadi, je bila med najbolj znanimi gostilna Pri Bitencu (Zur Vereinigung), poznejši Hotel Štrukelj, ki je po drugi svetovni vojni postal Hotel Turist, danes je poznan pod imenom City Hotel Ljubljana. »Konec 19. stoletja je daleč naokoli slovel tudi Hotel Južni Kolodvor, v katerem so leta 1905 prirejali brezplačne vojaške koncerte, leta 1907 pa so se tam na prvem kranjskem gostilniškem shodu v obrambo in izboljšanje gmotnega položaja gostilničarskega stanu zbrali predstavniki tega ceha,« je nekaj zanimivosti natrosil sogovornik. Južni kolodvor je konec 20. let kupil trgovec Fran Miklič in začel graditi hotel Metropol, ki je s 164 sobami do sredine 30. let postal eden največjih v Jugoslaviji. Sogovornika zgodovinarja je presenetil tudi podatek, da so imeli načrt, da bi Kolodvorska ulica čez Mesarski most segala vse do starega dela mesta in bi bila nekakšna neprometna aleja. Toda ta se ni uresničil. »Je pa Kolodvorska pred potresom 1895. leta segala vse do Trubarjeve ulice, torej je vključevala tudi Malo ulico,« je poudaril soavtor Matjaž Bizjak, ki je k razstavi prispeval fotografije današnje Kolodvorske. Dodal je, da je vlogo Kolodvorske danes bolj ali manj prevzela Miklošičeva cesta.
Bogata patina
Z domoznanskimi razstavami v okviru projekta Ljubljana – med nostalgijo in sanjami si želijo po besedah mag. Teje Zorko, vodje Slovanske knjižnice, Centra za domoznanstvo in specialne humanistične zbirke Mestne knjižnice Ljubljana spomniti na bogato patino in kulturno dediščino ljubljanskih ulic in znamenitosti. »Poleg tega hočemo opomniti, da imamo na naših policah cel kup zanimivih knjig in gradiva, ki jih ponavadi nihče ne opazi. Naš namen je dosežen, če obiskovalci naših razstav naslednjič, ko se sprehajajo po teh ulicah, nanje pogledajo z drugimi očmi,« je poudarila sogovornica. Sprehajalec na današnji Kolodvorski ulici 6 lahko opazi spominsko tablo, da se je leta 1878 tu rodila pisateljica Zofka Kvedrova, razstava pa spomni še na nekaj znanih, ki so tu živeli in ustvarjali: književnika Milana Puglja, skladatelja Davorina Jenka pa tudi književnika Jurija Hudolina, ki se je svoji ulici poklonil z zbirko kratkih zgodb Na Kolodvorski ulici nič novega: iz roda v rod še naprej. A v resnici se je na Kolodvorski od leta 1853 marsikaj le spremenilo.
