Korak za korakom se učijo živeti kot medvedi

Monti je star dve leti in deset mesecev, tehta pa 130 kilogramov. Za soseda ima Goševa, starega 23 let in težkega 300 kilogramov. Nataša in Sajda sta prišli iz Srbije, Marinka ima lepa bela ušesa, najstarejša, »stara mama«, pa je Marija s svojimi skoraj 40 leti. Preostali člani družbe so še Bobi, Nada, Dana, Elena, mirno in udobno starost pa uživa še nekaj Marjan.

Nekaterim so že pred leti ali desetletji njihovi prvi lastniki izpulili zobe, večina jih ima raztrgane smrčke, nekateri še vedno ure in ure ponavljajo ritem tri korake v levo, tri korake v desno. To so nekdanji plešoči medvedi, ki so, upamo, pozabili nekdanji boleči »ples« in ki danes v bolgarskem Parku plešočih medvedov živijo kot... medvedi.

Na južni strani nacionalnega bolgarskega parka Rila, gorskega masiva, leži kraj Belica. Vanj krenemo iz smučarskega središča Bansko, kjer zapustimo poseljeni svet, v Belici pa se naložimo v kombi, za devetega in desetega potnika dodatno opremljen s kuhinjskima lesenima stoloma na zadnjem koncu. Odpelje nas še dlje od »civilizacije« po nekakšni cesti še 15 kilometrov gor v hribe do Parka plešočih medvedov.

Sprejme nas Dimitar Ivanov, ki ga nato, njegovi gostje, celi dve uri ne izpustimo iz rok. Dregnemo namreč v zanimive, žalostne zgodbe medvedov, vklenjenih v verige, »plešočih« v ritmu muzike romskega goslarja. Nekdanje turistične atrakcije. Sprehajamo se mimo ograj, ki ločujejo živali od ljudi, in poslušamo zgodbe o vsakem medvedu ali medvedki posebej. Dimitar sočutno pripoveduje o njihovem nekdanjem suženjstvu in sedanjem življenju, vrednem medveda. Še več, ker njihovih sedem varuhov, zaposlenih v parku, in dve fundaciji, Four (Štiri šape) in Fundacija Brigitte Bardot, zelo dobro skrbijo zanje, kosmatinci v parku praviloma dočakajo zelo visoko starost.

Ples medvedov prepovedali

Njihova pot iz verig se je začela konec devetdesetih let, ko so turisti na bolgarski črnomorski obali in v večjih bolgarskih mestih naleteli na plešoče medvede in na to opozorili mednarodno fundacijo Štiri šape, ljudi, ki se borijo proti zlorabljanju živali. Ugotovili so, da v Bolgariji »pleše« približno 20 medvedov, nato pa so se odločili, da bodo te medvede osvobodili iz ujetništva, jih rešili trpljenja in jim uredili zatočišče. Pogodili so se z vlado: če vlada zavaruje medvede, še zlasti t. i. plešoče, bo fundacija zanje uredila primerno zatočišče in ga financirala.

Zaradi obsežnosti in zahtevnosti projekta so iskali še drugega močnega partnerja. Ugodila jim je Fundacija Brigitte Bardot. Na robu Rile so uredili nekaj več kot hektar veliko zatočišče, razdeljeno v tri sektorje. Vzporedno s temi aktivnostmi in reševanjem prvih živali se je dvigovala zavest o potrebi po zavarovanju medvedov, še posebno plešočih, zakon o zavarovanju vrste pa je Bolgarija dobila leta 2008. »Če zdaj poškoduješ medveda, te čaka pet let zapora,« pojasni Dimitar.

Zatočišče po najvišjih merilih

Park plešočih medvedov danes meri dvanajst hektarov, z žičnato ograjo, električno žico in številnimi vrati razdeljenih v sedem sektorjev, ki omogočajo združevanje medvedov v prijateljske skupine ali njihovo ločevanje ter s tem reševanje teritorialnih problemov oziroma hierarhičnih razmerij med živalmi. »Prvi trije varovanci Kalina, Marjana in Štefan so bili v park sprejeti leta 2000. Kandidatov je bilo vedno več, zato smo morali zavetišče zelo povečati. Leta 2007 smo vanj sprejeli še zadnje tri bolgarske plešoče medvede, Mimo, Svetlo in Miša, leta 2003 zadnje tri iz Srbije.

»Tako vsaj pravijo tamkajšnje oblasti,« je previden Dimitar. »Odkupili smo jih od Romov. Nekdo je za tri medvede (takrat) zahteval milijon nemških mark. No, na koncu je bil zadovoljen z 10.000 markami za vsakega. Tudi v Grčiji, Turčiji, Albaniji, Makedoniji in že dolga leta v Romuniji ni več plešočih medvedov. Vendar našega zavetišča kljub temu še ne bomo tako zelo kmalu zaprli. Poglejte, Monti je star šele dve leti in pol, naši medvedi pa dočakajo visoko starost. V zavetišče bi radi spravili še številne medvede, ki jih imajo zaprte v kletkah pri gostiščih. V Albaniji je takšnih več kot 30, še vedno jih vodijo tudi na verigah, sicer ne zaradi 'plesa', ampak le za fotografiranje. Fotografija z medvedom bi vas stala 50 evrov, kar sploh ni malo, še zlasti ne za revne Rome. Težava je tudi, da si veliko Evropejcev to 'atrakcijo' preprosto želi videti,« pojasnjuje Dimitar.

Kako medved zapleše?

Izvemo, da nikdar ne zapleše. Premika se le v ritmu bolečine, ki jo povzroča veriga, z razbeljeno kovinsko rinko vtaknjena v najbolj občutljivi del medvedovega telesa, v nos, v smrček. A še prej so medvedu, medvedku, ne starejšemu od šestih mesecev, skotenemu v cirkusih ali vzrejnih postajah v lovske namene, voljo ubili tako, da so ga križali na tleh (Dimitar v razkoraku raztegne še roke) in ga tako zvezanega pustili tri mesece.

»Šolanje« so nadaljevali v »plesni« šoli na razbeljeni železni plošči ob eni in isti melodiji, češ da bo medved zaplesal že, ko bo slišal to melodijo in četudi pod njegovimi šapami ne bo razgrete pločevine. »Kar je kruto, po drugi strani pa ne deluje. A čudeža ni, deluje le bolečina. Zaboli vsakokrat, ko Rom potegne verigo. Hitrejša ko je pesem, hitrejši ko je tempo plešoče verige, ki jo vleče medvedov gospodar, hitreje medved poskuša ublažiti bolečino. In to je ta navidezni ples. Mlatili so jih vsak dan in s čimer koli po načelu, če ga biješ, te spoštuje, če ga ne, te poje.

Tudi stereotipnemu vedenju, ponavljanju istih gibov medvedov, ki so v kletke prispeli iz divjine, nekateri rečejo ples. A je le reakcija na to, da ne morejo živeti normalnega življenja. Medvedi lahko tudi pri nas te gibe ponavljajo še leta in leta. Tri korake v levo, tri v desno, in to je vse njihovo življenje. Skratka: preprosto, učinkovito in kruto,« pripoveduje Dimitar.

Približek divjini

Cilj skrbnikov nekdanjih plešočih medvedov je, da bi vse te v ujetništvu izkoriščane medvede zbrali v njem in jih usposobili za življenje. Dimitar pove, da se park ves čas spreminja, z leti pa tudi sami pridobivajo izkušnje in znanje. »Medvede pregledujemo vsako leto. V posebni sobi jih tudi operiramo. Opravili smo dve veliki operaciji očes in kolkov, poškodovanih v ujetništvu. V parku poskušamo ustvariti razmere, čim bolj podobne tistim v divjini. Skrivamo jim hrano, zato da jih silimo k iskanju, gibanju.

Poskušamo jim povrniti instinkte, čeprav vseh ne moremo. Večina naših medvedov začne ponovno hibernirati. Mnogi so si brloge izkopali kar sami. To so za nas dokazi napredka. Premišljevali smo, kako naj pomagamo močno poškodovani Eleni, ki je svoje vedenje ponavljala tudi do sedem ur na dan. Kaj novega narediti, da bi se nehala tako obnašati? Poskusili smo marsikaj. Nazadnje smo ji zgradili pasjo uto in začela je hibernirati. In se uredila.

Naše načelo je tudi: ni kotitve. Medvede kastriramo. Nočemo, da bi imeli mladiče, kajti njihovi starši so jim bili odvzeti, preden bi lahko od njih pridobili izkušnje, vzgojo. Če tega matere same nimajo, ne morejo dati niti svojim mladičem. Če bi mladiče spustili v divjino, bi pomrli. Ponovili bi isto napako. Dajemo jim le podporo, da lahko čim bolj normalno (za)živijo.«