Tiskane izdaje
Družina se je ravno vračala domov s počitnic, ko je prejela klic babice. Ta je imela v času dopusta družine v varstvu majhnega kužka, mladiča, čistokrvne pasme. Ukradli so ga. Izpred večjega nakupovalnega centra, kjer na vratih piše, da je psom vstop prepovedan.
Pred centrom je poseben, senčen prostor za pse, kamor ga lahko privežeš, in posodica vode. Kužka je babica privezala tja. Po desetih minutah, ko je v trgovino skočila le po cigarete in nekaj mesa, se je vrnila, a psa ni bilo več. Ostal je le povodec, brez ovratnice. Zagnala je vik in krik in s pomočjo prijaznih ljudi takoj preiskala okolico. Za psom ni bilo več sledi.
Svetovali so ji, naj gre v nakupovalni center na oddelek za varnost in povpraša za ogled kamer. Varnostnica ji najprej ni dovolila vpogleda in je zavrnila tudi prošnjo, da sama pogleda, kaj se je zgodilo. Se je pes sam staknil iz povodca ali ga je kdo ukradel?
Stiska starejše ženske je bila vse večja. Družina jo bo obtoževala neodgovornosti, kako bo jokala petletna vnukinja, ki je vsem in povsod razlagala o svojem novem hišnem ljubljenčku, si niti ni upala predstavljati. Najbolj pa jo je v šok spravljajo zavedanje o tem, kaj vse groznega se psičku v tem trenutku lahko dogaja.
Varnostnica je pravilno prepoznala situacijo in z dovoljenjem nadzornice pogledala kamero. Prostor za privez živali na tej strani ni bil v celoti pod video nadzorom. A dovolj, da se je na posnetku prikazal moški, fant, ki je psa vzel v naročje in z njim odšel. V obraz se ga ni videlo. Varnostnica posnetka ni zavrtela nazaj, ker to prepoveduje zakon o varovanju osebnih podatkov. Potrebna je prijava policiji, ta pa nato lahko zahteva posnetke in jih pogleda.
Gospa ni imela pri sebi dokumentov psa, ki so potrebni za policijsko prijavo. Ta zato ni napisala niti zapisnika, ampak ji je svetovala, da pride lastnik psa, z vso potrebno dokumentacijo o lastništvu in potnim listom živali, naslednji dan na policijsko postajo.
Starejša hčerka je prejela klic, ko so na poti z morja prijetno večerjali v obmorskem kraju in uživali sončni zahod. Babi ji je povedala, kaj se je zgodilo, in jo prosila, naj molči zaradi varnosti vožnje.
Naslednji dan zgodaj zjutraj so odšli skupaj na policijo. Prvi šok je bil podatek, da policija ne ve za veterinarsko bazo številk čipov, ki jih psi dobijo ob prvem cepljenju. Nimajo niti dostopa do nje. Posnetki kamer bodo na voljo šele v treh dneh. Po pol ure zaključijo pisanje zapisnika in odidejo. Kriminalist obljubi, da jih še danes pokliče.
Ob zasebnem povpraševanju pri veterinarjih so izvedeli, da je baza zelo slaba, velikokrat vnešenega čipa pogrešanega psa ne pokaže avtomatično. Vsi veterinarji po celi Sloveniji bi morali v takem primeru številko vsakega pripeljanega psa lastnoročno primerjati s številkami čipov vseh izgubljenih in ukradenih psov.
Začeli so prečesavati okolico, če ga je morebiti storilec izpustil ali pa mu je ušel. Spraševali so mimoidoče in jim kazali slike psa. Po slabi uri jim je uspelo. Nekdo, ki pozna družino, je poznal nekoga, ki bi morebiti vedel. In res.
Psa je ukradel človek, zasvojen z drogami, njegovega imena ni želel izdati, če plačajo petdeset evrov, pa da ga vrne. Človeku, ki tega človeka pozna, so mimogrede omenili, da se na posnetku jasno vidi, da ga je ukradel, kar je verjetno botrovalo temu, da storilca ni bilo tam, kjer so se dogovorili za srečanje. Tam je bila pisana druščina narkomanov, alkoholikov in brezdomcev, zanimivo pa je, da je ta kraj poleg policijske postaje.
Kuža je bil v njihovi družbi in videti je bilo, da mu nič ne manjka. Obvestili so policijo, da so dobili psa nazaj in umaknili oglase o izgubljenem psičku z radijskih postaj. Zgodba se je srečno končala.
Ne konča pa se srečno veliko drugih zgodb. Uradnih podatkov o kraji psov v Sloveniji policija ne vodi, so nam sporočili iz Generalne policijske uprave Ljubljana. Imajo le podatke o vseh ukradenih živalih na leto. V prvi polovici tega leta je bilo ukradenih že 38. Lansko leto je bilo ukradenih 86 živali, leta 2006 pa beležijo 146 kraj živali.
Na spletnih forumih pa lahko beremo o pogostem pojavu kraje psov na pasjih razstavah. Ena izmed uporabnic foruma na primer navaja primer kraje dveh zmagovalnih pudeljov. Lastnika sta ju po koncu razstave peljala v avto, sama pa se vrnila na prizorišče po še nekaj stvari. Ko sta se vrnila je bil avto prazen. Psov nikoli niso dobili nazaj.
