Tiskane izdaje
Kroniko smrtnih nesreč v slovenskih gorah že 35 let vestno vodi kamniški zdravnik, alpinist in gorski reševalec France Malešič. Leta 2005 jo je objavil v knjigi Spomin in opomin gora.
Poleg tega so podatki o nesrečah v gorah zabeleženi v Kroniki smrtnih žrtev v slovenskih gorah in statistiki Gorske reševalne zveze Slovenije (GRZS). Slovensko GRZS so ustanovili pred 102 letoma (6. junija 1912) v Kranjski gori na pobudo kranjskih zdravnikov in velikih ljubiteljev gora dr. Josipa Tičarja in dr. Jerneja Demšarja. Za primerjavo: prvo gorsko reševalno službo so ustanovili leta 1874 v Švici.
Ko so gore večinoma obiskovali domačini zaradi dela in drugih potreb (gozdarjenje, paša živine, lov, nabiranje zelišč), je bilo nesreč manj. Če so se zgodile, so največkrat pomagali sorodniki, prijatelji ali sokrajani. Z razmahom planinstva pa so obiskovalci gora postajali vse bolj pogumni in drzni, saj jih je čedalje bolj nosilo v odročnejše in tudi bolj nevarne predele gora (severno steno Triglava so prvič preplezali leta 1906), tako da je tudi število smrtno ponesrečenih v gorah hitro naraščalo.
Objavljamo izbor nekaterih najhujših gorskih nesreč pri nas:
Prvo smrtno nesrečo klasičnega planinstva pri nas so zabeležili 2. avgusta 1815, ko je padajoče kamenje pod Jalovcem ubilo pastirja iz Rateč, medtem ko prvo znano reševalno delo vodnikov in nosačev sega v julij leta 1822, ko je strela med sestavljanjem trigonometričnega omrežja Kranjske v nevihti ubila Antona Korošca, sicer enega izmed najslavnejših bohinjskih gorskih vodnikov.
Tri desetletja kasneje je močan plaz med spravljanjem lesa pod Ponščico zasul tri rateške kmete (Petra Beneta, Janeza Petriča in Janeza Kavalarja). Istega leta (1852) je snežni plaz na vzhodnem robu Velike planine zasul hišo in tri domače.
Snežni plazovi so povzročili največ smrtnih žrtev
Na božični večer 1915 je v plazu, ki se je zrušil nad dolino Lepene, umrlo 58 avstrijskih vojakov, 40 pa jih je bilo laže ali huje poškodovanih in nekateri so zaradi posledic pozneje umrli. V dolini Lepene je pokopanih kar 300 avstrijskih vojakov, umrlih v plazovih med prvo svetovno vojno. Le dan kasneje 1915 je v plazu na položajih nad planino Duplje pod Krnom umrlo osem avstro-ogrskih vojakov (večinoma Slovencev).
Ruske ujetnike, ki so v zimi leta 1916 za avstrijske potrebe na soški fronti med 1. svetovno vojno v skrajnih razmerah gradili cesto čez Vršič, je po močnem sneženju zasul snežni plaz izpod Mojstrovke. Kakšno opustošenje je plaz povzročil, so ugotovili šele spomladi, ko se je sneg začel taliti. Pod seboj je pokopal okrog 300 ruskih ujetnikov in sedem avstrijskih stražarjev, a natančno število žrtev še vedno ni znano. To je bila tudi največja gorska nesreča v naših krajih. Nanjo spominja Ruska kapelica, ki so jo postavili preživeli ujetniki.
Leta 1921 so v Ljubljani ustanovili »Turistovski klub Skala«, člani katerega so prispevali k razvoju plezanja, alpinizma, planinske fotografije in filma. Dve leti pozneje so se smrtno ponesrečili štirje člani kluba, med njima tudi idejni vodja slovenskih plezalcev po prvi svetovni vojni dr. Klement Jug, ki se je ponesrečil v severni steni Triglava, tako kot Vladimir Topolovec (v nevihti na Kugyjevi polici v severni steni Triglava).
Na velikonočni ponedeljek, 29. marca 1937, so plazovi s severne stene Storžiča zasuli skupino smučarjev, Tržičanov, ki so se udeležili smučarskega tekmovanja. Umrlo jih je devet, nekaterim pa je plaz prizanesel.
28. maja 1950 je 13 plezalcev plezalo v dveh smereh Jalovca. V nenadnem poslabšanju vremena so v Hornovi smeri zašli. Sedem se jih je rešilo, dva sta med bivakiranjem zmrznila. V drugi navezi je eden plezalec pri sestopu z vrha zdrsnil v strmo razpoko v skalovju, tam omagal in verjetno zmrznil.
Med 3. in 5. majem 1952 se je zaradi neizkušenosti in izčrpanosti v neurju in snegu v Dibonovi smeri v severni steni Špika smrtno ponesrečilo pet članov alpinističnega odseka Slovenska Bistrica (Franc Karner, Hinko Moraus, Jože Uršič, Milan Uršič, Ivan Uršič).
30. avgusta 1957 so na vrhu Skute našli tri mrtve planince, ki jih je zadela strela.
Pod steno Mojstrovke je 24. marca 1968 pod severno steno Mojstrovke plaz zasul šest od osmih smučarjev, ki so bili namenjeni od Vršiča prek Vratc in čez Sleme proti Tamarju. V plazu so umrli Andrej Noč, Alojz Gajšek, Rafko Zupan in Janez Robič. Peto smučarko Ino Vrhovnik in šestega nepoškodovanega sta rešila dva nezasuta smučarja.
Prav tako Mojstrovka je dve leti kasneje (junij 1970) v severni steni vzela življenje treh alpinistov (Matija Košir, Iztok Pipan, Janez Kovač), ki so plezali v navezi. Reševanje je trajalo kar pet dni, pri njem je sodelovalo pet postaj GRS.
29. junija 1975 se je med reševanjem ponesrečenca s Češke koče v megli in dežju Pod Kranceljni ob vznožju Ledin zrušil helikopter. Poleg ponesrečenca (Franc Gruden) sta umrla tudi pilot (Franc Štajer) in zdravnik (Gorazd Zavrnik). To je bila prva helikopterska nesreča pri nas.
11. januarja 1977 je bil plaz z Begunjščice usoden za štiri dijake in dva profesorja, ki so se z Zelenice kljub slabemu vremenu in nevarnosti plazov v skupini 28 dijakov in treh učiteljev odločili za sestop na Ljubelj. Zadnjega so iz snežne gmote izkopali šele četrti dan iskanja. Plaz na Zelenici je bil smrtonosen tudi za dva graničarja 12. decembra 1962, ki sta bila v skupini vojakov, ki je bila v slabem vremenu na obhodu državne meje.
Severna stena Triglava je julija 1977 vzela življenje treh planincev (Janez Voljč, Franc Mulec, Stanko Intihar), ki so v Dolgi nemški smeri padli 250 metrov globoko.
29. junija 1982 sta v steni pod Mangartom po 24-urnem bivakiranju v slabem vremenu in zaradi izčrpanosti omagala alpinist in alpinistka, člana AO Nova Gorica.
2. novembra 1984 se je v megli nad Blejsko Dobravo zrušil helikopter, v katerem so bili pilot inštruktor, znani alpinist Aleš Kunaver in ugledni nemški alpinist in fotograf s soprogo. Zaradi megle je pilot verjetno prepozno opazil hrib v gozdu, helikopter je zadel ob vrhove macesnov in smrek ter strmoglavil; nesreče ni preživel nihče.
Julija 1986 so med sestopom z vrha Grintovca med Jezersko Kočo proti Češki koči na Kremžarjevi poti v slabem vremenu zaradi izčrpanosti in nato podhladitve umrli štirje nizozemski planinci.
Na božični predvečer decembra 1995 sta odšla v gore vrhunska alpinista Stane Belak - Šrauf in Jasna Bratanič − in se nista nikoli vrnila. Našli so ju šele maja naslednje leto, pod Malo Mojstrovko, pod seboj ju je pokopal snežni plaz.
24. junija 2006 je 38-letna planinka med sestopom z Ozebnika med Velikim in Srednjim Rokavom z derezo zataknila hlačnico, izgubila ravnotežje, začela drseti po strmem snežišču ter pri tem zbila in s seboj odnesla še dva planinca.
Smrt ni prizanesla niti izkušenim in odličnim gorskim reševalcem
10. junija 1997 se je med vajo slovenskih gorskih reševalcev letalcev V Turskem žlebu nad Okrešljem v Logarski dolini zgodila helikopterska nesreča, v kateri je umrlo pet reševalcev.
»Vadili so dvig reševalca letalca in ponesrečenca z jeklenico in vitlom v helikopter. Na višini okoli 1900 metrov so uredili sidrišče in priveze. Ko so se nato z domnevnim poškodovancem pripeli na helikopter, je eden izmed njih dal znak, da se helikopter lahko dvigne. Drugi član skupine je bil tedaj še pripet z varnostno žico. Helikopter je s sidrišča odtrgal del skale in vseh pet reševalcev, vrv ni vzdržala njihove teže, zato so padli v globino. Življenje so izgubili Mitja Brajnik, Luka Karničar, Rado Markič, Jani Kokalj in Boris Mlekuž.«
Za slovensko gorsko reševalno službo je bila to najhujša nesreča. Vsako leto ob obletnici nesreče gorski reševalci na Okrešlju pripravijo spominsko slovesnost.
