Kruh, zas'ka in klobasa, potem pa gre!

Slava Bleda se po svetu ne širi le zaradi naravnih lepot in slastnih kremnih rezin. Na vse konce so jo ponesli tudi pletnarji, ki s tradicionalnimi čolni goste vozijo po jezeru. Njihov predsednik Marjan Žvegelj je z nami delil svoje več kot tridesetletne izkušnje.

Pletna je tradicionalni čoln, ki drsi le po gladini Blejskega jezera, izdelati pa jo znajo le domačini. Pravijo, da se tako imenuje zaradi strehe, ki je bila nekoč pletena, druga razlaga pa trdi, da ime izvira iz nemške besede plateboot, ki pomeni čoln z ravnim dnom. To je res leseno plovilo z ravnim dnom, na premcu se špičasto konča, na krmi pa je razširjeno s pragom, ki potnikom omogoča vstopanje. Za eno vožnjo se jih sme vkrcati dvajset, sicer jim ne bi mogli zagotoviti varnosti. Čoln je zgrajen iz macesnovega lesa, dolg približno sedem metrov in okoli dva metra širok, poganja pa ga pletnar, ki stoje na krmi spretno upravlja par dolgih vesel. To je zelo cenjen poklic, ki ga ne more opravljati kdor koli. Naziv se namreč prenaša iz roda v rod, zato pletnarstvo ostaja v družinah po več stoletij. Šele po drugi svetovni vojni so nekateri pletnarji dejavnost opustili ali pa pravico prepustili sorodnikom.

»Pravice za lastništvo pletne in za prevoz po jezeru so bile podeljene v času vladavine cesarice Marije Terezije kajžarjem, ki so bili deležni slabše obdelovalne zemlje. Večinoma so izhajali iz vasice Mlino na jugovzhodni obali Blejskega jezera. Takšnih družin je bilo menda 19. Danes je na jezeru 22 pleten, organizirani pa smo v Čolnarsko združenje Mlino, ki je nekakšna moderna oblika ceha. Veljajo določena pravila, ki se jih lastniki pleten večinoma držimo in jih spoštujemo. Jaz sem lahko prišel zraven, ker je imel pravico pletnarjenja moj stari oče,« je povedal Marjan Žvegelj, predsednik združenja, ki smo ga ujeli med dvema vožnjama proti čarobnemu otočku. Povedal je še, da morajo pletnarji opraviti izpit za vodenje čolna, saj so odgovorni za varnost potnikov, poznati morajo nekaj tujih jezikov, vsi pa so morali tudi skozi preizkus o poznavanju Bleda in okolice. Med sezono na turiste čakajo v Zdraviliškem parku, pod hotelom Park, na Mlinem in v Veliki Zaki.

Magnet za Azijce

»Zadnje čase je precej organiziranih skupin, ki jih vnaprej napovejo turistične agencije. Ogromno je Azijcev, ki hočejo na otok že ob osmih zjutraj, potem se ustavijo še v Ljubljani, opoldne pa so že na Hrvaškem. To je za nas kar zgodaj, saj ponavadi delamo do sedmih zvečer. Vožnja do otoka v ugodnih razmerah traja približno pol ure in kakšen dan se zgodi, da je treba voziti brez premora. Komaj se ena skupina izkrca, že krenemo z drugo. Poleg tega smo pogosto še informacijski servis, saj nas turisti sprašujejo tudi o prireditvah, o gostinski ponudbi in o znamenitostih v širši okolici,« pripoveduje sogovornik.

Pletnar dela skoraj v vsakem vremenu. Le res hude nevihte, orkanski veter in led jih prisilijo, da plovila potegnejo na obalo. »Tudi v snegu vozimo. Japoncev, ki želijo v nekaj dneh obiskati pol Evrope, ne zanima, kakšne so razmere, če so plačali za ogled Blejskega otoka. Enkrat aprila je bila takšna megla, da se do tja sploh ni videlo. S kolegom sva na slepo veslala in se orientirala po obali, da nama je nekako uspelo priti čez vodo. Letos pa je bilo tudi neverjetno veliko vetra. Kadar je po hribih še dosti snega, smo junija vajeni, da ob popoldnevih močno zapiha. Pozneje poleti veter poneha, a letos ni bilo tako. Dopoldne je voda mirna, potem pa kar nenadoma vzvalovi. V takšnih razmerah je zelo naporno veslati,« nas poduči.

Seveda, gotovo ni preprosto premikati velikega čolna, polnega odraslih ljudi. Kako to zmorejo? »Ja, dober zajtrk si moramo privoščiti. Kruh pa zas'ka in klobasa, potem pa gre,« hudomušno pripomni Marjan: »A psihični napor je pogosto hujši od fizičnega. Veste, delati z ljudmi ni vedno lahko. Pa med jeziki je treba preklapljati. Brez vsaj pasivnega znanja nemščine, angleščine in italijanščine ne moreš biti pletnar. Čedalje pomembnejša je tudi španščina. Pa tudi nekaj ruskih in celo madžarskih besed že znamo. Če bi bil mlajši, bi se zagotovo šel učit španščino.«

Ob tem izvemo, da so, žal, ravno Slovenci najslabši gostje. »Prepirajo se za ceno vozovnice in takoj začnejo preračunavati, koliko zaslužimo. Tudi domačini. Veste, fovšija je huda reč. Ne razmišljajo o tem, da smo mi na čoln 'pribiti' po pet do sedem mesecev, vsak dan in ves dan. Delamo prek svojih zmožnosti, da lahko potem vse leto plačujemo prispevke in preživimo. Nimamo dopusta, nimamo bolniške. Tudi če kdo zboli, si lahko privošči le en dan počitka, če ga naslednjega dne ni tukaj, je že kriza,« se malce vznemiri.

V dolgoletni karieri je imel Marjan na krovu Sonje – čoln je poimenoval po svoji pokojni ženi – že marsikakšnega svetovnega pomembneža. »Od Gorbačova do Hillary Clinton. No, pred kratkim sem na otok peljal tudi japonski cesarski par pa angleškega princa Edvarda in njegovo soprogo. Ta je sploh velik naturist, vse ga je zanimalo. Potem je šel še v Radovno, kjer si je ogledal kmetijo. Vidi se, da ima poseben smisel za naravo. To so zelo preprosti ljudje. Ne bi verjeli,« pove Žvegelj. Za takšne priložnosti se pletnarji ponavadi odenejo v narodno nošo: »Ja, če tako naročijo, si jih oblečemo. Ampak v njih je vroče kot hudič. Sem pa opazil, da nas turisti čisto drugače jemljejo, če smo v nošah. Vsega me poljubčkajo in se fotografirajo z mano. Mislim, da je moja podoba razširjena že po vsem svetu. Kakšni mi celo prinesejo slike, ko se vrnejo na Bled, drugi mi jih pošljejo po e-pošti.«

Nemške in angleške poroke

Poleg eminentnih gostov je Marjan v svoji karieri na otok sredi jezera prepeljal že toliko nevest, da jih ne more prešteti. »Poroke so zelo priljubljene. To je ves ceremonial. Ampak zadnje čase je vse manj Slovencev. Veliko je Nemcev in Angležev. Ti pridejo zelo lepo urejeni. Včasih imajo s seboj tudi škotske dude. Z več čolni, včasih s kar petimi, svate odpeljemo do otoka, tam pa potem opravijo poročni obred. Včasih je katoliški, včasih protestantski. Drugi je za nas boljši, ker je hitreje končan. Veliko mladoporočencev pa gre na otok le pozvonit za srečo,« pripoveduje.

Veslanja so ga pred polnimi 31 leti naučili kolegi. Žvegelj: »Tehnike ni tako težko osvojiti, problem je s parkiranjem. Ves čas moraš imeti v zavesti, da je to javni prevoz in da je varnost potnikov vedno na prvem mestu. Zadnje čase nam velik problem predstavljajo mali čolni in to bo treba nekako urediti. Ravno se dogovarjamo z odgovornimi na občini. Ljudje jih lahko najamejo. V glavnem jih zanima samo cena. Potem pa vidiš primere, ko naložijo po štiri majhne otroke, veslati pa niti približno ne znajo. To je lahko zelo nevarno. Prejšnji teden smo se smejali enemu zelo debelemu Italijanu. Komaj se je stlačil v čoln, potem pa se je grdo znašal nad ženo, ker se čoln ni nikamor premaknil. Končal je v vodi. Na srečo čisto ob obali. Potem se je znebil hlač in v samih gatah skakal okoli.«

Nesreč s pletno skorajda ni. Nazadnje je menda nekdo po nesreči padel z nje sredi petdesetih let prejšnjega stoletja. »Namenoma pa gostje počnejo vse mogoče. Tudi nagi skačejo v vodo. Enkrat je bil nekdo tako pijan, da sem ga moral poleči na tla sredi čolna, da sem zagotovil varnost drugim,« se spominja Marjan Žvegelj.

V treh desetletjih je veslanje kar precej obremenilo njegove kolke, zato že razmišlja o času, ko bo treba vesla predati v roke mlajšemu: »Že pred leti sem začel uvajati oba sinova. Ata ne bo mogel več dolgo delati. Še kakšnih pet let, da sin doštudira. Starejši gre zdaj na fakulteto, ima višje ambicije. Ne verjamem, da bo kdaj delal tule. Morda bo mlajši, bomo videli.«

Po nekaterih virih naj bi zgodovina pletnarstva segala že v 12. stoletje, ko so kmetje za zaslužek oziroma kompenzacijo davka prevažali potnike in romarje na Blejski otok, po drugih naj bi prvo pletno splovili leta 1590. Kakor koli že, pletnarji še vedno spadajo med ikone blejskega turizma. Marjan Žvegelj upa, da bo tako ostalo, kajti »ko grem po svetu, vidim, kako pri nas nazadujemo. Na vseh ravneh. Okolica Blejskega jezera je zelo zanemarjena. Lastniki ne vlagajo v obnovo, tako kot bi morali. Kader je slabo plačan, kar se v turizmu zelo pozna. To ni dobro. V parlamentu so govorili, da je obala od vseh ljudi, zdaj pa imamo. Povsod okrog jezera razprostrejo odeje, nekateri še ponoči spijo tam, za seboj pustijo kupe smeti. Bled je bil monden, s takšnim načinom pa tega statusa ne more ohraniti. Škoda.«